VSRS Sklep I Up 467/2009

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je ta vložil hkrati s tožbo zoper sklep rektorja Univerze v Mariboru z dne 1. 4. 2009, s katerim je ta odločil, da se postopek za ponovno izvolitev tožnika v naziv asistent za predmetni področji ... in ... ustavi. V zahtevi je predlagal, da sodišče zadrži in odloži izvršitev izpodbijanega sklepa z dne 1. 4. 2008 in odločbe z dne 19. 5. 2009 (drugostopenjska odločba) ter postopek za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2008, vse do pravnomočne rešitve tega upravnega spora.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da bi tožniku lahko bila kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva v primeru, če bi morebitna izvolitev novega kandidata za asistenta za obravnavani predmetni področji prehitela sodno odločbo v tem upravnem sporu in ne bi bilo mogoče več vzpostaviti pravnega stanja po morebitni za tožnika ugodni pravnomočni sodbi. Vendar pa tožnik ni izkazal okoliščin, ki bi bile močnejše kot je javni interes, da fakulteta nemoteno opravlja svojo nalogo, zaradi katere je ustanovljena, to je izvajanje izobraževanja po študijskem programu. Ker morajo biti pogoji za izdajo začasne odredbe iz drugega oziroma tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 izpolnjeni kumulativno, tožnik pa ni izkazal, da bo njegova škoda večja od prizadetosti javnega interesa, je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

3Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je izvajanje študijskega procesa v skladu z zakonom v javnem interesu. Če bi še naprej opravljal svoje delo, to ne bi pomenilo nujno kršitve zakona. Pri tem se sklicuje na 206. člen Statuta Univerze v Mariboru in 62. člena ZViS. V povezavi z navedenimi določbami je mogoče zaključiti, da izvolitev v naziv nujno ne pomeni zakonskega pogoja oziroma pogoja univerze, da lahko nekdo opravlja pedagoški proces in izobraževanje. Sodišče prve stopnje tudi zmotno zaključuje, da ni zatrjeval in dokazoval nezakonitosti izpodbijanih sklepov tožene stranke, kar bi sodišče moralo upoštevati pri presoji načela sorazmernosti in javne koristi. Zatrjuje tudi napačno uporabo materialnega prava (uporabo napačnega statuta) v zvezi z izpodbijanim sklepom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sklep ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka v zvezi z začasno odredbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožeče stranke in Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega sklepa prvostopenjskega sodišča. Opozarja, da se določbe 206. člena Statuta Univerze v Mariboru ne sme interpretirati napačno in jih je treba razlagati restriktivno. Pojasnjuje tudi, da zaradi izdane začasne odredbe tožnik ne bi izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na njegovem delovnem področju, saj iz odločbe z dne 7. 4. 2006 in odločbe z dne 8. 5. 2006 izhaja, kdaj se je tožniku iztekla izvolitev v naziv. Ugoditev njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe sama po sebi tako tožniku ne bi podaljšala njegove izvolitve v naziv tudi po datumu 7. 5. 2009. Sploh pa mu izvolitve v naziv ne more podaljšati sodišče z izdano začasno odredbo, ker je izvolitev v naziv avtonomna pravica univerze.

5Pritožba ni utemeljena.

6Glede pogojev za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu na podlagi drugega oziroma tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 ter glede (v obravnavanem primeru izkazanega) pogoja „težko popravljive škode“ se je Vrhovno sodišče že izreklo v svojem sklepu I Up 311/2009 z dne 20. 8. 2009 (z njim je namreč odločalo o začasni odredbi v tej zadevi, in sicer o pritožbi tožene stranke zoper sklep prvostopnega sodišča II U 244/2009-5 z dne 20. 7. 2009); poleg tega obstoj pogoja „težko popravljive škode“ niti ni sporen, zato Vrhovno sodišče svojih razlogov glede tega ne ponavlja.

7Vrhovno sodišče se strinja s stališčem in razlogi, ki jih je prvostopenjsko sodišče ob testu sorazmernosti navedlo glede prizadetosti javnega interesa, do katere bi lahko prišlo v primeru izdaje predlagane začasne odredbe. Izvajanje študijskega procesa je v javnem interesu, saj tožena stranka (tako kot druge univerze in njene članice na podlagi ZViS) kot zavod s posebnim položajem (prvi odstavek 6. člena ZviS) izvaja javno službo za izvajanje študijskih programov za pridobitev javno veljavne izobrazbe. Visokošolsko izobraževalno delo pa lahko opravljajo le tisti, ki so pridobili ustrezen naziv (180. člena Statuta Univerze v Mariboru). Na podlagi drugega odstavka 6. člena ZViS delujejo univerze in samostojni visokošolski zavodi po načelih avtonomije, in med drugim jim je zagotovljeno sprejemanje meril za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev (tretja alineja drugega odstavka 6. člena ZVIS), volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev in izbiro za zasedbo delovnih mest (četrta in peta alineja drugega odstavka 6. člena ZViS). Zato je izvajanje študijskega procesa v skladu z zakonom in veljavnost pridobljene izobrazbe ter veljavnost listin, izdanih tej podlagi, brez dvoma v javnem interesu. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tudi utemeljeno opozarja, da tožnik tudi v primeru izdane začasne odredbe ne bi mogel opravljati svojih delovnih obveznosti, saj mu je „izvolitev v naziv“ potekla dne 7. 5. 2009, z izdano začasno odredbo, kakršno je predlagal tožnik, pa se mu „izvolitev v naziv“ ne bi podaljšala in torej pedagoškega procesa vseeno ne bi mogel izvajati. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi tožnik, če bi s predlagano začasno odredbo hotel uspeti, moral navajati argumente, ki bi bili močnejši od javnega interesa, ki bi z izdano začasno odredbo lahko bil prizadet, česar pa ni storil. Zatrjevana težko popravljiva škoda, ki bi tožniku lahko (brez izdane začasne odredbe) nastala, je torej v obravnavanem primeru v razmerju do javnega interesa „šibkejša“ okoliščina, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlagano začasno odredbo.

8Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na določbo 206. člena Statuta Univerze v Mariboru, na podlagi katerega lahko Univerza v M. povabi k sodelovanju pri izvajanju izobraževalnega procesa strokovnjake s posameznih področij, ki popestrijo izobraževalni proces. Ti strokovnjaki namreč ne opravljajo dela namesto nosilcev oziroma sonosilcev posameznih predmetov, ampak izobraževalni proces samo dopolnijo, medtem ko mora vse pedagoške obveznosti opraviti visokošolski učitelj, ki je nosilec programa in izvoljen v ustrezen naziv. Tudi sicer citirana določba ne bi mogla vplivati na tožnikov položaj, saj ta ne more zahtevati od tožene stranke, da na podlagi navedene določbe povabi k sodelovanju drugega strokovnjaka samo zato, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za izvajanje pedagoškega procesa.

9Vrhovno sodišče se ni opredeljevalo da v pritožbi zatrjevanih kršitev materialnega prava, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari.

10Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

11Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in 22. členom ZUS-1). Tožena stranka je v odgovoru na obravnavano pritožbo sicer zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka, vendar ni opredeljeno navedla stroškov, za katere je zahtevala povračilo, kar bi na podlagi drugega odstavka 163. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 morala storiti. Zato je Vrhovno sodišče sklenilo, da tudi tožena stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.