VSRS Sklep VIII Ips 175/2009

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna razliko v plači v znesku 30.305,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od meseca marca 1995 do vključno januarja 2007. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek in sklenilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožnica kot višja predavateljica oziroma kot docentka opravila več ur neposredne pedagoške obveznosti, kot je to predvideno v 63. členu Zakona o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS, št. 67/93 z dopolnitvami). Ugotovilo je, da je bilo tožnici tudi s sklepom z dne 25. 9. 1998 odrejeno delo preko polnega delovnega časa. Zato je štelo, da je potrebno te ure obravnavati kot nadure in jih vrednotiti 150 % skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Poleg tega je ugotovilo, da je tožnica vodila tudi vaje, čeprav to ni bila njena obveznost in ji te ure obračunalo po koeficientu, ki ga je imela določenega v pogodbi o zaposlitvi in ne po koeficientu, ki je bil predviden za asistente.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo pisno napako sodišča prve stopnje in prisojeni znesek zvišalo na višino, kot jo je ugotovil izvedenec finančne stroke v izvedeniškem mnenju. Toženi stranki je tako naložilo za 1.281,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi višji znesek razlike plače. Posledično je poseglo tudi v odločitev o stroških postopka, sicer pa je pritožbi obeh strank kot neutemeljeni zavrnilo.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da se sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb glede obveznosti tožnice znotraj 40-urnega delovnega tedna in neposredne pedagoške obveznosti. Sodišče je menilo, da je tožnica sporne ure nad obremenitvijo po ZVis oddelala in zato ima pravico do plačila. Tožena stranka ni nikoli navajala, da tožnica spornih ur pedagoške obveznosti, bodisi predavanj bodisi vaj, ni opravila. Opozarja pa, da jih je opravila brez soglasja tožene stranke in brez sklepa o uvedbi nadurnega dela za celotno vtoževano obdobje. Tudi sicer je potrebno šteti, da je delo opravila v okviru 40-urnega delovnega tedna, kar pomeni, da ne more iti za nadure. Meni, da je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe v izpodbijanem delu v nasprotju z obrazložitvijo, ki jo je sodišče podalo glede neposredne pedagoške obveznosti znotraj 40-urnega delovnika, normativa in koeficienta za vaje ter plačila oziroma vrednotenja nadobremenitev. Sodišče ni upoštevalo, da je bila v sklepu določena omejitev nadurnega dela na največ 8 ur tedensko in naložilo izvedencu, da vse ure, ki štejejo za nadobremenitev, obračuna z dodatkom 50 %. Na podlagi sklepa z dne 25. 9. 1998 bi sodišče moralo upoštevati povečano urno postavko samo za tistih 8 ur tedensko, katere bi se lahko štele kot nadure, za ostale ure nadobremenitve, pa obračunati kot plačilo rednih ur. Sklep iz leta 1998 ne more pokriti celotno vtoževano obdobje. Poleg tega je tudi izvedenec v mnenju izpostavil, da za opravljene nadure po navedenem sklepu ni bilo nobene evidence. Graja tudi stališče sodišča glede vrednotenja vaj in poudarja, da tožnice ni nihče mogel prisiliti, da opravi tudi vaje, ob dejstvu, da je imela možnost uporabe asistenta. Če pa jih je opravila, se te ure štejejo v okviru njene redne pedagoške obveznosti znotraj 40-urnega delovnega tedna in znotraj normativov. Te ure so lahko plačane kot redne ure za asistente, ne pa kot nadurno delo po količniku višjega predavatelja. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s plačilom neposredne pedagoške obveznost po ZVis in Normativih. Napačno je stališče, da je tožnica opravila delo nad neposredno pedagoško obveznostjo, torej da je šlo za nadobremenitev in zato za nadurno delo, ob dejstvu da mora biti po ZDR vsako nadurno delo ustno ali pisno odrejeno. Predlaga razveljavitev obeh sodb oziroma zavrnitev zahtevka.

4Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da ji je tožena stranka izključno določala obseg in vrsto dela (predavanja, vaje) in pripravila urnike. Če ne bi bila v predavalnici, kot so predvidevali urniki, bi to pomenilo kršitev delovne obveznosti. Dejstvo, da tožena stranka ni izdala formalnega sklepa o nadurnem delu za prekomerno obremenitev, kaže, da se je namenoma okoriščala z delom tožnice. Zato je nezakonito prekomerno obremenitev opredeljevati kot obvezo, ki naj bi bila vključena v 40-urni delovni čas.

5Revizija je utemeljena.

6Sodišče druge stopnje se je v smislu določb prvega odstavka 360. člena ZPP opredelilo do pritožbenih navedb tožene stranke tako, da se je v celoti strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do plačila nadur za opravljeno delo nad normativi, ki so določeni v ZVis, vključno z priznanjem plačila po njeni obračunski osnovi za vodenje vaj in to po dejansko opravljenem delu in ne glede na obstoj sklepa o uvedbi nadurnega dela. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v tej zvezi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ni podana.

7Tožena stranka v reviziji uveljavlja tudi 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in jo utemeljuje le z nestrinjanjem priznavanja nadurnega dela za opravljeno pedagoško delo mimo sklepa o uvedbi nadurnega dela z dne 25. 9. 1998, tako da gre v tem delu v bistvu za revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Poleg tega revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči citirani sklep o uvedbi nadurnega dela šteli za nebistven, saj sta izhajali iz stališča, da tožnici pripada plačilo nadur glede na dejansko opravljeno pedagoško delo. Uveljavljanje 14. točke iz drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljeno.

8Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9Revizija utemeljeno navaja, da tožnica ni bila upravičena do plačila nadurnega dela, kolikor je pedagoško delo opravljala znotraj 40-urnega delovnega tedna oziroma kolikor ji nadurno delo ni bilo izrecno odrejeno in ustrezno evidentirano. Nadurno delo je delo, ki ga delavec opravlja v skladu s pogodbo o zaposlitvi zunaj sicer določenega delovnega časa, torej v času, ki presega polni delovni čas. ZDR v prvem odstavku 143. člena dopušča nadurno delo le v izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih in le v trajanju, ki ne presega časovnega maksimuma. Smiselno enake določbe glede nadurnega dela je vsebovala tudi prejšnja delovna zakonodaja in sicer Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v členih 48. do 53. Zakonska določba iz 143. člena ZDR, da mora delodajalec delavcu nadurno delo odrediti pisno predstavlja obveznost delodajalca, da odreditev nadurnega dela delavcu sporoči jasno in določno, namenjena pa je tudi evidenci in morebitnemu nadzoru nadurnega dela. Tudi ZTPDR je v 49. členu določal, da poslovodni organ ali delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki ga ta pooblasti, oziroma delodajalec lahko določi, da morajo delavci delati preko polnega delovnega časa v posebnih primerih, kar prav tako predpostavlja opravljanje nadurnega dela le na podlagi odredbe delodajalca.Vrhovno sodišče je že v sodbi VIII Ips 288/2008 z dne 25. 1. 2010 zavzelo stališče, da je delodajalec dolžan plačati le tisto nadurno delo, ki ga je izrecno odredil oziroma ga izrecno odobril.

10Neposredna pedagoška obveznost v visokošolskem izobraževanju je opredeljena v 63. členu ZVis in znaša od šest do deset ur tedensko različno za posamezne nazive. Z dopolnitvijo citiranega zakona (Ur. l. RS, št. 99/99) se je lahko neposredna pedagoška obveznost povečala. Iz navedene zakonske spremembe izhaja tudi, da se dodatna tedenska pedagoška obveznost obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost. ZVis ne določa, da pomeni prekoračitev neposredne pedagoške obremenitve nadurno delo. Sklep o normativih in standardih za opravljanje izobraževalne dejavnosti v višjem in visokem šolstvu (v nadaljevanju Normativi, Ur. l. RS, št. 39/92), ki v 1. členu določa elemente za sistematiziranje delovnih mest pedagoških delavcev, prav tako določa njihovo tedensko obvezo. Za višjega predavatelja oziroma docenta zakonske določbe ne predvidevajo izvajanja vaj, njihov obseg je normiran le za asistente. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/1994 do 89/2010), ki velja tudi za toženo stranko, v 44. členu določa, da znaša polni delovni čas 40 ur tedensko. Iz navedenih materialnopravnih izhodišč torej izhaja, da se nadure priznavajo glede na prekoračitev rednega delovnega časa (40 ur tedensko) in ne na podlagi prekoračitve pedagoške obveznosti v okviru siceršnje tedenske delovne obveznosti, razen kolikor pooblaščeno vodstvo tožene stranke hkrati ne ugotovi, da pomenijo dodatne pedagoške obveznosti tudi delo preko polnega delovnega časa (40 ur tedensko) oziroma kolikor tako delo ni izrecno odrejeno.

11Glede na navedeno je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici iz naslova nadurnega dela dosodilo razliko plače za vse ure, opravljene preko pedagoškega normativa, določnega v ZVis in v Normativih. Prav tako je sodišče tožnici najmanj preuranjeno dosodilo razliko plače za opravljanje vaj po njeni obračunski osnovi, kolikor je imela za to delo na razpolago asistente oziroma demonstratorje.

12Ker v postopku ni bilo razčiščeno, kako je bila tožnici plača sploh dejansko obračunavana glede na opravljene pedagoške ure in koliko bi morala znašati njena plača glede na utemeljeno opravljene pedagoške ure v rednem delovnem času, oziroma koliko so bile dejansko opravljene in ustrezno evidentirane nadure (v smislu dela preko polnega delovnega časa) na podlagi sklepa z dne 25. 9. 1998, je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13V ponovljenem postopku bo sodišče poleg razčiščenja gornjih vprašanj (po potrebi tudi v okviru materialnega procesnega vodstva) moralo upoštevati, da je bila tožnica, kot predavateljica oziroma nosilka predmeta, dolžna upoštevati pri toženi stranki sprejeta pravila in uveljavljene smernice glede izvajanja vaj. Kot nosilka predmeta je bila tožnica tudi sicer odgovorna za ustrezno organizacijo pedagoškega dela, vključno s skrbjo za vzgojo mlajših pedagoških kadrov in je tudi v zvezi s tem bila dolžna upoštevati pravila, ki so veljala pri toženi stranki. Poleg tega za odločitev ni nepomembno, ali je tožnica lahko vplivala na pripravo letnih študijskih programov, iz katerih so izhajale njene pedagoške obveznosti, ali je bila s temi programi seznanjena ob začetku študijskih let in ali je v zvezi s tem pri vodstvu tožene stranke v naprej izpostavljala potrebo po delu preko polnega delovnega časa (40 ur tedensko) za izvedbo njenih pedagoških obveznosti, ki so izhajale iz sprejetih programov. Ob preveritvi dejanskega stanja v smislu gornjih izhodišč, se bo sodišče ponovno opredelilo tudi do ustreznega plačila za vodenje vaj za obdobja, ko je imela tožnica za to delo na razpolago asistente oziroma druge pomočnike.

14Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.