VSM sodba I Cpg 422/2013

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka v obrestnem delu spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 22.874,63 EUR tečejo od 3. 1. 2012 do plačila in ne od 5. 4. 2011 do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) do tožene stranke (v nadaljevanju toženke) v višini 22.874,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2011 do plačila (točka I izreka) in toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 2.094,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka). Sklenilo je, da se zaradi delnega umika tožbe v delu, v katerem tožnica zahteva ugotovitev obstoja terjatve do toženke v znesku 1.471,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2011 do plačila, postopek ustavi.

2Zoper sodbo, ne pa tudi zoper sklep, se pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve v znesku 7.793,23 EUR, na odločitev o zakonskih zamudnih obrestih ter stroških postopka. Meni, da v zvezi z ugotovitvijo obstoja terjatve v znesku 7.703,23 EUR, ki se nanaša na obresti, tožnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj ni opredeljeno in konkretizirano navedla, kateri račun je podlaga za obračun obresti, od kdaj tečejo obresti in po kakšni obrestni meri, prav tako ni predložila računov, pri plačilu katerih naj bi bila toženka v zamudi. Od navedb v tožbi je treba ločiti listinske dokaze, konkretno obračun obresti OB-10-0137. S priloženim obračunom obresti tožnica ne more nadomestiti svoje trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je glede obračuna obresti odločilo brez ponujenega trditvenega in dokaznega gradiva, s čemer je toženki odvzelo pravico do izjave v smislu možnosti učinkovite obravnave, hkrati pa je s tem ostala odločitev glede teka obresti nezadostno obrazložena. Glede zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo, graja, da jih tožnica v prijavi terjatve z dne 30. 6. 2011 ni zahtevala, zato jih je sodišče prve stopnje prisodilo v nasprotju z materialnim pravom in preko zahtevka. Glede odločitve o stroških postopka pa navaja, da bi jih moralo sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) naložiti v plačilo tožnici, ker prijava terjatev v stečajno maso ni vsebovala opisa dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost zahtevka, in dokazov o njih, kot to zahteva 2. točka prvega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in naložitev vseh stroškov postopka v plačilo tožnici (vključno s pritožbenimi stroški).

3Pritožba je delno utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je izpodbijani del odločbe sodišča prve stopnje (I. in II. točko izreka sodbe) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je zaključilo, da je sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na obresti, zmotno uporabilo materialno pravo, kar je terjalo delno ugoditev pritožbi in delno spremembo sodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, sicer pa je izpodbijana odločitev v procesnem in materialnem pogledu pravilna.

5Tožnica je kot stečajna upnica toženke na podlagi Sklepa o preizkusu terjatev Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 2. 12. 2011, ki je bil izdan v postopku stečaja nad toženko St 4/2011, vložila predmetno tožbo z dne 3. 1. 2012, s katero je zahtevala ugotovitev obstoja prerekane terjatve, ki po umaknjenem delu zahtevka znaša 22.874,63 EUR. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je bila tožba vložena v roku enega meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatev, kot to zahteva 300. člena ZFPPIPP, o zahtevku meritorno odločilo tako, da mu je v celoti ugodilo.

6Pritožba graja zgolj odločitev o ugotovitvi obstoja terjatve v znesku 7.793,23 EUR in odločitev o obrestnem ter stroškovnem delu.

7Neutemeljen je očitek pritožbe, da toženka trditvenemu bremenu glede ugotovitve obstoja terjatve v znesku 7.793,23 EUR ni zadostila. Res je, da je v okviru trditvenega in dokaznega bremena na tožnici, da pravočasno navede vsa odločilna dejstva (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) in jih dokaže, saj le na ta način lahko nasprotna stranka ve, v okviru kakšnega trditvenega in dokaznega okvira se lahko brani (1). Vendar sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je tožnica v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve v znesku 7.793,23 EUR (t.j. obresti od z zamudo plačanih računov) trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostila. Zatrjevala je, da ta znesek predstavlja seštevek zamudnih obresti od z zamudo plačanih računov, v dokaz pa je predložila obračun obresti OB-10-0137 (priloga A8 spisa), iz katerega jasno izhajajo podatki o številkah računov, zneskih računov, zapadlosti in obdobju obračuna obresti. Toženka je imela zato na voljo dovolj podatkov, da bi se lahko zoper ta del zahtevka učinkoviti branila (torej ji pravica do učinkovitega pravnega varstva, kot zatrjuje v pritožbi, ni bila kršena), a podatkom iz obračuna obresti ni oporekala. V kolikor bi toženka takšen vsebinski ugovor podala, bi bila tožnica, v okviru prevalitve trditvenega bremena (še) dolžna konkretizirati svoje navedbe. V situaciji, ko je toženka ugovarjala le nezadostno trditveno podlago (čeprav so vsi podatki, ki naj bi bili nezadostni, izhajali iz obračuna obresti), pa tožnica tega ni bila dolžna storiti. Upoštevajoč povezanost trditvenega in dokaznega bremena je bilo dolgo časa ustaljeno stališče, da mora stranka navesti vsa dejstva, tudi tista, ki neposredno izhajajo iz listin (saj so informativni dokazi prepovedani), vendar sodna praksa do tega ni več tako odklonilna in v določenih okoliščinah dopušča tudi izvedbo takšnega dokaza. (2) V predmetni zadevi gre za takšne okoliščine, saj je obračun obresti, na katerega se je tožnica sklicevala, zadostna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na ugotovitev terjatve v znesku 7.793,23 EUR, še posebej, ker toženka ni navedla nobenega dejstva in ni predložila nobenega dokaza, s katerimi bi podatke tožnice iz obračuna obresti izpodbijala, prav tako ni zanikala obstoja računov ali delnih plačil po računih, ki so podlaga za obračun obresti.(3)

8Tudi pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje kršilo 7. člen ZPP, se glede na navedeno pokaže kot neutemeljena. Zatrjevana relativna kršitev določil pravdnega postopka ni bila storjena, ker dejstvo, da tožnica vseh podatkov, ki izhajajo iz obračuna obresti OB-10-0137 ni navedla v trditveni podlagi, pač pa se je sklicevala na podatke, jasno razvidne iz obračuna, ki ga je v dokaz priložila, ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

9Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih z zatrjevanjem, da jih sodišče prve stopnje tožnici ne bi smelo prisoditi, ker jih tožnica v prijavi terjatve v stečajno maso ni priglasila. Takšno stališče pritožbe je zmotno. Tožnica zakonskih zamudnih obresti, ki po vsebini predstavljajo procesne obresti, v prijavi terjatev v stečajno maso ni mogla navesti, ker takrat ta terjatev še ni obstojala - ni bila gotova. Poleg tega ZFPPIPP v prvem in drugem odstavku 60. člena ne določa, da mora prijava vsebovati tudi morebitne (bodoče, pogojne) procesne obresti, ki tečejo od vložitve tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve.

10Vendar sodišče druge stopnje v okviru preizkusa obrestnega dela sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od ugotovljene terjatve. Prisodilo jih je od dne 5. 4. 2011, to je od datuma, ki ga je tožnica navedla v tožbenem zahtevku, moralo pa bi jih na podlagi drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) priznati od vložitve tožbe dalje, to je od 3. 1. 2012, saj je tožnica šele takrat od toženke zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti. Določilo 299. člena OZ namreč določa, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če ta rok ni določen, pa takrat, ko dolžnika ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj to izpolni.

11Pritožba neutemeljeno graja odločitev o stroških postopka, ki naj bi bila materialnopravno zmotna, ker tožnica terjatev v prijavi v stečajno maso ni konkretizirala v skladu s prvim in drugim odstavkom 60. člena ZFPPIPP. Četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP sicer res določa, da stečajnega upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če prijava ne vsebuje opisa dejstev in dokazov iz 2. točke prvega odstavka 60. člena ZFPPIP, ali če ji niso priloženi dokazi. Vendar sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz 12. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, da je tožnica v prijavi terjatev v stečajno maso navedla zadostno podlago, da je bilo mogoče vse prijavljene terjatve identificirati in se nanje izreči - sicer stečajni upravitelj ne bi mogel delno priznati in delno zavrniti prijavljenih terjatev. Poleg tega iz prijave terjatve in specifikacije terjatev (ki se nahajata v prilogah A2 in A3 spisa) izhaja, da je upnica (tožnica) terjatve specificirala in v dokaz priložila priloge. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da stroške postopka, v skladu z določili 154. in 155. člena ZPP, krije toženka, materialnopravno pravilna.

12Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo ob pravilni uporabi materialnega prava toženkini pritožbi na podlagi 4. točke 358. člena ZPP delno ugodilo in izpodbijani del sodbe v obrestnem delu spremenilo tako, da je prisojene zamudne obresti prisodilo od vložitve tožbe (to je od 3. 1. 2012) do plačila.

13V preostalem je sodišče prve stopnje toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14Delna sprememba obrestnega dela zahtevka ni terjala drugačne odločitve o stroških postopka, ker gre za stransko terjatev, ki na uspeh v postopku ne vpliva, zato sodišče druge stopnje v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo. Iz enakega razloga toženka tudi ni upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).