VSL sodba I Cpg 1415/2011

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v izpodbijani:
- 1. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 607.573,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 2. 2006 dalje do plačila zavrne;
- v 3. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 5.548,00 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 1.743,05 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje plačila.

1Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da tožeči plača 607.573,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2006 dalje do plačila (1. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 776,72 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (3. točka izreka).

2Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe se je, iz vseh pritožbenih razlogov, pravočasno pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh njenih pravdnih stroškov.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožba pravilno opozarja, da Poroštvena pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 20. 11. 1998 (priloga A1; v nadaljevanju poroštvena pogodba; Pogodba) v 5. členu določa, da mora upnik, v primeru, da dolžnik ne poravna kreditne obveznosti v roku, določenem v 4. alineji 1. člena te pogodbe (to je v roku petih delovnih dni po zapadlosti kreditne pogodbe), o tem obvestiti poroka. Prekoračitev navedenega roka pomeni, da je porok prost vseh obveznosti, določenih s to pogodbo. Enaka obveznost upnika (v danem primeru je to tožeča stranka) izhaja tudi iz določbe 7. člena Zakona o merilih in postopku za dajanje poroštev Republike Slovenije (Ur. list RS 21/1995,18/1996, 32/2001; v nadaljevanju ZMPDP), ki je veljal v času sklepanja poroštvene pogodbe in ga je zato v obravnavanem primeru potrebno uporabiti. Navedeni zakon je bil v razmerju do Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) lex specialis, in je določal poseben način unovčenja poroštva. To ni mogoče le na podlagi dejstva, da dolžnik ni plačal dolgovanega zneska, temveč morajo biti izpolnjeni še določeni dodatni pogoji. (1) ZMPDP je bil sprejet z namenom zaostritve pogojev za dajanje poroštev s strani države in zmanjšanja njenih tveganj. Postopek uveljavljanja zahtevka za plačilo poroštvene obveznosti po tem zakonu poteka v dveh fazah - prva je faza obveščanja, sledi ji faza uveljavitve zahtevka. (2) Faza obveščanja je urejena v 7. členu ZMPDP. Za ohranitev poroštvene obveznosti RS je upnik dolžan najkasneje v petih delovnih dneh po dospelosti obveznosti, za katero je bilo poroštvo dano, obvestiti ministrstvo, pristojno za finance, da glavni dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil. Če ministrstvo pred potekom tega roka ne prejme navedenega obvestila, poroštvena obveznost s potekom tega roka ugasne (2. odstavek 7. člena ZMPDP). Obvestilu morajo biti priložene listine, iz katerih sta razvidna nastanek in dospelost dolžnikove obveznosti in listine, ki dokazujejo, da dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil, čeprav ga je upnik k temu pozval (3. odstavek istega člena). S takšnim obvestilom upnik prepreči ugasnitev poroštva. Upnik lahko nato uveljavlja pravico do izpolnitve poroštvene obveznosti Republike Slovenije, če je s prej opisanim obvestilom preprečil ugasnitev porokove obveznosti in če je iz dokumentacije priložene zahtevku razvidno, da je izkoristil vse zakonske možnosti za izterjavo dolga od dolžnika (9. člen ZMPDP).

5Zaradi specifičnih določb ZMPDP tako upnik z obvestilom o tem, da dolžnik ni poravnal kreditne obveznosti, še ne uveljavlja plačila poroštvene obveznosti. Obvestilo in uveljavitev zahtevka za plačilo sta dve ločeni fazi postopka za poplačilo. Do prve mora priti v petih delovnih dneh po zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika. Nato mora upnik izkoristiti vse zakonske možnosti za izterjavo dolga od glavnega dolžnika. Šele v kolikor tudi po tem ni v celoti poplačan, lahko plačilo razlike zahteva od poroka.

6V obravnavanem primeru je bilo tako potrebno presoditi, kdaj je upnikova terjatev (do dolžnika) dospela (in v odvisnosti od tega, kdaj je začel teči petdnevni rok za obvestilo poroka o neizpolnitvi obveznosti s strani glavnega dolžnika), ter ali je tožeča stranka toženi stranki pravočasno podala obvestilo v smislu 7. člena ZMPDP in v skladu s 5. členom poroštvene pogodbe.

Glede zapadlosti terjatve:

7Pritožba pravilno opozarja, da je ob začetku stečajnega postopka nad dolžnikom veljal Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL). Slednji je v 1. odstavku 112. člena določal, da se vse nedospele denarne in nedenarne terjatve upnikov proti dolžniku z dnem začetka stečajnega postopka štejejo za dospele. Brez dvoma je torej terjatev tožeče stranke iz kreditne pogodbe dospela z dnem začetka stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom, to je z dnem 11. 12. 2002. Razlaga sodišča prve stopnje, da se v skladu z 8.členom poroštvene pogodbe šteje, da je kreditna pogodba zapadla šele, ko je bil stečajni postopek pravnomočno končan, je tako materialnopravno zmotna.

88. člen Pogodbe, ki ureja dolžnosti upnika v primeru dolžnikovega stečaja, ne govori o zapadlosti obveznosti iz kreditne pogodbe, temveč o zapadlosti poroštvene obveznosti in se torej nanaša na drugo fazo postopka za uveljavitev zahtevka iz naslova poroštva, saj določa, kdaj lahko upnik za neizterjani del terjatve zahteva izpolnitev poroštvene obveznosti od poroka.

9Iz navedenega tako izhaja, da je rok petih delovnih dni iz 4.alineje 1.člena v zvezi s 5.členom poroštvene pogodbe začel teči dne 12. 12. 2002 in se je iztekel dne 18. 12. 2002.

Glede pravočasnosti obvestila:

10Tožena stranka zatrjuje, da ji tožnica ni nikoli podala obvestila o tem, da dolžnik ni poravnal kreditne obveznosti (niti o tem, da je svojo terjatev priglasila v stečajnem postopku nad dolžnikom), ampak jo je 7. 2. 2006 (po koncu stečajnega postopka) le neposredno pozvala k plačilu. Tožeča stranka je odgovorila le, da je bila tožena stranka obveščena o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom in o tem, da slednji na račun glavnice ni plačal ničesar. V dokazne namene je priložila dokument, naslovljen Pregled gibanja posojil za katera je izdano poroštvo Republike Slovenije v obdobju od 1. 7. 2009 do 30. 9. 2009 (priloga A53), vendar pa slednji ne predstavlja obvestila v smislu 5. člena poroštvene pogodbe. Poleg tega iz njega izhaja, da je bil sestavljen šele v letu 2009 (torej več let po izteku roka za obvestilo), na kar je utemeljeno opozorila že tožena stranka. Tožeča stranka tako sploh ne zatrjuje, da bi poroku kdajkoli posredovala obvestilo v skladu s 5. členom poroštvene pogodbe (torej obvestilo, da dolžnik ob zapadlosti terjatve svojega dolga ni plačal, kateremu bi bile priložene listine, iz katerih bi bila razvidna nastanek in dospelost dolžnikove obveznosti in listine, ki bi dokazovale, da dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti, čeprav ga je upnik k temu pozval). Poziv k plačilu z dne 7. 2. 2006 takšnega obvestila ne more predstavljati, saj sodi že v drugo fazo uveljavljanja zahtevka za plačilo poroštvene obveznosti.

11Ker torej niti iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja, da je izpolnila svojo obveznost iz 5.člena Pogodbe v roku, določenem v 4.alineji 1.člena Pogodbe, je tožena stranka prosta vseh obveznosti iz poroštvene pogodbe. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

12Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijani 1.točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (druga alineja prvega odstavka 358.člena ZPP).

13Kadar višje sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravo sredstvo, odloči tudi o stroških celotnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka je v tem sporu v celoti uspela. Zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti vse njene pravdne stroške. Pravdni stroški tožene stranke znašajo 5.548,00 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku tožene stranke za sestavo odgovora na tožbo v višini 3000 odvetniških točk (OT), za sestavo prve pripravljalne vloge 3000 OT, druge pripravljalne vloge 2250 OT, tretje pripravljalne vloge 1500 OT in četrte pripravljalne vloge 1500 OT, za zastopanje na glavni obravnavi 2. 9. 2009 750 OT, skupaj torej 12000 OT, kar znese 5.508,00 EUR ter materialne stroške v višini 40,00 EUR. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno izpodbijano sodbo spremenilo v 3. točki izreka tako, da je tožeči stranki naložilo v plačilo 5.548,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke z obrestmi.

14Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki tudi pritožbene stroške, saj je le-ta s pritožbo v celoti uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 1.743,05 EUR in predstavljajo stroške sestave pritožbe v višini 1.721,25 EUR ter materialne stroške v višini 21,80 EUR.

15Stroški tožene stranke so odmerjeni po specificiranih stroškovnikih, v skladu z določili Odvetniške tarife.

(1) Glej: Ministrstvo za finance, Direktorat za javno premoženje in finančni sistem: Poročilo SUJP za leto 2011, Poroštva in jamstva RS,

(2) Primerjaj: Poročevalec Državnega zbora RS, letnik 1994, št. 29, str. 10 do 12