UPRS sklep I U 574/2013

Tožba se zavrže.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in ugotavlja, da je tožnik svoje razloge, zakaj zaproša za mednarodno zaščito, podal relativno tekoče in večinoma prepričljivo, brez razmislekov in da je podal tudi dovolj sprejemljiva pojasnila za nejasnosti, ki so izhajala iz njegovega podajanja razlogov. Tožena stranka njegove izjave sprejema za verodostojne. Iz tožnikovih izjav je mogoče povzeti, da svoj strah pred vrnitvijo v izvorno državo utemeljuje z dejstvom, da ga je skupina Al-Shabaab poskušala rekrutirati. Tožena stranka tudi ugotavlja, da so navedbe, ki jih tožnik podal glede razmer v Somaliji, skladne in se ujemajo s pridobljenimi in preučenimi verodostojnimi informacijami. Ob tem pa je potrebno dodati, da so se razmere v Somaliji, predvsem pa v mestu Kismayo od takrat, ko je tožnik zapustil izvorno državo, pa do danes, bistveno spremenile. Tožnik kot razlog za preganjanje navaja grožnje s strani skupine Al-Shabaab in njihov poskus, da bi ga vključili v svoje vrste. Tožena stranka ugotavlja, da se navedbe tožnika glede Al-Shabaaba ujemajo z informacijami o izvorni državi ter da je to militantna teroristična skupina, ki je pred odhodom tožnika iz izvorne države obvladovala Mogadiš kot tudi večino osrednje in južne Somalije. Glede na zbrane in preučene informacije o Somaliji tožena stranka ugotavlja, da naj bi bil v primeru tožnika subjekt preganjanja nedržavni subjekt. Tožena stranka je ugotovila, da se je prisilna rekrutacija moških s strani Al-Shabaaba dogajala in da osebe, ki so jih želeli rekrutirati, niso imele možnosti izbire in sodelovanja pravzaprav niso mogle odkloniti. Vendar pa so se razmere z avgustom leta 2011, še posebno pa v letu 2012, bistveno spremenile. Dne 10. 9. 2012 je novo izvoljeni parlament izvolil predsednika, predsednik je nato oktobra 2012 imenoval predsednika vlade. Somalijske čete so v tem času skupaj z vojaškimi enotami Afriške unije izvajale vojaške operacije v osrednji in južni Somaliji, katerih glavna naloga je bila pregon in prevzem nadzora nad območjem, ki ga je nadzoroval Al-Shabaab. To je somalijskim četam ob pomoči Afriške unije tudi uspelo. Tožena stranka je ugotovila, da mesta Kismayo od septembra 2012 Al-Shabaab ne nadzoruje več, zato tudi tožnikov strah pred preganjanjem nima več podlage glede na spremenjene razmere. Tožnik tako ne more več upravičeno uveljavljati strahu pred preganjanjem, saj Al-Shabaab mesta ne nadzoruje več, iz preučenih informacij pa izhaja, da na območjih, ki jih ne nadzoruje, ne izvaja prisilne rekrutacije, zato tožnikova bojazen, da bi bil zaradi neodziva izpostavljen morebitnemu kaznovanju s smrtjo, ni več utemeljena. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik ni imel problemov zaradi svoje pripadnosti plemenu Reer Brava. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Po mnenju tožene stranke je mogoče tudi utemeljeno zaključiti, da tožnik ne more uspešno uveljavljati tveganja za resno škodo, kot jo določa 1. alineja 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), to je smrtna kazen ali usmrtitev. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da v Somaliji situacija splošnega nasilja ni tako intenzivna, da bi za vsakega posameznika, ki prihaja iz te države, predstavljala utemeljeno tveganje v okviru 3. alineje 28. člena ZMZ. Akter preganjanja, ki bi tožniku lahko povzročil resno škodo v okviru 2. alineje 28. člena ZMZ pa v mestu, od koder prihaja tožnik, nima nobene moči in tudi ne nadzora. Tožena stranka je tudi v celoti pregledala komentarje in poročila, ki so jih posredovali pooblaščenci tožnika, in ugotovila, da tudi te informacije ne morejo vplivati na sprejetje drugačne odločitve.

Tožnik v tožbi izpostavlja, da ni mogoče pritrditi oceni tožene stranke, da se je varnostna situacija v Somaliji izboljšala in da so se varnostne razmere uredile. Pri tem se sklicuje na poročila UNHCR o Somaliji. Natančneje opisuje razmere v Somaliji in navaja, da je organizacija Human Rights Watch v primeru Nizozemske pozvala k zadržanju vračanja prosilcev v Somalijo. Navaja, da Al-Shabaab še vedno nediskriminatorno napada civiliste ter specifično oziroma točno določene ljudi, za katere sumi, da so vohuni oziroma da sodelujejo z državno oblastjo. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo, da Al-Shabaab mesta Kismayo od konca septembra 2012 ne nadzoruje več. Sprememba načina bojevanja Al-Shabaaba ne pomeni poraza te organizacije niti sistematično večje varnosti za civiliste na dolgi rok. Pooblaščenci tožnika so tudi priložili poročila, iz katerih izhaja, da se nasilje v mestu Kismayo nadaljuje in da vladne sile ne uspejo vzpostaviti reda. Po tožnikovem mnenju je tožena stranka tudi neutemeljeno odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru je tožnik izkazal tehtne razloge, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bi z vrnitvijo utrpel kršitev ustavne pravice iz 18. člena ustave. Tožnik je izkazal tehtne razloge, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti v primeru vrnitve v izvorno države, ki so potrjene s specifičnimi in splošnimi informacijami, predloženimi v postopku. Umik Al-Shabaaba iz mesta Kismayo še ne pomeni miru in vojna še zdaleč ni zaključena, zato bi bil tožnik zagotovo soočen z utemeljenim tveganjem za resno škodo, če bi bil vrnjen v izvorno državo. Situacija v Somaliji je še zmeraj zelo resna, posledično čemur tudi UNHCR poziva države, naj ne vračajo prosilcev v Somalijo. Tožnik predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in ugodi tožnikovi prošnji za podelitev statusa begunca oziroma podredno subsidiarne zaščite, podrejeno pa, naj sodišče odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ne sprejema tožbenih argumentov in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna. Dodaja pa še, da je iz uradne evidence nastanjenih prosilcev razvidno, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani, zaradi česar je bil izbrisan iz evidence dne 17. 4. 2013. Tudi do priprave odgovora na tožbo se v azilni dom ni vrnil. Ker tožena stranka ne ve, kje se tožnik nahaja, sodišču predlaga, naj postopek ustavi in tožbo zavrže, ker tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje predmetnega upravnega spora. Pri tem se tožena stranka sklicuje na več sodb upravnega sodišča, kjer je sodišče zavzelo stališče, da mora vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Tožnik bi v azilnem domu moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, zato je sodišče v teh primerih ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Enako stališče je zavzelo že tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. I Up 476/2012 z dne 10. 10. 2012 in opr. št. I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. Če pa je iz uradnih evidenc razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom, se v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZMZ njegova prošnja šteje za umaknjeno. Tožena stranka opozarja tudi na sklep ustavnega sodišča št. Up-1158/12-8 z dne 16. 1. 2013, ko je sodišče ustavno pritožbo pritožnika zavrglo zaradi obvestila, da ni znano, kje se nahaja pritožnik. Ustavno sodišče je pritožbo zavrglo, ker ni imel pravnega interesa za odločitev o ustavni pritožbi. Tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrže.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnik zapustil azilni dom in se vanj ni več vrnil. Ker se torej ne nahaja več v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do tožbenih navedb ni opredeljevalo. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. I Up 476/2012, kjer je sodišče navedlo, da po določbi 80. člena ZMZ ministrstvo organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom. V njem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil vanj, se v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZMZ njegova prošnja šteje za umaknjeno. V tem sklepu je vrhovno sodišče navedlo, da ne glede na to, da je imel tožnik v postopku zastopnico, je bila njegova dolžnost, da počaka na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v azilnem domu. Sodišče je izrazilo mnenje, da glede na to, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več ter ob upoštevanju z zakonom predpisane in navedene sankcije v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma, ni izkazan več tožnikov pravni interes za nadaljnji postopek.

Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.