VSK sodba in sklep Cp 431/2013

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v točki I izreka glede odločitve o zahtevku v višini 30.304,46 EUR z obrestmi ter v celoti v točki III izreka ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožnika se pridrži za končno odločbo.

Prvostopenjsko sodišče je izdalo sodbo in sklep. S sodbo je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka), s sklepom, ki ni predmet pritožbe, je zavrglo tožbeni zahtevek na plačilo 31.927,02 EUR z obrestmi izvršilnih stroškov (točka II izreka), v točki III je odločilo o stroških. Tožniku je naložilo, da mora povrniti tožencu 2.060,52 EUR pravdnih stroškov v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Proti sodbi (proti točki I in III) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik po pooblaščencih. Navaja, da je s takim izrekom sodišče odločilo, da naj bi bile fakture tožnika izstavljene neupravičeno oz. naj tožnik ne bi opravil storitev, ki so bile predmet pogodbe med strankama. Takšna odločitev je posledica nepopolne oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Večji del tožnikovih terjatev v skupnem znesku 30.304,46 EUR izhaja iz gradnje objekta v B., manjši del v višini 1.622,56 EUR iz gradnje objekta v Š.. V zvezi s prvim izpodbija zaključek in razloge prvostopenjskega sodišča, da njegova terjatev še ni zapadla. Trdi, da je takšen zaključek v nasprotju s predloženimi dokazi in trditvami strank. Sklicuje se na primopredajni zapisnik z dne 31.3.2011, dopis končna situacija z dne 3.6.2010 s potrdilom o oddaji, ki ju je sodišče izvedlo, zato je odločitev še toliko bolj presenetljiva. V zvezi z razlogi, ki se nanašajo na prejem končne situacije navaja, da iz nje jasno izhaja, da je bila tožencu posredovana že 3.6.2010 s priporočeno pošiljko in mu ni znano, zakaj jo toženec ni prevzel. Lahko le sklepa, da je bilo to zaradi težnje izogibanja plačilu za storitev, ki je bila opravljena. Nerazumljiv je zaključek sodišča, da zaradi pasivnosti toženca tožnik ne bi prejel plačila za opravljeno delo. Ravno zaradi te pasivnosti je potreben predmetni postopek, v katerem tožnik terja plačilo za opravljeno delo. V zvezi s primopredajnim zapisnikom z dne 31.3.2011 navaja, da iz njega izhaja nasprotno, kot je bil glavni zaključek sodišča, da gradnja tožencu še ni bila izročena in da terjatev še naj ne bi zapadla. Ta zapisnik so podpisali vsi udeleženi v gradnji (toženec, nadzornik na gradbišču D.L. in predstavnik tožnika G.F.). Iz 1. točke nedvoumno izhaja, da so dela po pogodbi na objektu izvršena, iz 2. točke, da se bosta glede dodatnih in več del izvajalec in investitor naknadno uskladila - gre za dodatna dela, ki s pogodbo niso bila zajeta, iz točke 3 izhaja, da je bila odprava vseh pomanjkljivosti po zapisniku iz julija 2010 izvršena - toženec se je torej strinjal, da nima nobenih reklamacij več glede že ugotovljenih napak iz julija 2010, iz točke 4 izhaja, da je potrebno popravilo slemena gornje strehe (glej točko 5) iz točke 5 izhaja, da je popravilo iz točke 4 zapisnika opravljeno 20.3.2011. Nasprotno z ugotovitvami in zaključka sodišča torej izhaja, da je bil glede predmeta gradbene pogodbe opravljen primopredajni zapisnik oz. končni obračun. Iz zapisnika je jasno, da toženec kot investitor ni imel nobenih pripomb oz. so bile vse napake že odpravljene. Zaključuje, da je preostanek plačila po pogodbi v višini 30.304,46 zapadel v plačilo. Nerazumljivo mu je, kako je mogoč zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni upravičen do plačila za dogovorjeno delo, ki je bilo s potrditvijo toženca v celoti, brez napak opravljeno in mu predano. Tožnik je izpolnil svoj del obveznosti po gradbeni pogodbi v celoti, toženec pa je delno poravnal obveznosti. V zvezi z vtoževanim zneskom, ki se nanaša na gradnjo v Š. izpostavlja, da je izkazal, da je bila gradbena pogodba ustno sklenjena zlasti pa izvedena. V poštev pride teorija o realizaciji. Toženec tega ni prerekal, zato mu je nelogičen zaključek prvostopenjskega sodišča o nesklepčnosti tožbe. Tožnikove tozadevne navedbe se štejejo za priznane, ker jih toženec ni prerekal. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v celoti razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Toženec ni odgovoril na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede zahtevka na plačilo zneska 1.622,56 EUR z obrestmi v zvezi z gradnjo v Š.:

Pri preizkusu pravilnosti te odločitve je pritožbeno sodišče izhajalo iz spremenjene in dopolnjene trditvene podlage tožbe in je enako kot prvostopenjsko sodišče presodilo, da je v tem delu tožba nesklepčna.

Tožnik je ta svoj zahtevek obrazložil v prvi pripravljalni vlogi. Trdil je, da gre za terjatev iz naslova še neobračunanih del, izvedenih po naročilu toženca na hiši v Š.. Toženec se je branil, da tožniku teh del ni nikoli naročil, nakar je tožnik dopolnil svoje navedbe s trditvijo, da sta stranki sklenili ustrezno gradbeno pogodbo. Na obrazloženo nasprotovanje toženca, da tožniku ni naročil nikakršnih del, da se je za dela dogovoril s tedanjim prijateljem R.F. in jih sprejel kot protiuslugo za uslugo, ki jo je toženec storil za R.F., je tožnik spremenil svoje navedbe. Trdil je, da gradbena pogodba ni bila sklenjena in podpisana, da je bila sklenjena podjemna pogodba, in sicer med tožencem kot naročnikom in R.F., ki je izvedbo del zaupal tožniku. Taka (spremenjena) tožba pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bila več sklepčna (tožbene navedbe ne utemeljujejo stvarne aktivne legitimacije tožnika) in ker tožnik kljub pozivu sodišča nesklepčnosti ni odpravil, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je ta tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbena trditev, da toženec tožnikovih trditev ni prerekal, ne drži. V pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče v zvezi s to odločitvijo tudi ni zasledilo nobene uradoma upoštevne kršitve (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (člen 353 ZPP).

Glede vtoževane terjatve v zvezi s hišo v B.:

Tožnik je zahteval plačilo za dela, izvedena na podlagi gradbene pogodbe na toženčevi hiši v B., in sicer znesek 16.188,90 EUR na podlagi tretje začasne situacije z dne 4.3.2010 in znesek 14.115,56 EUR na podlagi končne situacije z dne 3.6.2010, pri čemer se je skliceval, da je bil objekt dokončan in da ga je toženec, kot izhaja iz primopredajnega zapisnika z dne 31.3.2011, prevzel. Pogodbena cena je znašala 88.225,91 EUR, toženec je že poravnal 72.427,73 EUR (to izhaja iz sodbe in niti ni sporno). Stranki sta se v pogodbi dogovorili, da se končna vrednost pogodbenih del ugotovi na podlagi dejansko izvršenih količin iz knjige obračunskih izmer, potrjene od nadzornega organa in po dogovorjenih enotnih cenah iz ponudbe (dogovorjena je bila torej cena na enoto oz. enotna cena). Toženec se je plačilu upiral s trditvami, da je plačal vsa dela, ki so predmet pogodbe, pogodbeni znesek pa znižal za 17.149,38 EUR zaradi zamude in nekvalitetno opravljenih del, podrejeno je v pobot uveljavljal 12.600,00 EUR iz naslova manjvrednosti del zaradi nekvalitete, 4.411,30 EUR iz naslova zamude, 15.000,00 EUR zaradi neizročitve potrebne dokumentacije in 728,37 EUR zaradi stroškov ponovne obdelave betonskih stebrov. Da sta stranki 31.3.2011 podpisali primopredajni zapisnik, ni bilo sporno (to dejstvo je ugotovljeno tudi v sodbi). Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da med strankama dejansko ni prišlo še do dokončnega prevzema dodatnih in nepredvidenih del in ker izvajalec naročniku ni izročil vse potrebne dokumentacije, ki jo je po pogodbi dolžan izročiti, prevzem del ni bil uspešno opravljen, izstavitev končnega računa je v nasprotju s 15. členom pogodbe, saj do prevzema še ni prišlo, ker se pogodbenika nista opredelila glede vseh medsebojnih pogodbenih obveznosti ter posledično tožnikova terjatev ni zapadla.

Ta odločitev je predmet utemeljene pritožbene graje. Pri presoji je pritožbeno sodišče izhajalo iz določb XII. Poglavja Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo gradbeno pogodbo ter določb Posebnih gradbenih uzanc (PGU). Ugotovilo je, da je zaključek prvostopenjskega sodišča, da do prevzema ni prišlo, ker se pogodbenika nista opredelila glede vseh medsebojnih pogodbenih obveznosti, materialnopravno zmoten. Dejstvo, da se stranki nista dogovorili o vseh medsebojnih pogodbenih obveznostih ne vpliva na pravno veljavnost prevzema, ki ga tožnik dokazuje s primopredajnim zapisnikom in do katerega se prvostopenjsko sodišče zaradi napačne materialnopravne presoje ni ustrezno opredelilo. Naročnik lahko prevzame objekt tudi konkludentno s tem, da ga začne uporabljati. Toženec ni zanikal, da je prevzel objekt, česar prvostopenjsko sodišče ni ocenilo. Za tak zaključek, kot ga je sprejelo, ni imelo podlage v PGU, ki jih po mnenju pritožbenega sodišča v tem primeru ni pravilno uporabilo. Napačno je razlagalo tudi 14. člen gradbene pogodbe. Pravilno je sicer navedlo, kaj je potrebno za izvedbo prevzema, napačno pa je ovrednotilo dejstvo, da niso bili dostavljeni določeni atesti in potrebna dokumentacija. Naročnik lahko sprejme tudi nepravilno izpolnitev in uveljavlja zahtevke, ki mu jih na podlagi izvajalčeve odgovornosti za napake daje zakon. Če toženec zatrjevane nepravilne izpolnitve ni odklonil in je objekt prevzel, je bil prevzem veljavno opravljen ne glede na morebitne (stvarne in pravne) napake. Prvostopenjsko sodišče daje tudi napačen pomen dokončnemu obračunu. Dokončni obračun ima pravno naravo podobno izvensodni poravnavi. Stranki gradbene pogodbe z njim uredita (kot je navedeno v 116. uzanci PGU) medsebojna razmerja in določita način izvršitve njunih medsebojnih pravic in obveznosti. Izvajalec ima pravico zahtevati plačilo vseh terjatev, ki so mu bile priznane s končnim obračunom in se naročnik takšnemu zahtevku ne more uspešno upirati (razen iz razlogov morebitne pravne neveljavnosti tega pravnega dejanja); izvajalec ne more zahtevati višjega plačila na podlagi posamezne postavke, katere višina je že bila soglasno ugotovljena s končnim obračunom; poleg zneskov, ki so priznani s končnim obračunom pa lahko zahteva le še plačilo tistih del ali razlik v ceni, glede katerih ob končnem obračunu ni bilo doseženo soglasje in sta se zato stranki glede teh spornih postavk dogovorili, da niso obsežene s končnim obračunom. Ne pomeni pa, da če se stranki z dokončnim obračunom ne dogovorita, izvajalec nima pravice zahtevati plačila za svoje delo.

Tožnikova pravica terjati plačilo za opravljeno delo ne more biti odvisna od dejstva, ali se stranki dogovorita o vseh sestavinah dokončnega obračuna, kot jih določa 119. Uzanca PGU (glede vrednosti izvedenih del po pogodbenih cenah, razlike v ceni, zneska izplačanega po situacijah, končnega zneska, ki ga mora izvajalec prejeti ali vrniti po nespornem delu obračuna, cene, ki ga naročnik obdrži za odpravo pomanjkljivosti, podatka ali je objekt dovršen v pogodbenem roku oz. če ni, za koliko je bil rok prekoračen, uveljavljane pogodbeni kazni in odškodnine, skupnega zneska cene izvedenih del). Nevzdržno bi bilo, da bi bila izvajalčeva pravica do plačila za opravljeno delo odvisna od volje in ravnanja naročnika. Izvajalec pridobi pravico do plačila, ko naročnik prevzame objekt, drugačna razlaga bi v primeru naročnikovega nesodelovanja pri sporazumnem dogovoru o spornih vprašanjih privedla do situacije, da terjatev tožnika ne bi nikoli zapadla.

Ker je prvostopenjsko sodišče zmotno štelo, da tožnikova terjatev ni zapadla, ni ugotavljalo vseh pravno pomembnih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v tem delu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč ugotoviti vsa pravnorelevantna dejstva, odgovoriti na pravno pomembne trditve tožnika in toženca ter ponovno odločiti.

Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka, odločitev o pritožbenih stroških tožnika pa se pridrži za končno odločbo (četrti v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP).