VSRS Sodba I Ips 7664/2009-221

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso, P. J. v znesku 700,00 EUR, D. C. pa v znesku 1.000,00 EUR.

1

Okrožno sodišče v Novi Gorici je obsojena P. J. in D. C. spoznalo za kriva, da sta v sostorilstvu s Š. H. in S. Š. storila nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojenemu P. J. je izreklo kazen dve leti in dva meseca zapora, obsojenemu D. C. pa kazen dve leti in šest mesecev zapora. Izreklo jima je še stransko denarno kazen v višini 3.000,00 EUR. Na podlagi 69. člena KZ obsojencem je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov. Oškodovanki, družbi H. d.d. je priznalo premoženjskopravni zahtevek in ga naložilo obsojencem v plačilo. Odločilo je, da so obsojenci dolžni plačati vsak četrtino stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter sodno takso. Višje sodišče v Kopru je delno ugodilo pritožbam zagovornikov obsojenih S. Š. in Š. H. ter sodbo za S. Š. spremenilo v odločbi o kazenski sankciji za obsojena Š. H. in S. Š. pa še v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku. V ostalem je njuni pritožbi ter v celoti pritožbi zagovornikov obsojenih P. J. in D. C. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da sta obsojena P. J. in D. C. dolžna plačati sodno takso.

2Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenih P. J. in D. C. vložili zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovorniki obsojenega J. so vložili zahtevo zaradi kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe. Zagovornik obsojenega D. C. je vložil zahtevo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka v pisnem odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Kršitve zakona, ki jih navajata, niso podane, uveljavljata pa tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki jo z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Ocenjuje, da je na navedbe, ki jih uveljavljata zahtevi, argumentirano odgovorilo že sodišče druge stopnje.

4O odgovoru državne tožilke se obsojenca in zagovorniki niso izjavili.

5Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

6

Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7Zagovorniki obsojenega P. J. zatrjujejo z navedbo o napačni uporabi materialnega prava, da ni podan zakonski znak kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ. Iz navedb je mogoče povzeti, da zatrjujejo, da je oškodovanka, družba

H. d.d. pristala na oškodovanje in bila tudi seznanjena, da se pri igri „Ameriška ruleta“ izvaja igralniška goljufija, vendar ni ukrepala, zato zmotne predstave pri oškodovancu, kot zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja, ni bilo. Ne strinja se z razlogi sodbe sodišča druge stopnje, v katerih je odgovorilo na enake navedbe, da je bil pristanek oškodovanca le navidezen.

8Z navedbami zagovorniki uveljavljajo, da je podana izključitev protipravnosti zaradi privolitve oškodovanca. Kadar gre za privolitev oškodovanca, je lahko privolitev oškodovanca, ki izključuje protipravnost upoštevana le, če je v času izvršitve kaznivega dejanja storilcu znana (

dr. Ljubo Bavcon, dr. Alenka Šelih in drugi: Kazensko pravo; Splošni del, šesta izdaja, stran 251

) in se lahko upošteva kot razlog za izključitev protipravnosti kaznivega dejanja takrat, če je od začetka do konca izvršitve kaznivega dejanja izražena prostovoljno, nedvoumno in tudi ustrezno formalno oblikovana (prof. dr. Ivan Bele: Kazenski zakonik s komentarjem - Splošni del, stran 84).

9Izhajajoč iz navedenih teoretičnih izhodišč se je mogoče v strinjati s stališčem višjega sodišča, da je podan tudi zakonski znak kaznivega dejanja goljufije, spravljanje drugega v zmoto. Igralnica H. je dne 15. 5. 2007 podala kazensko ovadbo, kar poudarja zagovornik obsojenega C., zaradi suma, da se igra „ameriška ruleta“ ne odvija v skladu s pravili pri mizi, kjer je vodja P. J. in igralec D. G., ki naj bi sodelovala in da naj bi se početju v zadnjem času pridružil tudi D. C. V ovadbi je tudi zapisano, da prosijo, da policija dejanje razišče. V obravnavanem primeru je šlo za sum storitve kaznivega dejanja. Šele na podlagi te prijave, naslovljene kot sum kaznivega dejanja, je policija ukrepala. Začel se je tudi izvajati prikriti preiskovalni ukrep tajnega opazovanja po prvem odstavku 149. a člena ZKP. Zbirali so se podatki in dokazi v smeri odkrivanja in raziskovanja obravnavanega kaznivega dejanja. Ravnanje oškodovanke ne pomeni pristanka na goljufanje. Ni šlo za neko prostovoljno in formalno oblikovano privolitev, s katero naj bi bila obsojenca seznanjena, ampak le za raziskovanje in ugotavljanje ali gre za morebitne povezave z drugimi uslužbenci igralnice in igralci ter ugotavljanje in raziskovanje ravnanj obsojenega J. ter obsojenega C. in ostalih obsojencev. Privolitve oškodovanca, ki bi izključevala protipravnost, ni bilo. Zato tudi ni mogoče govoriti o kršitvi kazenskega zakona po 1. točki 372. člena, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Pravilno poudarja drugostopenjsko sodišče v točki 18 obrazložitve sodbe, da so bili spravljeni v zmoto krupjeji, ki so popolnoma zaupali vodji mize P. J. ter so bili z J. pojasnili o tem, katere stave so dali obsojenci, spravljeni v zmoto in zmotno prepričani, da so

obsojenci kot igralci res zadeli v igri, ter na podlagi tega tudi v zmoti, v prepričanju, da so stave pravilne, neupravičeno izplačali dobitke. O uporabi instituta „

volenti

non fit injuria“

, ki ga uveljavlja zagovornik obsojenega C., je zagovorniku že odgovorilo sodišče druge stopnje v točki 19 sodbe.

10Neutemeljeno zagovorniki obsojenega J. zatrjujejo kršitev po 4. točki 372. člena ZKP, da je kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti, ker je bilo dejanje opredeljeno po drugem odstavku 217. člena KZ. Z navedbami, v katerih zagovorniki zatrjujejo, da ni dokazano, da bi bilo podano kvalificirano kaznivo dejanje, ker je oškodovanka privolila v lastno prikrajšanje in da je sporna tudi višina dobitkov ter ni upoštevano, da so obsojenci s priigranimi dobitki igrali dalje in del priigranih dobitkov izgubili, ne uveljavljajo navedene kršitve zakona, ampak trdijo, da dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

11Zagovorniki obsojenega P. J. uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka z navedbami, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, ker je sodišče zavrnilo več dokaznih predlogov. Sodišče je kršilo 29. člen Ustave RS in zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Zaradi kršitev pravice do obrambe je bila izdana nepravilna in nezakonita sodba. Zagovorniki ocenjujejo, da je bila z zavrnitvijo predlogov o postavitvi izvedenca za neverbalno komunikacijo, podrejeno pantomimo ali izvedenca psihološke stroke o obnašanju in govorici telesa obsojenega J., postavitvi izvedenca ekonomske stroke, ki bi podal izvid in mnenje glede premoženjske koristi, ki naj bi bila pridobljena z goljufivimi igrami, in izvedenca medicinske stroke, ki bi odgovoril na vprašanje, ali je obsojeni J. sposoben prestajati kazen in sposoben vračati povzročeno škodo, obsojenčeva pravica do obrambe kršena, saj sodišče ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, ki je potrebno za odgovore na vprašanja, na katera bi lahko odgovorili le izvedenci. Pravica do obrambe je bila tudi kršena z zavrnitvijo predloga, da se opravi ogled obsojenčevega vozila, ker je zaslišana priča tajni policijski delavec trdil, da se je J. vozilo odpiralo daljinsko, čeprav to vozilo ni imelo daljinskega odklepanja, kar postavlja pod vprašanj celotno izpovedbo te priče in njeno verodostojnost. Kršena pa je bila tudi zato, ker sodišče ni ugodilo predlogu, da se presname SIM-kartica zaseženega telefona obsojenega J. in pridobi izpis iz njegovega imenika, kar bi omogočilo, da bi se lahko spomnil, s katerimi osebami se je pogovarjal o svojih aktivnostih v povezavi z gradnjo ..., kar bi tudi prispevalo k razjasnitvi dejstva, zakaj je bil puščen denar v njegovem avtomobilu.

12Sodišči prve in druge stopnje sta navedli razloge, zaradi katerih sta ocenili, da izvedba predlaganih dokazov ni materialnopravno relevantna, to je pomembna za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Po ustavnosodni praksi so se izoblikovala merila, po katerih odloča sodišče o dokaznem predlogu in njegovi utemeljenosti. Obramba pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza zatrjuje: 1. pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, dokazno sredstvo in z navedbami okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu, ter da bo dokaz v korist obdolženca (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 502/2007 z dne 5. 6. 2008 in druge). Sodišče tako presoja pri dokaznem predlogu, ali je dokaz materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje dejanskega stanja in obstoja kaznivega dejanja in ali predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom. Dokaze je dopustno zavrniti tedaj, ko je že iz izvedenih dokazov mogoče z vso zanesljivostjo sklepati o obstoju odločilnih dejstev. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano ali je brez pomena za zadevo.

13Sodišče prve stopnje je ocenilo pri presoji predlogov ter izvedenih dokazov,

da izvedba predlaganih dokazov ni pomembna in da ni utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi dokazi predstavljali vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ter da ne gre za dokaze, katerih izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Odločitev je pojasnilo na straneh 49 do 51 sodbe. Razlogom prvostopenjskega sodišča je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje v točkah 22 do 25 sodbe. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje ravnalo na podlagi določbe 329. člena ZKP, po kateri dokazovanje obsega tista dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Tako sta sodišči ugotovili, da izvedba dokaza z izvedencem za neverbalno komunikacijo, pantomimo oziroma psihologom odveč, saj je sodišče lahko prišlo do zaključkov o obnašanju obsojenega J. na podlagi pregleda videoposnetkov in da je tako vedenje J. kot ostalih soigralcev (obsojencev) bistveno odstopalo prav v času inkriminiranih ravnanj (točka 22 sodbe sodišča druge stopnje). Zagovorniki z drugačno oceno in presojo stališč sodišča ne uveljavljajo kršitve zakona oziroma kršitve pravice do obrambe, ampak z navedbami, da gre za slabo kvaliteto posnetkov in da je mogoče obnašanje obsojenega J. in ostalih soobsojencev razlagati tudi drugače, ponujajo le lastno presojo izvedenih dokazov in uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za zatrjevanje, da ker gre za slabo kvaliteto videoposnetkov, ni mogoče sprejeti sklepa obeh sodišč, da je na podlagi presoje videoposnetkov mogoče ugotoviti višino dobitkov in sklepati o pridobljeni premoženjski koristi. Tudi v zvezi s postavitvijo izvedenca medicinske stroke zagovornik le ponavlja svoje pomisleke in trditve iz postopka pred sodiščema prve in druge stopnje in se ne strinja s presoja sodišč, da izvedba tega dokaza v zvezi z ugotavljanjem kazenske odgovornosti oziroma relevantnih dejstev, pomembnih za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja, ni pomembna, ker se nanaša na ugotavljanje dejstev po izreku sodbe. Presoja sodišč, da dokazni predlogi niso bili tako utemeljeni, da bi lahko na podlagi njih sklepali, da se nanašajo na materialno in procesno relevantna dejstva, je zato utemeljena in pravilna ter zanesljivo argumentirana. Enako velja za zavrnitev dokaznih predlogov za ogled vozila obsojenega J., saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo na strani 50 sodbe, čemur je pritrdilo sodišče druge stopnje v točki 25 sodbe, da izvedba tega dokaza ni potrebna, saj za presojo in ugotavljanje relevantnih dejstev v zvezi s kaznivim dejanjem ni pomembno, na kakšen način je bilo mogoče avto odpreti, ampak je pomembno dejstvo, da je pregled vozila pokazal in potrdil najdbo pisemske ovojnice z denarjem. Sodišče druge stopnje pa je k razlogom sodišča prve stopnje še dodalo, da je obsojeni J. sam potrdil, da je bil denar puščen v njegovem avtomobilu, kar je še dodatno navedlo sodišče druge stopnje kot argument, da dokaz ni materialnopravno relevanten. Zatrjevanje vložnika zahteve, da izpovedba priče glede na netočnost v zvezi z načinom odklepanja obsojenčevega avtomobila nima dokazne vrednosti, pa ponovno pomeni le drugačno presojo ugotovljenih dejstev in drugačno presojo verodostojnosti priče - tajnega sodelavca. Zagovorniki se ne strinjajo še z zavrnitvijo dokaznega predloga, da se presname SIM-kartica zaseženega telefona obsojenega J. in z obrazložitvijo sodišča druge stopnje na 12. strani v točki 25, da je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo obsojenčev zagovor o puščanju denarja zaradi izgradnje ... Zagovorniki zatrjujejo, da je sodišče zmotno presodilo zagovor obsojenca in zagovor obsojenega C. Z navedbami zagovorniki ne uveljavljajo kršitve pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga, ampak ponovno ocenjujejo, da dejstva niso pravilno ugotovljena in da je na tej podlagi nepravilno zavrnjen dokazni predlog. Zatrjujejo, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje.

14Zagovorniki nakazujejo na kršitev določbe drugega odstavka 334. člena ZKP, ki določa, da lahko predsednik senata prepove vprašanje ali odgovor na že postavljeno vprašanje, če to ni dovoljeno (228. člen ZKP) ali če ni v zvezi z zadevo. Navajajo, da je, ker senat ni dovolil vprašanja priči H. O. v zvezi z usposabljanjem kriminalistov o igrah na srečo, dejansko stanje ostalo neraziskano. Ne strinjajo se tudi z odgovorom sodišča druge stopnje, da sodišče ni oprlo svoje odločitve na izpovedbo priče H. O. o goljufivem ravnanju obtožencev. Priča O. je izpovedal, da stave niso bile pravilno napovedane, kar je gotovo vplivalo na končno odločitev sodišča. S citiranimi navedbami se zagovorniki ponovno spuščajo na področje presoje dejanskega stanja. Ne uveljavlja pa vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in zakonitostjo sodbe. Zagovorniki ne pojasnijo, kako naj bi odločitev senata, da ne dovoli vprašanja,

vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, zato se navedb v zvezi s kršitvijo zakona, ki jo presoja Vrhovno sodišče, ne da preizkusiti. Vložnik zahteve mora namreč, ker gre za kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vpliv kršitve na zakonitost sodbe izrecno obrazložiti v zahtevi, česar zagovorniki niso storili.

15Zagovorniki trdijo, da se višje sodišče ni opredelilo do navedb obsojenca v pritožbi o verodostojnosti priče z oznako 0015-tajnega delavca. Nakazujejo na kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki sodišču druge stopnje nalaga, da v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Kršitev citirane določbe pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe, česar pa zagovorniki niso pojasnili.

16Nekonkretizirana je tudi trditev, da je storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišči nista pojasnili, zakaj verjameta obsojenemu C. in ne obsojenemu J. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana takrat, kadar sodba sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih. O katerih odločilnih dejstvih, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja, sodba nima razlogov in sodišči prve in druge stopnje nista pojasnili presoje verodostojnosti izpovedb oziroma zagovorov obsojencev pa zagovorniki tudi določno ne pojasnijo in se njihovih navedb ne da preizkusiti.

17Z ostalimi navedbami pod točko V zahteve z naslovom „Precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev“, zagovorniki, kot je navedeno že v naslovu tega dela zahteve, ne uveljavljajo kršitve zakona, ampak vrednotijo in ocenjujejo dokaze. Sklicujejo se na Navodila za delo pri igralni mizi, na Navodila za delo

pri igralni mizi „ameriška ruleta“, poudarjajo, na katero delovno mesto je bil obsojeni J. razporejen in citirajo njegov zagovor ter dele izpovedb prič S. K., M. B., J. Č., A. P., R. P., R. S., B. V., B. L., S. B. in T. B., ki so po oceni zagovornikov izpovedale o dejstvih, ki so obsojencu v prid, da obsojeni J. svojega dela kot vodja mize ni opravljal drugače kot drugi vodje miz in da v njegovem delu niso zaznali nič sumljivega ali nenavadnega ter da so obsojenec in navedene priče izpovedali, da je obstajala ustaljena poslovna praksa v igralnicah, ki je odstopala od pisnih pravil. S citiranjem ne uveljavljajo kršitve zakona, ampak zatrjujejo, da odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

18Zagovorniki obeh obsojencev zatrjujejo tudi, da je bila kršena pravica do obrambe, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog, da se postavi izvedenec za igre na srečo. Ker je navedeni dokazni predlog podala državna tožilka na glavni obravnavi dne 23. 9. 2011 (listovna številka 1219 in 1220 spisa), ki ga je sodišče prve stopnje kot dokazni predlog državne tožilke zavrnilo na isti obravnavi (sklep na listovni številki 1221 spisa) ter tudi v sodbi na strani 50 pojasnilo, zakaj je zavrnilo predlog državne tožilke, zagovorniki ne morejo v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevati, da je bila z zavrnitvijo kršena pravica obrambe obeh obsojencev.

19Iz navedb zagovornika obsojenega D. C. izhaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZKP. Meni, da se je snemanje obsojenca v igralnici izvajalo nezakonito, da so videoposnetki, na katerih temelji izpodbijana sodba, nezakoniti in bi jih bilo potrebno iz spisa izločiti. Določba 78. člena Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS), na katero sodišče opira sklep, da je bilo snemanje v igralnici dovoljeno z zakonom in da ne gre za nezakonito pridobljene dokaze, po oceni zagovornika ne daje podlage za zaključek, da ZIS omogoča poseg v zasebnost obsojenca s snemanjem. Obsojeni oziroma obsojenci niso dali dovoljenja za snemanje pri izvedbi stav. Da pomeni snemanje poseg v zasebnost je razvidno tudi iz tretjega odstavka 78. člena ZIS, ki določa le, da mora koncesionar voditi posebno evidenco o igralcih, ki vsebuje

osnovne podatke za identifikacijo oseb. V evidenco mora vpisati vsakega igralca, ki stopi v igralnico.

20Zagovorniku je na podobne navedbe v pritožbi odgovorilo že sodišče druge stopnje na strani 5 sodbe v točki 9. Vrhovno sodišče se strinja z argumenti sodišča druge stopnje, da je stališče zagovornika, da gre pri videoposnetkih za nezakonito pridobljen dokaz, neutemeljeno. Nadzor z avdio-video napravami v prostorih igralnice izrecno dovoljuje ZIS. Tak nadzor je predpisan nad igralci v 78. členu, ki v drugem odstavku navaja, da mora koncesionar organizirati avdio-video nadzor in recepcijsko službo, tako, da je zagotovljen nadzor nad osebami, ki prihajajo v igralnico. Nadzor je predpisan v tretjem odstavku 79. člena ZIS, ko mora koncesionar predpisati podroben način izvajanja nadzora z avdio-video napravami in drugimi sodobnimi tehničnimi sredstvi. Po petem odstavku navedenega člena mora zagotoviti dnevno vodenje posebne evidence o ugotovljenih in opaženih nepravilnostih na igralnih napravah in pripomočkih ter pri izvajanju in poteku igre. V 80. členu ZIS je določeno, da mora koncesionar organizirati ustrezen nadzor nad prirejanjem iger na srečo na igralnih napravah in nadzor nad obračunom blagajn, 80. a člen ZIS pa govori o tem, da mora imeti koncesionar vzpostavljen nadzorni informacijski sistem igralnih naprav, ki je povezan v informacijski sistem nadzornega organa in nadzornemu organu zagotavlja neposredni nadzor. Iz vseh navedenih določb jasno izhaja, da nadzor z video-napravami obsega, tako igralce pri igrah na srečo kot zaposlene v igralnici ter da nadzor ni omejen le na evidenco in video nadzor oseb, ki vstopajo v igralnico in vodenje evidence o igralcih, ki vsebuje osnovne podatke za identifikacijo oseb, kot zagovornik razlaga določbi drugega in tretjega odstavka 78. člena ZIS. Avdio-video nadzor je določen z zakonom, zato ni mogoče govoriti, da so bili posnetki igralcev oziroma obsojencev pridobljeni na nezakonit način. Uporaba posnetkov iz igralnice kot dokaz je bila tako zakonita.

21Neutemeljeno zagovornik zatrjuje, da niso bili izvajani dokazi skladno z določbo 149. a člena ZKP po 15. 5. 2007, ko je bila podana prva kazenska ovadba in da, ker je video-nadzor in razlago video-nadzora podajala oškodovana družba, določbe 149. člena niso bile izvajane zakonito, saj izvedba tega ukrepa brez tehničnih sredstev ne pomeni dokaza, ki bi lahko predstavljal dokaz prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja in sledenja, pri katerem bi šlo za načrtno dalj časa neprekinjeno ali ponavljajoče se opazovanje osumljencev, z uporabo naprav za snemanje glasu ter slikovno snemanje. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 456/2006 z dne 13. 9. 2007.

22Zagovornik ne zatrjuje, da je bil izvajan ukrep po 149. a členu ZKP v nasprotju z odredbo državne tožilke. Po določbi 149. a člena ZKP se ta ukrep lahko izvaja z uporabo tehničnih naprav za snemanje glasu ter slikovno snemanje. Odsotnost uporabe teh naprav s strani izvajalca ukrepa, še ne pomeni, da je ukrep izvajan nezakonito. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo razčiščeno, zakaj ni bilo video-nadzora pri opazovanju izven prostorov igralnice, saj policija ni razpolagala s kamero za nočno snemanje. Ukrep je bil izvajan manj intenzivno, kot če bi se dogajanje snemalo, kar je zagovorniku pojasnilo že višje sodišče v točki 44 sodbe na strani 19. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje, da je odsotnost snemanja lahko vplivala le na dokazno moč in na oceno vrednosti ter verodostojnosti izvedenega dokaza. Za stalni video-nadzor je podana pravna podlaga v ZIS. Zato je bilo dovoljeno in dopustno v okviru ukrepa po 149. a členu ZKP, kar je tudi bilo navedeno v odredbi državne tožilke, uporabljati v okviru izvajanja tega ukrepa tudi posnetke video-nadzora po ZIS. Sklicevanje zagovornika na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 456/2006 z dne 13. 9. 2007 za obravnavano zadevo ni pomembno. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da sodba obravnava popolnoma drugačno situacijo in podaja razlago o tem, kdaj gre le za običajno policijsko delo in kdaj opazovanje nekega objekta še ne pomeni uporabe posebnega ukrepa po 149.a členu ZKP.

23Zagovornik neutemeljeno trdi, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določbo 339. člena ZKP in da je bila kršena določbo 355. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje sprejemalo dokazne zaključke na podlagi preverjanj video in tonskih posnetkov izven glavne obravnave, in na glavni obravnavi ni ugotavljalo

spoznavne vrednosti in sposobnosti dokaza, ter da bi sodišče moralo povzeti bistveno zaključke o percepciji tega dokaza. Ponavlja trditve iz pritožbe, na katere je že odgovorilo višje sodišče v točki 13. Gre za kršitve iz 3. točke v prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik le zatrjuje, da sta bili kršeni določbi 339. in 355. člena ZKP in da sodišče ni ravnalo v skladu z njimi, ne pojasni pa, kako naj bi kršitvi citiranih odločb vplivali na zakonitost sodbe. Ker vzročne zveze ne pojasni, Vrhovno sodišče, ali je prišlo do kršitve postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, ni moglo preizkusiti.

24Kršitev pravice do obrambe zagovornik uveljavlja z navedbo, da je sodišče sprejelo napačno stališče o dokaznemu bremenu, saj je zagovornik, ko je želel, da se zaslišijo kot priče osebe, ki so sestavljale poročilo v zvezi s predloženimi video-posnetki zaradi preverjanja verodostojnosti poročil o tajnem opazovanju, predlagal, da se zaslišijo obremenilne priče. Sodišče je z zavrnitvijo dokaza, kršilo določbo 17. člena ZKP. Kršitev predstavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 29. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-518/03, po kateri se breme utemeljevanja dokaznega predloga lahko naloži obrambi le tedaj, kadar ta zahteva izvedbo razbremenilnih dokazov, ne pa tudi takrat kadar gre za izvedbo obremenilnih dokazov in na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 170/2007 z dne 18. 11. 2008 o dolžnosti izvedbe dokaza - zaslišanja priče, ki poda kakršnokoli obremenilno izjavo.

25Strinjati se je mogoče z zagovornikom, da mora biti obdolžencu omogočeno soočenje z obremenilnimi pričami in dokazi ter da mu mora biti omogočeno, da se seznani z izjavami in zaslišuje njihovega avtorja. Na identične pritožbene navedbe je zagovorniku izčrpno odgovorilo sodišče druge stopnje v 42. točki sodbe. Poudarilo je, da mora imeti tudi zasliševanje izvajalcev ukrepa po 149. a

členu ZKP svoj namen, da je dokazno sredstvo pri izvajanju tega ukrepa poročilo o izvajanju ukrepa ter da se izvajalce ukrepa zasliši takrat, kadar je potrebno pojasniti nejasnosti ali pomanjkljivosti poročil ter da obramba tega niti v predlogu niti v navedbah v pritožbi (tudi ne v zahtevi za varstvo zakonitosti) ni zatrjevala. Zagovornik le trdi, da bi bilo potrebno presoditi verodostojnost poročil. Trditve pa podrobneje ne pojasni. V pravnomočni sodbi je ugotovljeno, da v postopku ni bilo zatrjevano, da bi bila pisna poročila kakorkoli nepravilna ali pomanjkljiva in na prebrana poročila na obravnavi dne 12. 5. 2011 o tajnem opazovanju obramba ni imela pripomb. Z izvedbo dokaza na glavni obravnavni je bila obsojencu dana možnost, da se z dokazom sooči. Zagovornik tako tudi na instanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu ni izkazal pravne relevantnosti dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti.

26Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Z neizvedbo predlaganega dokaza pa tudi ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe ter s tem tudi ne 29. člen Ustave RS oziroma 6. člen EKČP.

27Zagovornik še trdi, da je sodba v delu, ki se nanaša na obsojenega D. C., nerazumljiva, da ni sestavljena v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP, da obrazložitev v drugem odstavku na 29. strani sodbe sodišča prve stopnje ne pove praktično ničesar, še najmanj pa, zakaj naj bi bila stava nepravilna v nasprotju s Splošnimi navodili za delo pri igralni mizi št. 173 in Navodili za delo pri igralni mizi št. 182 družbe H. d.d., kot navaja izrek sodbe prvostopenjskega sodišča. Trdi, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

28Po določbi 424. člena ZKP se, kot je bilo že poudarjeno, Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi. Zato ni dovolj, da vložnik zahteve uveljavlja le zakonski razlog, to je kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP in absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Dolžnost vložnika zahteve je, da navede okoliščine in ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja. Le trditve, da sodba ni obrazložena in da del obrazložitve v drugem

odstavku na strani 29 sodbe sodišča prve stopnje ne pove ničesar in da tudi ne pove v čem naj bi bila kršena citirana navodila, ne predstavlja konkretizacije kršitve, ki jo vložnik navaja. Tako ni dovolj, da se vložnik zahteve le sklicuje na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008). Ker vložnik zahteve zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni obrazložil, jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

29Po navedenem je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo, da kršitve zakona po 1., 2. in 3. točki 420. člena ZKP niso podane in ker zahteva zagovornikov obsojenega J. uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zahtevi zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

30Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški postopka predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tar. št. 7112 in 7125 Zakona o sodnih taksah ob upoštevanju v pravnomočni sodbi ugotovljenih premoženjskih razmer obeh obsojencev ter zahtevnosti postopka.