VSL sklep I Cp 2684/2013

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za ugotovitev, da sostanovalsko razmerje v stanovanju na naslovu M ne obstoja več, hkrati pa je ustavilo postopek v zvezi s predlogom, da je dolžna nasprotna udeleženka občina s predlagateljico S. C. skleniti kupoprodajno pogodbo za 48/100 stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše na M ter odločilo, da se bo po pravnomočnosti sklepa postopek nadaljeval pred pravdnim sodiščem. Predlagateljicama je poleg tega naložilo, da prvi nasprotni udeleženki povrneta stroške postopka v višini 1.134,64 EUR.

Predlagateljica S. C. v pravočasni pritožbi sklep sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi moralo biti sostanovalsko razmerje tudi odpravljeno, česar pa občina do danes ni storila. Sostanovalsko razmerje je bilo ponovno nezakonito vzpostavljeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 10. 2006, opr. št. P 917/2003-III, zato je kupoprodajna pogodba, ki bi morala biti na podlagi te sodbe sklenjena s S. S., nična. Pravdno sodišče je na podlagi zmotne predpostavke, da je možno stanovanje preurediti v dve samostojni enoti, odločilo o prodaji stanovanja po solastniških deležih. Sostanovalsko razmerje še danes ni odpravljeno in v naravi še vedno obstoja, zato ima predlagateljica pravni interes za postavljeni predlog, ki bo vplival tudi na odločitev v zvezi s sklenitvijo prodajne pogodbe s predlagateljico še za preostali del stanovanja. Na podlagi ugotovitve, da sostanovalsko razmerje več ne obstoja, pridobi sodišče pravno podlago, da o prodaji 48/100 stanovanja odloči po določbah SZ in ne po drugih predpisih. Predlagateljica nadalje navaja, da se je moral S. S. na podlagi zamudne sodbe z dne 20. 1. 2006, opr. št. IV P 4347/2003, ki je postala pravnomočna pred sodbo opr. št. 917/2003-III, izseliti iz spornega dela stanovanja, zato je tudi iz tega razloga za nakup stanovanja upravičena predlagateljica. Na podlagi zamudne sodbe je namreč občina zoper S. vložila izvršilni predlog zaradi prisilne izselitve iz stanovanja, sklep o izvršbi z dne 10. 10. 2006, opr. št. 0002 In 2006/00784-3, pa je postal pravnomočen 13. 1. 2010. S prisilno izselitvijo iz stanovanja je zato prenehala tudi kakršnakoli pravica iz sostanovalskega razmerja, prav tako pa je prenehala obveznost nasprotne udeleženke, da sklene kupoprodajno pogodbo z osebo, ki je bila iz stanovanja izseljena iz krivdnih razlogov. S. poleg tega ni bil nikoli ožji družinski član imetnice stanovanjske pravice I.S. in tako ne bi mogel odkupiti družbenega stanovanja. Navaja še, da je sodišče napačno ugotovilo, da gre pri zahtevku za sklenitev kupoprodajne pogodbe za sklenitev obligacijskega pravnega posla z namenom pridobitve lastninske pravice, torej za premoženjskopravni spor in je zato potrebno postopek opraviti po pravilih pravdnega postopka. Po mnenju predlagateljice je namreč zahtevek za sklenitev kupoprodajne pogodbe treba obravnavati v nepravdnem postopku kot posledico prenehanja sostanovalskega razmerja. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Nasprotna udeleženka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ustavilo postopek v delu, kjer S.C. zahteva, da je dolžna nasprotna udeleženka z njo skleniti kupoprodajno pogodbo za 48/100 stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše na M, ter je prav tako pravilno odločilo, da se bo po pravnomočnosti sklepa postopek v tem delu nadaljeval po pravilih pravdnega postopka.

Za razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom se uporabljajo različne teorije, ki ponujajo kriterije za takšno razmejitev, najpomembnejše pa so pozitivistična teorija, teorija namena in teorija spornega predmeta.(1) V skladu s prevladujočo pozitivistično oziroma legalno teorijo velja glede razmejitve med pravdnim in nepravdnim postopkom naslednji kriterij: v nepravdnem postopku se obravnavajo tiste zadeve, za katere tako določa zakon.(2) Ne ZNP ne katerikoli drug zakon ne določa, da bi se sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje obravnavala v okviru nepravdnega postopka. Tudi sicer gre pri predlagani sklenitvi prodajne pogodbe za spor, saj nasprotna udeleženca takšni pogodbi izrecno nasprotujeta, zato je tudi v skladu s teorijo spornega predmeta treba predlog za sklenitev kupoprodajne pogodbe obravnavati v pravdnem postopku. Po tej teoriji namreč v pravdo spadajo med strankama sporne zadeve, v nepravdnih postopkih pa sodišče rešuje zgolj nesporne zadeve. Pritožnica neutemeljeno navaja, da je treba zahtevek za sklenitev kupoprodajne pogodbe obravnavati v nepravdnem postopku kot posledico prenehanja sostanovalskega razmerja. Iz podatkov spisa jasno izhaja, da se je predlog za ugotovitev prenehanja sostanovalskega razmerja obravnaval kot predhodno vprašanje v razmerju do predloga za sklenitev kupoprodajne pogodbe, kar pa ne pomeni, da se morata oba predloga obravnavati po pravilih nepravdnega postopka. Zahtevek za sklenitev kupoprodajne pogodbe bo moralo obravnavati pravdno sodišče in tam tudi odgovoriti na vprašanje, ali gre za pravnomočno rešeno zadevo (res iudicata), kot v odgovoru na pritožbo navaja nasprotna udeleženka.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede zavrženja predloga za ugotovitev, da sostanovalsko razmerje v stanovanju na naslovu M ne obstoja več. Sodišče prve stopnje je jasno in natančno obrazložilo, da gre za ugotovitveni postopek, za katerega pa predlagateljica nima pravnega interesa. V skladu s 154. členom Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/1991) so namreč sostanovalska razmerja prenehala že leta 1993 na podlagi samega zakona (ex lege), s čimer se strinjata tako nasprotna udeleženca kot tudi predlagateljica (glej pripravljalno vlogo z dne 15. 1. 2013, III. točka). Iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 10. 2006, opr. št. P 917/2003-III, poleg tega izhaja, da je pravdno sodišče samo odločilo o predhodnem vprašanju glede prenehanja sostanovalskega razmerja in ni čakalo na odločitev nepravdnega sodišča(3), saj je naložilo prodajo stanovanja po solastninskih deležih. Če sostanovalsko razmerje ne bi bilo odpravljeno, sploh ne bi bila mogoča sklenitev kupoprodajne pogodbe. Ne gre spregledati, da se je zadeva opr. št. P 917/2003-III obravnavala tako pred sodiščem druge stopnje kot tudi pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, obe sodišči pa sta potrdili odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna občina s S.S. skleniti prodajno pogodbo za 48/100 stanovanja. Navedbe predlagateljice, da je bilo s sodbo opr. št. P 917/2003-III ponovno vzpostavljeno sostanovalsko razmerje, so nerazumljive, saj na podlagi leta 1991 sprejetega Stanovanjskega zakona ni več mogoče ustanavljati sostanovalskih razmerji, sodba pa dejansko govori o solastnini in ne sostanovalskem razmerju. Tudi sicer bi morala predlagateljica morebitne kršitve uveljavljati v pravnih sredstvih zoper sodbo opr. št. P 917/2003-III, in ne v tem nepravdnem postopku. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da predlagateljica nima pravnega interesa za zahtevano ugotovitev prenehanja sostanovalskega razmerja ter se v izogib ponavljanju v preostalem sklicuje na pravilne in popolne razloge, kot izhajajo iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tudi stroške nepravdnega postopka. Drži sicer, da v nepravdnem postopku praviloma vsak udeleženec trpi svoje stroške, vendar pa ZNP v tretjem odstavku 35. člena določa, da v primeru, ko je nepravdni postopek izveden izključno v interesu nekaterih udeležencev, trpijo stroške ti udeleženci. Ni dvoma, da je bil postopek uveden in voden izključno v interesu predlagateljice, saj je nepravdno sodišče predlagateljico z dopisom z dne 21. 2. 2011 izrecno pozvalo, ali glede na sodbo z dne 23. 3. 2009, opr. št. P 1938/07, vztraja pri nepravdnem postopku. Predlagateljica je v dopisu 4. 3. 2011 izrecno vztrajala pri nadaljevanju postopka in nato vložila več pripravljalnih vlog, v katerih je obstoječemu zahtevku glede prenehanja sostanovalskega razmerja dodala tudi zahtevek za sklenitev kupoprodajne pogodbe. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da so stroški nasprotne udeleženke nastali šele po izrecni zahtevi predlagateljice za nadaljevanje postopka, zato je predlagateljica dolžna skladno s 37. členom ZNP v povezavi s 154. členom ZPP povrniti stroške postopka.

S pritožbo uveljavljani razlogi tako niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu s 365. členom ZPP potrdilo. Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, sta dolžni stranki trpeti vsaka svoje pritožbene stroške.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18. 8. 2010 , opr. št. II Cp 1589/2010.

(2) D. Wedam Lukić in A. Polajnar-Pavčnik, v: Nepravdni postopek, zakon s komentarjem (ČZ Uradni list, 1991), str. 12.

(3) To omogoča prvi odstavek 13. člena ZPP, v drugem odstavku pa je jasno predpisano, da ima rešitev predhodnega vprašanja pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo rešeno.