UPRS sodba I U 1265/2012

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport št. 10051-666/2012 z dne 21. 6. 2012 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev naziva muzejski svetnik. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v predpisanem roku oddal vlogo, ki jo je obravnavala Komisija za podeljevanje naziva svetnik. Vloga je bila zavrnjena zato, ker tožnik ne izpolnjuje nekaterih pogojev, in sicer je v kariernem obdobju zbral 250 točk od predpisanih najmanj 300. V razdelku 4.1. Pravilnika o pridobivanju nazivov na področju varstva kulturne dediščine in varstva arhivskega gradiva (v nadaljevanju Pravilnik) pripada tožniku za razstavo A. 80 točk, ker je komisija pri tem upoštevala tudi navedbo razstave kot občasne v razdelku 4.3. Razstavi B. v razdelku 4.1. in C. v razdelku 4.2 je komisija upoštevala kot vsebinsko enoten projekt in ga ocenila s 60 točkami. Razstava Č. je ocenjena glede na obseg s 30 točkami. Za razstavo D. tožnik pridobi 80 točk, navedbe v razdelku 5.1 pa ne predstavljajo vzorčnih projektov in se uvrščajo v razdelka 5.5 ali 5.6, ki se v kariernem obdobju ne točkujeta. Iz objav pa je tožnik v kariernem obdobju zbral skupno 195 točk od predpisanih najmanj 300 točk, pri čemer je komisija objave točkovala glede na obseg. Od podelitve naziva višji kustos je tožnik iz strokovnega dela zbral 377 točk od predpisanih najmanj 400 točk. Razstavo D. v razdelku 4.2 je komisija upoštevala v kariernem obdobju. Ponovitev razstave v enaki ali podobni izvedbi se ne točkuje. V razdelku 4.3 navedeno razstavo E. je komisija glede na avtorski delež ocenila s 25 točkami. Za organizacijo in koordinacijo razstavnih projektov v razdelku 4.6 je glede na obseg in zahtevnost posameznega projekta komisija dodelila skupno 55 točk. Navedbe v razdelku 5.1 niso vzorčni pedagoški projekti in se uvrščajo v razdelek 5.5 ali 5.6. Priprava scenarija za virtualni vodnik in strokovnih besedil v razdelku 5.3 vsebinsko ne sodijo v navedeni razdelek. Komisija je navedbe prepoznala kot redno delo v promocijski dejavnosti. Glede na obseg tožniku za avtorstvo sceniranja o križevem potu iz cerkve Č. pripada 5 točk. Dokumentarnega filma F. komisija ni točkovala, ker v njem ni zaznati avtorskega deleža. Navedbe v razdelku 6.2 se upoštevajo kot delovne naloge, navedeni razdelek je namenjen točkovanju specifičnega dela dokumentalistov. Iz objav je tožnik od podelitve naziva kustos zbral skupno 139 točk od predpisanih najmanj 300 točk. Objavi o društvu E. in muzeju G. je Komisija točkovala vsako z 40 točkami, uredništvo publikacij H. in F. je točkovala skupno s 40 točkami, vse ostale navedbe pa so nepopolne in niso pripravljene skladno z navodili. Poljudno znanstvene objave so ocenjene glede na obseg s skupno 19 točkami, predavanja pa ne sodijo med strokovna predavanja, ker niso namenjena strokovni publiki. V vlogi ni navedenih znanstvenih ali strokovnih člankov v znanstvenih ali strokovnih revijah.

Tožnik v tožbi navaja, da je soavtor razstave A. Glede na obseg in zahtevnost prispevka posameznega soavtorja naj se točke porazdelijo v razmerju 80 (J.J.) : 50 (tožnik). Večino ostalih projektov stalnih in občanih razstav je v celoti pripravil sam. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, zakaj sta projekta A. in D. obsežna in zahtevna. Razstava D. ni enaka ali podobna izvedbi iz leta 1985, pri čemer tožnik podrobno pojasnjuje, zakaj ni enaka ali podobna. Razstava C. naj se skupaj z razstavo K. glede na obseg in zahtevnost oceni z 80 točkami, pri čemer tožnik podrobneje pojasnjuje zakaj. Razstava Č. naj se glede na obseg in zahtevnost oceni s 50 točkami, pri čemer tožnik ponovno podrobneje pojasnjuje razlog za to. Tožnik se tudi ne strinja z oceno, da pedagoški ali promocijski projekti niso vzorčni in to v nadaljevanju podrobneje pojasnjuje. Tudi za objave bi moral dobiti več točk glede na obseg in zahtevnost, saj so poglobljene in dosegajo predpisane kvantitativne kriterije. Nadalje navaja, da je razstava E. glede na obseg in zahtevnost primerljiva z ostalimi razstavami, zato naj se ji doda še 25 točk. Tožnik nadalje podrobneje opisuje, zakaj bi moral dobiti še dodatne točke za organizacijo in koordinacijo razstavnih projektov, za kontinuirano, najmanj pet letno izvajanje izobraževalnih programov ali programov izpopolnjevanja z obveznim publiciranjem, za pripravo scenarija za virtualni vodnik in strokovnih besedil, za strokovno sodelovanje pri pripravi podlag za avdiovizuelne projekte v razdelku 5.4, za kontinuirano, najmanj petletno delo pri urejanju dokumentacije z obveznim publiciranjem izsledkov in za delež pri Valvazorjevem priznanju. Komisija je točkovala samo uredništvo publikacij H. in I., vse preostalo uredniško delo pa ni ocenila, ampak je ugotovila, da so navedbe nepopolne in niso pripravljene v skladu z navodili. S tem se tožnik ne strinja, ker so vse navedbe za uredniško delo pripravljene na popolnoma enak način. V obdobju 13 let od podelitve naziva višji kustos do oddaje vloge za pridobitev naziva muzejski svetnik je uredil kar 27 publikacij, kar znaša v povprečju dve publikaciji na leto. Tak obseg izdajateljske dejavnosti ne dosegajo niti kadrovsko močnejši muzeji. V nadaljevanju tožnik podrobneje pojasnjuje posamezne publikacije. Za poljudnoznanstvene članke naj se dodelita še po dve dodatni točki, za predavanja pa naj se za vsako izmed treh izvedenih dodeli po pet točk. Ne strinja se s tem, da predavanja niso bila namenjena strokovni publiki, saj je bilo predavanje pripravljeno strokovno in ne poljudno, med poslušalci pa je bila prav gotovo tudi strokovna publika. Komisija pri ocenjevanju ni upoštevala dela na področju konzervatorske dejavnosti. Tožnik podrobno opisuje svojih 28 let delovnih izkušenj na področju muzejske stroke od svojega prihoda v muzej pa do sedaj. Smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka v nekaterih razdelkih predlaga splošno povišanje točk, ne da bi povišanje točk utemeljevala pri vsakem projektu ali objavi posebej, takšen način oporekanja pa je premalo utemeljen. Razstavi A. in D. je komisija ocenila z 80 točkami, enako kot predlaga tožnik. Pri razstavi A. gre za soavtorsko občasno razstavo, ki se razvršča v razdelek 4.3, ki se v kariernem obdobju ne upošteva. Pri razstavi D. gre za občasno razstavo, ki se uvršča v razdelek 4.3. Komisija je pri točkovanju upoštevala razstavo iz leta 1985 in njeno nadgradnjo iz 2005 kot celovitost. Komisija je pri oceni vseh razstav upoštevala avtorski delež tožnika. Komisija tožnikove pedagoške projekte ni prepoznala kot vzorčne. Iz navedb je razbrala že uveljavljene modele. Utemeljitve tožnika ne predstavljajo novosti in posebnosti, ki bi predstavljale vzorčni model. Nadalje tožena stranka za posamezen projekt pri strokovnem delu od podelitve zadnjega naziva pojasnjuje, zakaj je bilo tožniku dodeljeno določeno število točk. Komisija je ocenila le tisti publikaciji, za katere je imela na voljo podatke v drugih razdelkih, vse ostale publikacije pa niso navedene v skladu z navodili. Komisija je vsak poljudnoznanstveni članek točkovala posebej glede na obseg. Glede predavanj je v pravilniku opredeljeno, da se točke dodelijo le za strokovna predavanja na znanstvenih in strokovnih srečanjih ter na znanstvenih in strokovnih ustanovah, kar pa za predmetna predavanja ni mogoče trditi, ker so bila izvedena v organizaciji klubov za njihove člane. Glede konzervatorske dejavnosti tožena stranka ugotavlja, da komisija lahko ustrezno točkuje le tiste navedbe, ki so uvrščene v prilogo z vsemi zahtevanimi podatki. Komisija ni pristojna za ocenjevanje nalog, ki izhajajo iz vodenja muzeja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V Pravilniku je določeno (prvi odstavek 16. člena Pravilnika), da minister odloči o podelitvi naziva z odločbo po predhodnem mnenju komisije. 8. člen Pravilnika določa, katere pogoje je potrebno izpolnjevati za naziv muzejskega svetnika. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik dobil premajhno število točk, pri čemer se sklicuje na mnenje komisije. Komisija je tožnikovo vlogo obravnavala na seji dne 15. maja 2012, sam zapisnik pa je datiran z dne 20. 6. 2012, izpodbijana odločba pa je bila izdana 21. 6. 2012. Iz upravnega spisa pa ni razvidno, da bi imel tožnik že v upravnem postopku možnost opredeliti se do ugotovitev komisije. Tožena stranka s tem tožniku ni dala možnosti, da bi se na učinkovit način izjavil o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Tožena stranka bi morala dati tožniku pred izdajo odločbe možnost, da se izreče o tem, da naj bi mu za posamezni kriterij ne pripadalo dovolj točk, sicer ima možnost tožnik to uveljavljati prvič šele v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem, kot je bilo to v tem primeru. Skladno s prvim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Ker tožnik v upravnem postopku ni imel možnosti izreči se o mnenju komisije, kolikor je razvidno iz upravnega spisa, je podana bistvena kršitev določb postopka, zaradi katere je bilo treba tožbi ugoditi. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka dati tožniku možnost, da se seznani z mnenjem komisije in se o njem izjasni. Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.