VSL sodba I Cpg 1242/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti 131,17 EUR stroškov z odgovorom na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 91211/2009 z dne 6. 7. 2009 v 1. in 4. točki izreka (1. točka izreka sodbe) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne nadaljnje pravdne stroške v znesku 400,16 EUR v osmih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (2. točka izreka sodbe).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in v celoti potrdi sodbo z dne 12. 1. 2011, s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7Pritožnica uvodoma uveljavlja, da ne drži navedba sodišča, da nobena stranka izvedbe naroka ni zahtevala in trdi, da je predlagala zaslišanje prič in direktorja tožene stranke. Vendar iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi narok izvedlo, in sicer 12. 1. 2011 (red. št. 19, list. št. 55 spisa), zato je ta pritožbena trditev že iz tega razloga neutemeljena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (v točki 4., na katero se pritožnica sklicuje) zato očitno pomotoma navedlo, da je sodbo izdalo brez naroka. Po tem, ko je bila prva odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovno sojenje, pa izvedba naroka ni bila potrebna, saj je bil ta že opravljen.

8V tej zadevi tožeča stranka kot upravnik poslovne stavbe na naslovu S., od tožene stranke, ki je solastnica poslovnega prostora v tej stavbi, zahteva povračilo zneska, ki ga je plačala namesto tožene stranke za sanacijo komunikacijskih jaškov v poslovni stavbi. Vtoževani znesek predstavlja znesek računa izvajalca v (nespornem) deležu 6,25%, kolikor odpade na lastniški delež tožene stranke v poslovni stavbi, v višini 1.008,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2008 do 30. 6. 2009 v znesku 162,83 EUR in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo ob upoštevanju drugega odstavka 67. člena SPZ, po katerem je za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari (med katere kot investicijsko vzdrževalno delo sodi tudi sanacija komunikacijskih jaškov), potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti.

9Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil sklep o sanaciji komunikacijskih jaškov na 37. seji poslovnega odbora dne 19. 6. 2007, na kateri je bila prisotnih večina solastnikov (60,195%), sprejet soglasno, iz zapisnika 37. seje poslovnega odbora pa izhaja tudi nadaljnja dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je direktor tožene stranke zavezal pridobiti ugodnejšo ponudbo (izvajalca) do 1. 7. 2007, v nasprotnem primeru pa se sprejme ponudba izvajalca I. d.o.o. Z ozirom na pritožbeni predlog, naj sodišče pregleda navedbe tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje, višje sodišče ugotavlja, da je pravilna tudi nadaljnja ugotovitev v izpodbijani sodbi, da namreč tožena stranka pravočasnosti pridobitve ugodnejše ponudbe ni zatrjevala, medtem ko je ponudba ponudnika E. d.o.o. (priloga B4-B5 spisa), ki jo je v dokaz svojih trditev v spis predložila (tudi) tožena stranka, datirana s 13. 7. 2007.

10Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je zbrano pisno gradivo zadoščalo le za zavrnitev tožbenega zahtevka in tožena stranka zmotno meni, da je bila odločitev sodišča prve stopnje v prvem sojenju taka le iz tega razloga. Pri tem neutemeljeno uveljavlja, da bi, če bi hotelo izvesti sodni postopek brez izvedbe dokaznega postopka, sodišče moralo upoštevati vsa dejstva, ki so navedena v listinah, ki dokazujejo resničnost trditev tožene stranke. V zvezi s pravočasnostjo ponudbe E. d.o.o. oziroma rokom za predložitev ugodnejše ponudbe tožena stranka v pritožbi navaja, da je predstavniku poslovnega odbora, Š. predlagala, da se rok iskanja ugodnejših ponudnikov s strani direktorja tožene stranke podaljša do 15. 7. 2007, s čimer se je strinjala tudi tožeča stranka, ki je direktorja tožene stranke še obvestila, da je tudi sama za ponudbo zaprosila še eno podjetje. Nadalje trdi, da ji je tožeča stranka tudi pisno, dne 29. 6. 2007, poslala podaljšanje roka, in dopis prilaga pritožbi (priloga B8 spisa), s čimer je po mnenju tožene stranke izkazano, da je bila ponudba z dne 13. 7. 2007 pravočasna. Vendar ne držijo pritožbene trditve, da je zgornje trditve oz. dokaze tožena stranka opisala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 18. 1. 2010, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje v prvem sojenju tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Iz vlog tožene stranke v spisu je razvidno, da ne trditev o pravočasnosti predložene ponudbe E. d.o.o. ne trditev o podaljšanju roka za predložitev ponudbe in z njimi povezanih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala in jih je torej podala šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Vendar je v postopku v sporih majhne vrednosti v primerjavi z rednim postopkom načelo prekluzije pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov poostreno. Stranka lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze samo v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi pa odgovarja na doslej podane navedbe nasprotne stranke (451. in 452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v kakšnih drugih vlogah od navedenih, se ne upoštevajo (453. člen ZPP), zato jih ni upoštevalo niti višje sodišče.

11V dopolnitvi pritožbe tožena stranka še poudarja, da tožeča stranka nikoli ni prerekala pravočasnosti predaje te ponudbe, kar je logično, saj dejstev, ki jih tožena stranka ni zatrjevala, tožeča stranka ni mogla prerekati.

12Tudi z nadaljnjimi pritožbenimi trditvami tožena stranka napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s sprejemom ponudbe I. d.o.o., kar, kot uvodoma navedeno (v 6. točki obrazložitve), ni dopusten pritožbeni razlog. V delu, v katerem ponavlja trditve, da delo izvajalca v IX. nadstropju zgradbe, ki je v lasti tožene stranke, ni bilo opravljeno, pa je sodišče prve stopnje, upoštevaje že izraženo stališče višjega sodišča v sklepu I Cpg 972/2011 z dne 11. 12. 2012, pravilno uporabilo materialnopravno določbo 115. člena SPZ, po kateri so obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če pogodba ali zakon ne določa drugače. Pritožbene trditve, da je tožena stranka sama najela izvajalca in uredila odstranitev skupnega kabelskega kanala v IX. nadstropju zgradbe, pa za odločitev v tej zadevi niso pomembne, zato se višje sodišče do njih ni opredeljevalo.

13Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP je zato dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je priglasila 89,60 EUR stroškov z odgovorom na pritožbo, kar je skladno s tarifno številko 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), 20,00 EUR materialnih stroškov, od katerih ji gre v skladu s tar. št. 6002 ZodvT le 17,92 EUR in 22% DDV (tar. št. 6007 ZOdvT), kar skupaj znaša 131,17 EUR.