VSK sodba I Cpg 98/2005

Pritožba tožene stranke se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 7.459.707,46 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.8.2001 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v višini 665.966,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev. Poudarja, da se je s ključnimi ugotovitvami sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da posledic ropa ni mogla preprečiti in da ni dokazala kakšna je vrednost zlatega franka, da bi sodišče lahko uporabilo konvencijo CMR, ne strinja. Kar zadeva ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z ropom navaja, da je tožena stranka predlagala zaslišanje višjega policijskega inšpektorja R.P., ki je zaposlen pri kvesturi v N., na uradu za preventivno dejavnost in javno pomoč, s katerim se je voznik tožene stranke konzultiral in posvetoval, kaj mu je storiti, ker se policijska patrulja, ki jo je z dogodkom seznanil, ni želela ukvarjati z ropom. Tudi očitek, da se je voznik nepremišljeno ustavil v okolju, za katerega je znano, da se dogajajo roparski napadi, je pretiran in nerealen. Vozniku bi bilo potrebno dokazati, da velja kraj, kjer se je ustavil za črno točko roparskih napadov, ob tem pa bi mu bilo potrebno tudi dokazati, da je za takšno črno točko vedel in da je lahkomiselno kljub temu ustavil. Tudi glede nadaljnjega poteka dogodkov, kako preprečiti posledice ropa, vozniku ni moč očitati nobene opustitve. Po dogodku je obvestil policijsko patruljo, ki pa ga je zavrnila in se s tem ni hotela ukvarjati. Tudi sicer po dogodku posledic ne bi bilo mogoče preprečiti. Vse to pa pomeni, da niti vozniku niti prevozniku ni moč očitati nobene takšne opustitve, zaradi katerih posledic ropa ne bi mogel preprečiti. V zvezi z vsemi temi okoliščinami bi bilo potrebno zaslišati predlagano pričo inšpektorja P. in ker sodišče tega ni storilo, je zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj gre za odločilno dejstvo, ali bi se posledice ropa mogle preprečiti ali ne. Sodišče pa tudi ni uporabilo za določitev višine škode določb konvencije CMR. Postavilo se je na stališče, da bi tožena stranka morala dokazovati vrednost zlatega franka. Ni pa dolžnost tožene stranke, da pri uporabi prava, ki ga je dolžno uporabiti sodišče, karkoli dokazuje, sploh ne gre za dokazno breme, pač pa za dejstvo, da mora sodišče ob uporabi prava samo ugotoviti, za kakšne količine oz. vrednosti gre. Napačno pa je tudi stališče sodišča, da bi tožena stranka morala predlagati dokaz s poizvedbami pri Banki Slovenije, v tem primeru gre tudi za zmotno uporabo materialnega prava ter za bistveno kršitev določb postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje pri tem tudi ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tako je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je obravnavano pravno razmerje glede odgovornosti prevoznika presojalo po določilih 2. odst. 17. čl. Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR), glede odškodnine pa po 23. čl. konvencije. Za ugotovitev odgovornosti prevoznika v obravnavanem primeru je tako ključnega pomena določilo 2. odst. 17. čl. CMR v tistem delu, kjer določa, da je prevoznik oproščen odgovornosti, če izguba, poškodovanje ali zamuda izvira iz okoliščin, katerim se prevoznik ni mogel izogniti, ali iz posledic, katerih ni mogel preprečiti. Sodišče prve stopnje je na podlagi pričevanja voznika ugotovilo, da so ga že drugi vozniki opozorili, da se pri Neaplju dogajajo ropi gum in da je v zvezi s tem tudi sam povedal, da se je zavedal nevarnosti ropov na tistem območju. To pa seveda tudi pomeni, da se je zavedal, da utegne tak škodni dogodek nastati, kar je že samo po sebi terjalo od njega večjo skrbnost, da se mu izogne. Ker možnost nastanka škodnega dogodka zanj, glede na navedeno, ni bila nepredvidljiva, tudi ni mogoče sprejeti teze, da je bila nepreprečljiva. Tožena stranka bi se torej takemu predvidljivemu dogodku gotovo lahko izognila, zlasti še s tem, kot je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da se ne ustavlja na krajih izven naselja, da ne izstopa iz vozila ter tudi, da ne razlaga neznancem, da prevaža gume. Kljub predvidljivosti dogodka, je sicer stranka lahko oproščena odgovornosti, vendar bi morala v tem primeru dokazati, da ni mogla ničesar storiti, da do škodnega dogodka ne bi prišlo. Prevoznik je namreč lahko oproščen le za tisti dogodek, ki se mu z vso zahtevano in vloženo skrbnostjo dobrega prevoznika ni mogel izogniti in odvrniti njegovih posledic. Neizogiben pa je dogodek takrat, kadar ga prevoznik s skrajno, pri okoliščinah potrebno in pokazano skrbnostjo in z vsemi razumnimi in stroki primernimi ukrepi ni mogel niti odvrniti niti preprečiti njegovih škodljivih posledic. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni moč zaključiti, da je bilo ravnanje prevoznika oz. voznika tako, ki opravičuje njegovo ekskulpacijo.

Pritožba pa se po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno ukvarja z vprašanjem, ali je v obravnavanem primeru vozniku moč očitati kakršnokoli opustitev glede njegovega ravnanja po izvedenem ropu. Res je sicer, da je tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavljalo, da tožena stranka ni dokazala, da posledic ropa ni mogla preprečiti, to svojo ugotovitev pa je navezovala na ravnanje voznika v zvezi s prijavo ropa na policiji, torej z dogajanjem, ki je izvedenemu ropu sledilo. Očitno so ta izvajanja posledica zmotne interpretacije določbe 2. odst. 17. čl., ki govori o okoliščinah, katerih posledic prevoznik ni mogel preprečiti. To določbo je namreč potrebno razumeti in razlagati le v tej smeri, ali je glede na dane okoliščine prevoznik lahko preprečil rop, ki je bil nanj izvršen, ne pa v smeri, kot je to ugotavljalo sodišče prve stopnje in kar uveljavlja pritožba, ali bi se po izvršenem ropu lahko škodljive posledice zmanjšale ali odstranile. Zato so vsa razlogovanja in ugotavljanje dejanskih okoliščin, kaj se je po samem ropu dogajalo, za odgovornost prevoznika irelevantne. V tem kontekstu pa se tudi pokaže, da je za pravilno odločitev popolnoma nepomembno zaslišanje višjega policijskega inšpektorja R.P., katerega zaslišanje je tožena stranka predlagala le v smeti trditve, da ta v zapisnik ni zapisal vsega, kar mu je povedal voznik, in sicer, da je 20 km stran od kraja ropa ustavil pri prvi policijski postaji, kjer pa so mu naročili, da mora ovadbo podati v kraju, kjer se je rop zgodil.

Sodišče prve stopnje je sicer res zavzelo napačno stališče, da bi morala tožena stranka sodišču predlagati izvedbo dokaza s poizvedbami pri Banki Slovenije o vrednosti zlatega franka v času, ko je bilo blago prevzeto za prevoz, kar pa na končno rešitev zadeve niti nima vpliva. V zvezi s tem namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta ugovor na višino zahtevka tožena stranka le mimogrede navrgla (na naroku 6.1.2005, list. št. 17 spisa), ko je navedla »da ugovarja tudi višini zahtevka, saj je vtoževana odškodnina višja od zneska maksimalne odškodnine, kot izhaja iz konvencije CMR«. To pomeni, da tožena stranka dejansko ni navedla prav nobenih konkretnih dejstev, zakaj naj bi bilo temu tako in da svojega ugovora sploh ni substancirala. Ker pa je tudi v primerih, ko je uporaba zakonske določbe odvisna od določenih dejanskih ugotovitev, ki so sicer sestavni del pravne norme, prav tako potrebno konkretno navesti in tudi izkazati okoliščine dejanskega stanu, te pa se prav tako ugotavljajo po pravilih o dokaznem bremenu (ki pa je tudi v tem primeru na toženi stranki), tudi tega ugovora ni mogoče upoštevati. Sicer pa v zvezi s tem pritožbeno sodišče le še dodatno ugotavlja, da neutemeljenost tega ugovora izhaja tudi iz dejstva, da bi v konkretnem primeru maksimalna odškodnina znašala 213.945 »zlatih frankov« (8557,80 kg x 25 frankov), kar bistveno presega prisojeni znesek.

Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.