VSL sodba I Cpg 438/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL157367/2010 z dne 11. 11. 2010 ostane v veljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.659,60 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti (II. točka izreka).

2Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki pogodbo št. 33/04-ŠF (priloga A118) sklenili za nedoločen čas, saj iz nje ne izhaja, da bi bila ta sklenjena le za dobo enega leta, kot trdi tožena stranka, poleg tega pa na dejstvo, da je bila sklenjena za nedoločen čas, kaže tudi v 2. členu dogovorjeni odpovedni rok najmanj 60 dni, s tem da odpovedi ni možno najaviti pred 1. 10. 2005.

6Tožena stranka v zvezi z neveljavnostjo pogodbe tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podala dovolj konkretnih navedb niti ni trdila, da bi bila pogodba iz kakršnega koli razloga neveljavna. Sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim zato utemeljeno ni zaslišalo s strani tožene stranke predlagane priče I.L.O., saj z izvedbo predlaganega dokaza tožena stranka ne bi mogla nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

7Glede na ugotovljeno veljavnost sporne pogodbe, je bila tožena stranka skladno s 3. členom dolžna tožeči mesečno plačevati dogovorjeni pavšalni znesek. Iz pogodbe namreč ne izhaja, da bi bilo plačilo mesečnega pavšala odvisno od števila opravljenih prevozov, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ker pa tožena stranka tudi ni trdila, da vtoževanih računov za plačilo dogovorjenega pavšala ne bi prejela oziroma da bi jih pravočasno zavrnila, ampak je navedla le, da ni našla dokumentacije, ki bi izkazovala opravljene prevoze v vtoževanem obsegu, je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na račune, izdane na podlagi sporne pogodbe, že iz navedenega razloga utemeljen.

8Tožeča stranka je v dokaz svojih navedb o opravljenih prevozih predložila vtoževane račune in naročilnice. Te sicer (vse) res niso podpisane tudi s strani tožene stranke, vendar pa bi slednja glede na trditve, da je tožeča stranka nekatere prevoze nedvomno opravila, morala konkretno navesti, kateri prevozi so to bili. Ker tega ni naredila, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ker predlagane priče I.L.O. glede opravljenih prevozov ni zaslišalo. Če pravdna stranka namreč dejstev ne navede dovolj določno, pa bi jih glede na aktivnost nasprotne pravdne stranke morala, sodišče ne more izvesti dokaznega postopka, zato da bi ugotavljalo (in ne dokazovalo) dejstva, ki jih pravdna stranka sploh ni (dovolj) konkretno navedla. V skladu z razpravnim načelom mora v pravdnem postopku vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (prvi odstavek 7. člena in 212. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Kako natančno mora tožena stranka prerekati tožbeni zahtevek, je med drugim odvisno od kvalitete predhodnih navedb nasprotne stranke (prim. III Ips 57/2012). S tem, ko bi tožena stranka konkretno navedla, kateri od prevozov so bili s strani tožeče stranke opravljeni, pa bi zatrjevala in posledično tudi lahko dokazovala pozitivna, in ne negativnih dejstev, kot zmotno navaja pritožba.

9Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo utemeljenost navedb tožeče stranke, da je na podlagi telefonskih naročil tožene stranke opravila dela z avtodvigalom in zanje izstavila drugi sklop vtoževanih računov. Iz vsakega računa namreč izhaja, da je bila posamezna storitev naročena po telefonu, računom priložene dobavnice pa so podpisane tako s strani predstavnika tožeče kot tudi tožene stranke. Slednja je sicer navajala, da so podpisi nečitljivi in da ob podpisih ni žiga podjetja, ki ga je tožena običajno uporabljala pri svojem poslovanju, drugih trditev v zvezi s tem pa ni navedla. Kot dokaz je sicer predlagala zaslišanje H.M. in V.P., ki naj bi povedala, kdo je pri tožeči stranki naročal storitve in kdo na strani tožene je podpisal dobavnice, vendar pa je sodišče prve stopnje tudi izvedbo navedenega dokaza pravilno zavrnilo, saj tožena stranka ni navedla konkretnih dejstev, ki bi jih predlagani priči s svojima izpovedbama lahko potrdili. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena je obseg dokaznega postopka namreč vezan na predhodno trditveno podlago pravdnih strank, z izvedbo predlaganih dokazov pa pomanjkljivo oziroma pavšalno zatrjevanih dejstev ni mogoče nadomestiti oziroma dopolniti.

10Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožene stranke ni kršilo določb pravdnega postopka, ampak je bilo njegovo postopanje upoštevaje razpravno načelo zgolj posledica njene neustrezne aktivnosti. Pritožba tožene stranke iz navedenih razlogov zato ni utemeljena, ker pa pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).