UPRS sodba II U 522/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanima odločbama je Davčni urad Ptuj tožeči stranki odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od nezazidanih stavbnih zemljišč parc. št. 722/1, 723/5 in 724/5, vse k. o. … za leti 2011 in 2012. Navedeni odločbi je potrdila tudi tožena stranka, ki v obrazložitvi odločb navaja, da odmera temelji na podlagi določil občinskega Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Kidričevo, Zakona o stavnih zemljiščih (ZSZ), ki se še vedno uporabljajo v zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ter določb Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). V skladu z določbo 218. in 218.b člena ZGO-1 se zemljišče šteje za nezazidano stavbno zemljišče pod pogojem, da obstoji izvedbeni prostorski akt, ki dovoljuje gradnjo določenih vrst objektov na konkretnem zemljišču, ter da obstaja komunalna opremljenost zemljišč. Obravnavana zemljišča ležijo na območju, ki ga ureja Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za del območja P16-S4 Njiverce I (sever), ki je začel veljati 14. 8. 2010. V konkretnem primeru torej obstaja izvedbeni prostorski akt, ki omogoča gradnjo na navedenih parcelah. Potencialne objekte na teh zemljiščih pa je tudi možno priključiti na električno, vodovodno in kanalizacijsko omrežje, zagotovljen pa je tudi dostop do kategorizirane občinske ceste. Navedeno izhaja iz potrdil Komunalnega podjetja Ptuj z dne 29. 11. 2007 (za vodovodno in kanalizacijsko omrežje), potrdila Elektro Maribor z dne 7. 12. 2006 ter potrdila družbe Čisto mesto Ptuj z dne 7. 12. 2007, da je na navedeni lokaciji zagotovljen odvoz komunalnih odpadkov. Iz potrdila Občine Kidričevo z dne 10. 8. 2010 pa izhaja, da je zagotovljen neposreden dostop do kategorizirane občinske ceste št. 165121 - Tovarniška cesta. S tem je torej izkazano, da so izpolnjeni pogoji, da je obravnavana zemljišča mogoče šteti kot nezazidana stavbna zemljišča v smislu 218.b člena ZGO-1. Tožena stranka je tudi zavrnila pritožbene ugovore v zvezi s komunalno opremljenostjo kot neutemeljene. Komunalnih priključkov namreč ni treba speljati do parcelnih meja, da bi zadostili pogoju za nezazidano stavbno zemljišče, temveč zadošča že možnost, da je na konkretnem zemljišču mogoče izvesti priključke komunalne infrastrukture. Tudi morebitna poddimenzioniranost komunalnih priključkov ali potrebna razširitev ni stvar postopka odmere nadomestila, saj se natančnejši pogoji določijo v gradbenem dovoljenju za vsak objekt.

Tožeča stranka v tožbi predlaga, da sodišče skupaj obravnava obe odločbi za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj imata enako dejansko in pravno podlago, ker gre za iste nepremičnine. Glede odmere nadomestila pa se tožeča stranka sklicuje na določbo tretjega odstavka 218. člena ZGO-1 in odločbo Ustavnega sodišča U-I-53/05 z dne 25. 1. 2007. Iz navedenega je razbrati, da se nadomestilo plačuje le, če ima vsaka od parcel zagotovljen dostop do javnega cestnega omrežja, in če je možno izvesti priključke na javno vodovodno, energetsko in javno kanalizacijsko omrežje. To pa v konkretnem primeru ni izvedljivo, zato podatki občine v zvezi s tem niso točni. Iz geodetskega načrta z vrisanimi komunalnimi vodi, ki je javno dostopen na portalu GURS, je mogoče razbrati, da je električno, vodovodno in kanalizacijsko omrežje oddaljeno najmanj 100 m od parcele št. 722/1, od ostalih dveh pa malo manj. V vsakem primeru pa je potrebno za izvedbo priključkov pridobiti služnost lastnikov zemljišč, ki ležijo v vmesnem pasu. Dostop do javne ceste ima samo parcela št. 722/1 k. o. …, ne pa tudi obe ostali parceli. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja je tako zaključiti, da komunalna opremljenost zemljišč ni podana v zadostni meri, kot to določa tretji odstavek 218. člena ZGO-1, zato zaračunavanje nadomestila ni utemeljeno. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani odločbi spremeni tako, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ne odmeri, tožeči stranki pa vrne neupravičeno plačano nadomestilo za leti 2011 in 2012, kakor tudi stroški tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leti 2011 in 2012 in sicer od nezazidanih stavbnih zemljišč parc. št. 722/1, 723/5 in 724/5, vse k. o. …, ki so v lasti tožeče stranke. Tožnica v tožbi zatrjuje, da za navedene parcele ne obstaja možnost priključitve na komunalno infrastrukturo v zadostni meri.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je obvezna dajatev, ki se odmerja na podlagi 404. člena Zakona o davčnem postopku, v skladu s katerim izda davčni organ odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti. Odločba se izda na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke veljavne na dan 1. 1. leta, za katerega se določa nadomestilo. Pri tem je treba upoštevati tudi določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84), Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/97), Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in ZGO-1.

V skladu z določbo tretjega odstavka 218. člena ZGO-1 za nezazidana stavbna zemljišča za potrebe postopka odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave, in da je na njih dopustna gradnja gradbenih in inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave. Nadalje je v 2. alinei prvega odstavka 218.b člena istega zakona določeno, da so kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, za katere je zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. Na podlagi četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1 (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006) pa se šteje, da je nezazidano stavbno zemljišče komunalno opremljeno že, če obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje. V takem primeru je torej izpolnjen pogoj, da je zagotovljena oskrba s pitno vodo in električno energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto.

Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je v obravnavanem primeru iz potrdil upravljavcev komunalne infrastrukture razvidno, da je za območje, kjer ležijo obravnavane zemljiške parcele, zagotovljena oskrba s pitno vodo in elektriko, odvajanje komunalnih odpadnih voda ter omogočen dostop do javne ceste. Navedenemu v bistvu tožeča stranka ne nasprotuje, razvidno pa je tudi iz geodetskega posnetka posameznih komunalnih vodov, na katerega se sklicuje tožeča stranka v tožbi. Tožnica ugovarja predvsem, da je komunalna infrastruktura oddaljena najmanj 100 m od njenih parcel, zato po njenem ni možno trditi, da obstaja komunalna opremljenost skladno z določbami ZGO-1 in odločbo Ustavnega sodišča. Za takšno razlago pa sodišče ne vidi podlage v navedenem predpisu in odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-53/05, na katero se sklicuje tožnica v tožbi. Stališče Ustavnega sodišča v citirani odločbi je namreč enako kot v odločbi U-I-286/04, to je, da se šteje, da so zemljišča komunalno opremljena v zahtevanem obsegu, če imajo zagotovljen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanje možno izvesti priključke na javno vodovodno, javno elektroenergetsko in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav. Pri tem pa te možnosti ni omejilo z določitvijo konkretne razdalje zemljišč od posameznih komunalnih vodov. Enako velja tudi za dostop do javnega cestnega omrežja. Zato dejstvo, da neposredno ob javni cesti leži le parcela št. 722/1 k. o. …, ne pa tudi ostali dve, še ne pomeni, da ne obstaja možnost dostopa do javne ceste. V konkretnem primeru so tudi vse parcele v lasti tožeče stranke, tako da le-ta ne more zatrjevati, da ni omogočena povezava njenih zemljišč z javno cesto.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.