VSM sklep I Ip 1357/2013

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in se mu vrne zadeva v nov postopek.

II. Nov postopek se opravi pred drugim sodnikom.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru po izteku roka z dne 11. 4. 2013 (pravilno 9. 4. 2013) in ustavilo izvršilni postopek (I. točka izreka), razveljavilo v II. in III. točki izreka sklep o domiku (II. točka izreka), odredilo izbris zaznambe sklepa o izvršbi (III. točka izreka), razveljavilo rubež premičnin z dne 4. 7. 2012 (IV. točka izreka), naložilo upniku, da mora povrniti dolžniku nadaljnje izvršilne stroške v višini 393,27 EUR z zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) in odločilo, da upnik krije sam svoje stroške odgovora na ugovor (VI. točka izreka).

2Upnik v pravočasni pritožbi izpodbija takšno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov, opredeljenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), posebej pa izpostavlja kršitev načela dispozitivnosti, kršitev iz 8., 10., 12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in kršitev določil 55. člena ZIZ in kršitve 2. 22., 33. in 67. člena Ustave. V zvezi s kršitvijo načela dispozitivnosti in načela pravne države očita sodišču prve stopnje kot nedopustno postopanje, ko je dolžnika pozivalo k vložitvi ugovora z sklepom z dne 26. 3. 2013, kar naj bi storilo tako, da ga je pozvalo k dopolnitvi ugovora po izteku roka z dne 14. 11. 2002, o katerem je že pravnomočno odločilo. Pri tem so nesprejemljivi razlogi sodišča prve stopnje, da je poziv potreben, da bo lahko opravilo preizkus višine terjatve in skladnost izvršilnega predloga z izvršilnim naslovom po uradni dolžnosti. Meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovega obširnega odgovora na ugovor, tako tudi ne do predlaganih dokazov, ki jih sicer tudi ni izvedlo, kar vse predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave. Meni, da bi moralo sodišče izvesti narok. Le povzemanje navedb v odgovoru na ugovor ne zadošča, iz obrazložitve pa ni razvidno, da bi obravnavalo navedbe v zvezi s kršitvijo ne bis in idem, kršitve načela kontradiktornosti, glede vezanosti na odločitev stečajnega sodišča, višine obrestne mere, prepovedi posega v pričakovano pravico kupca. Kršitev načela prepovedi sojenja o isti stvari vidi v tem, da je sodišče prve stopnje ponovno odločilo o ugovoru, ki vsebuje kot dopolnitev ugovora z dne 14. 11. 2002 iste razloge, da je s prodajo dolžnikovih premičnin na javni dražbi dne 15. 6. 2001 dolžnikova obveznost v celoti poplačana. O ugovornem razlogu prenehanja terjatve zaradi poplačila iz kupnine za prodane stroje je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom Višjega sodišča v M. I Ip 1634/2008 z dne 20. 2. 2009. Ko je o tem sodišče prve stopnje ponovno odločalo, je kršilo načelo pravne države in storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-397/05. Meni, da je izvršilno sodišče vezano na sklep stečajnega sodišča St 15/99 z dne 29. 2. 2000 tudi glede višine terjatve, saj ni le procesni sklep, ampak ima značaj izvršilnega naslova. Izjavo upravitelja o priznanju terjatve je treba šteti kot pripoznavo dolga. Meni, da je glede določitve višine obrestne mere zamudnih obresti treba upoštevati, da je šlo za dogovorjeno obrestno mero, zato analogna uporaba določila tretjega odstavka 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ne pride v poštev. Sklicuje se na sodbo VSM I Cp 1001/2009, v kateri je bila zavrnjena analogna uporaba določila prvega odstavka 399. člena ZOR glede omejitve obrestne mere pri pogodbeno dogovorjeni obrestni meri od tuje valute. Vztraja, da bi sodišče v tej fazi postopka moralo varovati njegovo pričakovano pravico kupca, da bo postal lastnik prodane nepremičnine. Sklicuje se na odločbe Ustavnega sodišča RS v zvezi s to tematiko. Opozarja, da se do tega vprašanja sodišča prve stopnje sploh ni opredelilo. Predlaga razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3Dolžnik v odgovoru na pritožbo soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in nasprotuje pritožbenim navedbam ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritrditi je upniku, da je sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v njegovo pravico do izjave, s tem pa tudi storilo procesno kršitev, opredeljeno v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Kršitev pravice do izjave v postopku je podana že ob nedopustni zavrnitvi dokaznega predloga,(1) toliko bolj pa takrat, ko se glede neizvedbe dokazov sodišče prve stopnje sploh ne opredeli (drugi odstavek 287. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je le povzelo, da je upnik predlagal izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke z namenom izračuna višine dolga, glede dokazovanja dogovora o višini obrestne mere pa priči (8. točka obrazložitve sklepa), ne da bi podalo razloge, zakaj dokazov ni izvedlo. Pri tem se je brez pojasnila oprlo le na obračun terjatve, ki ga je predložil dolžnik (B19-B22). Ker se je z neobrazloženo zavrnitvijo predlaganih dokazov upnik prvič lahko seznanil šele s prejemom izpodbijanega sklepa, saj naroka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo, je očitek kršitve v pritožbi pravočasen in upošteven (prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do upnikovih navedb o kršitvi pravila prepovedi sojenja o isti stvari, kršitvi načela dispozitivnosti zaradi neutemeljenega poziva dolžniku k dopolnitvi ugovora in do navedb o nedopustnem posegu v pričakovano pravico kupca nepremičnine, da bo postal lastnik. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja, opredeljene v 22. členu Ustave RS, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je velikega pomena, da stranka, ki v postopku ni uspela, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.(2) Tako stališče ni le izraz pravice do izjave (22. člen Ustave) in pravice do pritožbe (25. člen Ustave), ampak pomeni opredelitev samostojnega ustavnopravnega jamstva izčrpne, jasne, razumljive in razumne obrazložitve odločitve.(3) Tudi v izvršilnem postopku, kjer se udejanja pravica do izvršbe kot del pravice do sodnega varstva,(4) veljajo predstavljena temeljna izhodišča. Sodišče prve stopnje s tem, da je zgolj povzelo upnikove navedbe, ne da bi nanje odgovorilo, pojasnjenemu standardu obrazloženosti ni zadostilo.

7Že iz pojasnjenih razlogov je bilo treba pritožbi ugoditi, sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in mu vrniti zadevo v nov postopek, da se ugotovljene procesne pomanjkljivosti odpravijo (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje že razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v isti fazi postopka. Ker je kljub danim navodilom sodišče prve stopnje ponovno zašlo v kršitev, ki je narekovala razveljavitev, je z vidika varstva učinkovitega poteka postopka sodišče druge stopnje odredilo, da se nov postopek opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8Sodišče prve stopnje bo v novem postopku moralo ponovno obravnavati in odgovoriti na navedbe strank in se opredeliti do njihovih dokaznih predlogov, pri sprejemanju odločitve pa upoštevati navodila, ki so že bila dana v predhodnem razveljavitvenem sklepu I Ip 1008/2012 z dne 16. 11. 2012. Pri tem naj sodišče prve stopnje upošteva, da je bil pristop sodišča prve stopnje, ki je pozivalo dolžnika, da dopolni ugovor, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, in nato o takem dopolnjenem ugovoru ponovno vsebinsko odločilo, napačen, kot pravilno opozarja upnik v pritožbi, že iz razloga kršitve prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari. Sodišče druge stopnje je ob predhodni razveljavitvi dalo navodilo, naj se strankam z vidika načela kontradiktornosti omogoči, da se o odločilnih dejstvih in načinu obračuna terjatev iz sklepa o izvršbi izjavijo. Kar pa ne pomeni, da se jih poziva k vlaganju pravnih sredstev, ampak se jih ob hkratnem razkritju delovne pravne kvalifikacije zadeve le pozove, da se izjavijo v pisni vlogi. Dolžnikov ugovor z dne 9. 4. 2013, ki ga je oblikoval na (napačen) poziv sodišča prve stopnje, naj sodišče prve stopnje v novem postopku upošteva po vsebini kot njegovo izjavo v postopku in ne kot pravno sredstvo, o katerem bi moralo po razveljavitvi ponovno odločiti.

9Če je obračun izterjevanih obveznosti odvisen od dejstva tečaja valut na dan plačila in dejstva obrestne mere vpoglednih obresti pri določeni banki, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, in sodišče s temi podatki ne razpolaga zaradi pomanjkljivih navedb strank, v fazi realizacije izvršbe nima druge možnosti, kot da tudi v izvršilnem postopku izvede materialno procesno vodstvo ob smiselni uporabi pravil pravdnega postopka (smiselno prvi odstavek 286.a člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem mora upoštevati pravila glede trditvenega bremena, kar je sodišče prve stopnje zanemarilo, ko je v zvezi z opredelitvijo terjatve pozivalo dolžnika k dopolnitvi ugovora namesto upnika k dopolnitvi njegovih navedb o obveznostih, ki jih izterjuje v postopku.(5)

10Sodišče prve stopnje bo moralo izhajati iz pravnomočnega sklepa o izvršbi, s katerim je pravnomočno zaključena dovolitvena faza izvršilnega postopka in v katerem so opredeljene terjatve, glede katerih je (edino) lahko v teku nadaljnja faza izvršilnega postopka. Kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo v predhodnem sklepu I Ip 1008/2012, izvršilni postopek utemeljeno teče le do trenutka, ko je upnikova terjatev izpolnjena. Prisilno poplačilo denarne terjatve v postopku kot zadnje procesno dejanje je hkrati tudi zaključek izvršilnega postopka.(6) Izdaja sklepa o ustavitvi postopka ni na mestu, saj ustavitev postopka potem, ko je že končan, ni možna, z vidika seznanitve vseh udeležencev postopka pa je primerno izdati deklaratorni sklep, s katerim se ugotovi, da je bil postopek končan. V tem primeru končanja postopka v nadaljevanju torej ni potrebna ne reakcija upnika z umikom izvršilnega predloga, niti dolžnikov ugovor. Prav takšno procesno situacijo je zatrjeval dolžnik v tem postopku, ko je navajal, da je bil upnik ob prisilni prodaji dolžnikovih premičnin za ceno 9.340.000,00 SIT (sedaj 38.975,13 EUR) na dražbi z dne 12. 6. 2001 v postopku v celoti poplačan.

11Sodišče prve stopnje pa je v obravnavanem postopku glede na reakciji dolžnika z ugovorom po izteku roka in upnika z umikom predloga v višini poplačila 9.340.000,00 SIT (sedaj 38.975,13 EUR) iz prodanih premičnin, o obeh vlogah sprejelo sklep In 1994/00111 z dne 17. 10. 2008. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugovora in upnikovega umika z dne 12. 6. 2001 ustavilo izvršilni postopek za terjatve v višini 9.340.000,00 SIT (sedaj 38.975,13 EUR), v ostalem delu pa ugovor zavrnilo. Takšno odločitev je dopustno razlagati le v povezavi z izpodbijanim sklepom o izvršbi, saj je ugovor kot izredno pravno sredstvo usmerjen zoper pravnomočni sklep o izvršbi (56. člen ZIZ).(7) Tak sklep o ugovoru nima samostojne narave, kot zmotno meni upnik, ampak se lahko nanaša le na pravnomočno dovoljeno izvršbo v sklepu o izvršbi in v njem opredeljene terjatve. Kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo, pa so bile te opredeljene v tuji valuti (30.000,00 DEM, 20.000,00 DEM in 5.000,00 DEM) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je bilo določeno, da se tuja valuta preračuna v domačo valuto na dan plačila po prodajnem tečaju banke KB M. Ker gre za opisno opredelitev obveznosti, je treba za njihovo zneskovno določitev na dan plačila uporabiti materialno pravo, kot je že bilo pojasnjeno (glej 15. točko obrazložitve sklepa I Ip 1008/2012).

12Šele ugotovitev zneska terjatev s pripadajočimi obrestmi na dan poplačila 12. 6. 2001 (skupaj z do tedaj nastalimi izvršilnimi stroški) lahko da odgovor, ali presežek, v katerem je sodišče zavrnilo ugovor, v povezavi s pravnomočnim sklepom o izvršbi obstoji ali pa je presežek le navidezen in je bilo z odločitvijo o ustavitvi postopka že odločeno glede vseh terjatev iz pravnomočnega sklepa o izvršbi ter so bila nadaljnja procesna dejanja opravljena brez podlage oziroma kljub končanju postopka ob prisilnem poplačilu iz premičnin in pravnomočni ustavitvi postopka.

13Upnik se v zvezi z obravnavano zadevo neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-397/05. Pravilna razlaga učinkov pravnomočne odločitve o ugovoru in s tem njeno spoštovanje v nadaljevanju postopka ne pomeni ponovnega odločanja o isti stvari, kar je bil predmet obravnave v citirani zadevi Ustavnega sodišča. Ne gre za to, ali je bila zavrnitev ugovora pravilna ali napačna, kot izpostavlja upnik, ampak kako učinke sprejete odločitve pravilno razumeti v povezavi z delom izreka, ki se nanaša na ugoditev ugovoru in posledično ustavitev postopka. Kot je bilo pojasnjeno, teh dveh delov odločitve ni mogoče razumeti ločeno in brez povezave s pravnomočnim sklepom o izvršbi. Pri tem se pravnomočnost v smislu vezanosti sodišča na sprejeto odločitev o ugovoru in ustavitvi postopka nanaša le izrek sprejetega sklepa, ne pa tudi na razloge v njegovi obrazložitvi.

14Upnik si tudi neutemeljeno prizadeva, da se ne bi analogno uporabilo določilo tretjega odstavka 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) glede obrestne mere zakonskih zamudnih obresti od zapadlih obveznosti v tuji valuti, kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo v 15. točki obrazložitve sklepa I Ip 1008/2012. Sklep o izvršbi z dne 8. 12. 1994 je bil ob soglasju strank spremenjen s sklepom IV I 1272/94 z dne 23. 6. 1998 le glede obresti: namesto 6% mesečne obrestne mere so bile od zapadlih obveznosti v tuji valuti iz sklepa o izvršbi določene zakonske zamudne obresti. Po pojasnjenem je zmotno upnikovo pritožbeno stališče, da se izterjujejo obresti od domače valute. Sodišče druge stopnje je že opozorilo na upnikov dopis z dne 8. 12. 1997 (l. št. 54), v katerem je upnik sam navedel, da namesto 6% mesečnih obresti tečejo zakonske zamudne obresti od obveznosti v tuji valuti, ki se preračunajo v domačo valuto na dan plačila. Sodišče je vezano na pravnomočni sklep o spremembi sklepa o izvršbi glede obresti, zato morebitno ugotavljanje prave volje strank, ki ga zahteva upnik v pritožbi, ni bistveno.

15Tudi ne drži, da zapis zakonskih zamudnih obresti od tuje valute ni dopusten in določljiv, kot navaja upnik v pritožbi. Obresti so sicer opisno opredeljene, a ob ustrezni uporabi materialnega prava določljive, že njihova narava zakonskih obresti pa potrjuje njihovo dopustnost. V obravnavani zadevi tako ne moremo govoriti o pogodbeno dogovorjeni obrestni meri, kot zmotno meni upnik, ampak o v sklepu o izvršbi določeni zakonski obrestni meri od obveznosti v tuji valuti. Ker je z metodami razlage, med katero šteje tudi uporaba analogije (razlage po podobnosti), mogoče višino takih obresti opredeliti, ne gre za neobstoječo obrestno mero, kot neutemeljeno izpostavlja upnik v pritožbi. V obravnavani zadevi tudi ne gre za vprašanje dopustnosti omejitve pogodbeno dogovorjene obrestne mere na višino vpoglednih obresti, ki je bilo obravnavano v VSM sodbi I Cp 1001/2009, ki jo izpostavlja upnik, ampak le za zneskovno opredelitev obresti, ki so bile opisno opredeljene v odločbi sodišča.

16Sodišče prve stopnje bo moralo biti pozorno, da bo uporabilo pravilen tečaj za pretvorbo tuje valute v domačo na dan plačila glede na opredelitev v sklepu o izvršbi, v katerem je naveden prodajni tečaj KB Maribor, ki jo je nadomestila Nova kreditna banka Maribor. Pretvorba po prodajnem tečaju Banke Slovenije, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje, ni pravilna.

17Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, zakaj ima sklep stečajnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru St 15/99 z dne 29. 2. 2000 le procesni značaj glede nadaljevanja prekinjene izvršbe na premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, in nima pomena (novega) izvršilnega naslova (8. točka obrazložitve sklepa I Ip 1008/2012). K temu dodaja, da upnik zmotno izhaja iz splošnega pravila stečajnega postopka, po katerem pred začetkom stečajnega postopka pridobljeni izvršilni naslovi izgubijo moč izvršilnega naslova (primerjaj prvi odstavek 111. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - v nadaljevanju ZPPSL). V obravnavani zadevi gre za izjemo od tega pravila, ko je upnik pridobil ločitveno pravico v izvršilnem postopku več kot dva meseca pred začetkom stečajnega postopka in lahko stečajno sodišče, če prijavljena ločitvena pravica in zavarovana terjatev ni prerekana, dovoli s sklepom poplačilo upnika iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, namesto v stečajnem v izvršilnem postopku (drugi in četrti odstavek 131. člena ZPPSL). Izvršilni naslov, ki je podlaga izdanega pravnomočnega sklepa o izvršbi, pri tem ne izgubi moči izvršilnega naslova.(8) Namen posebne možnosti poplačila upnika zunaj stečajnega postopka ni v tem, da bi upnik lahko dosegel nadaljevanje izvršilnega postopka za neko drugo oziroma drugačno terjatev. Pojasnjeno je že bilo, da se v izvršilnem postopku pridobljena zastavna pravica, ki je bila kot ločitvena pravica obravnavana v stečajnem postopku, lahko nanaša le na terjatev iz pravnomočnega sklepa o izvršbi, ne pa na neko drugo terjatev, ki v začetem izvršilnem postopku sploh ni bila izterjevana. Tako se tudi priznanje stečajnega upravitelja v stečaju prijavljene ločitvene pravice v tem posebnem primeru lahko nanaša le na terjatev, ki izhaja iz sklepa o izvršbi. Pojasnjeno je že bilo, da je z vidika identitete terjatve, za katero se nadaljuje izvršba zunaj stečajnega postopka, bistveno sklicevanje stečajnega sodišča na opravilno številko izvršilne zadeve, ki se naj nadaljuje. Določilo četrtega odstavka 143. člena ZPPSL vsebinsko opredeljuje le dajatveni sklep, s katerim stečajno sodišče (če ne gre za situacijo, ko izda sklep iz četrtega odstavka 131. člena ZPPSL o nadaljevanju izvršbe) ugotovi obstoj terjatve in naloži stečajnemu dolžniku plačilo ugotovljene terjatve iz dela premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica. Le na ta sklep se nanaša nadaljnje zakonsko besedilo glede učinka izvršilnega naslova, saj je tak učinek potreben za nadaljnje poplačilo v stečajnem postopku. Procesni sklep o nadaljevanju (prekinjene) izvršbe je glede svoje vsebine opredeljen v četrtem odstavku 131. člena ZPPSL, v četrtem odstavku 143. člena pa zakonodajalec nanj le napotuje. Ker izvršilni naslov, pridobljen pred začetkom stečaja v tem posebnem primeru ne ugasne, ne moreta obstajati dva izvršilna naslova. Nenazadnje je upnik v tem postopku predhodno tudi sam že zagovarjal stališče, da navedeni sklep stečajnega sodišča nima vpliva na izvršilni postopek glede višine terjatev, ki se izterjujejo, in ne pomeni novega izvršilnega naslova, saj je edini izvršilni naslov sodba, ki je bila v tem postopku podlaga za izdajo sklepa o izvršbi.(9)

18Izvršilno sodišče je v obravnavani zadevi nadaljevalo prekinjen postopek (stečajni postopek nad dolžnikom je bil začet 22. 11. 1999) z opravljanjem procesnih dejanj še preden je bil izdan sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka z dne 17. 10. 2008. Nadaljevalo ga je na podlagi obvestila upnika z dne 6. 3. 2000, h kateremu je priložil sklep stečajnega sodišča (l. št. 89). V odločbah in zapisnikih sodišča v obdobju do izdaje sklepa o nadaljevanju pa je bila vseskozi navedena terjatev v tuji valuti, kot izhaja iz sklepa o izvršbi. V tem obdobju je bila tudi izvedena prodaja dolžnikovih premičnin (strojev) na javni dražbi dne 12. 6. 2001 za že navedeno ceno 9.340.000,00 SIT (sedaj 38.975,13 EUR). Če je bila terjatev upnika s to prodajo poplačana, je bil to hkrati tudi konec postopka, ki se je nadaljeval brez podlage, sklep z dne 17. 10. 2008 pa izdan že po njegovem zaključku. Če upnikove terjatve niso bile takrat v celoti poplačane, pa je postopek upravičeno tekel naprej za poplačilo preostalega dela terjatev iz sklepa o izvršbi. Pri tem je lahko imel sklep o nadaljevanju postopka z dne 17. 10. 2008 le deklaratorno naravo in se je z njim le ugotovilo, da se je izvršilni postopek po izdaji sklepa stečajnega sodišča že nadaljeval. ZPP posebnega primera nadaljevanja izvršilnega postopka na podlagi sklepa stečajnega sodišča ne ureja, zato mora veljati splošno pravilo, da se postopek nadaljuje, ko odpade razlog za prekinitev, ta pa je odpadel z izdajo sklepa stečajnega sodišča o nadaljevanju izvršbe (smiselno tretji odstavek 208. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Obe stranki sta še pred prodajo premičnin sodelovali v postopku, zato ne more biti dvoma, da sta bili z njegovim nadaljevanjem seznanjeni še pred izdajo sklepa z dne 17. 10. 2008. Njun (ponovni) vstop v postopek je bil zanju konstitutivne narave.

19Neutemeljeno je tudi sklicevanje upnika na stališče Ustavnega sodišča, da ima kupčeva pričakovalna pravica, da bo postal lastnik na javni dražbi prodane nepremičnine, v fazi po izvedbi dražbe prednost pred dolžnikovo lastninsko pravico.(10) To stališče je zavzelo Ustavno sodišče za primer, ko je bil kupec nekdo tretji, torej oseba zunaj upniško-dolžniškega razmerja glede izterjevane obveznosti. V zvezi s položajem, ko je kupec upnik, kot je primer v tem postopku, pa Ustavno sodišče še ni zavzelo stališča. Kot je bilo pojasnjeno (glej 6. točko obrazložitve iz sklepa I Ip 1008/2012) je v sodni praksi že mogoče najti stališče, da ne gre za sorodno situacijo in obstojijo tehtni razlogi, da se da dolžnikovi lastninski pravici prednost. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo ob tehtanju interesov upnika kot kupca in dolžnika, da je v razmerju med upnikom in dolžnikom poseg v dolžnikovo lastninsko pravico (33. člen Ustave) v izvršbi utemeljen s pravico upnika do sodnega varstva (23. člen Ustave), od trenutka poplačila izterjevane obveznosti pa opisan upnikov interes preneha, s tem pa tudi razlog za poseg v dolžnikovo lastnino, zaradi česar upnikovega pričakovanja, da bo kot kupec postal lastnik, v razmerju do dolžnika ni treba varovati. V obravnavani zadevi pa niti ne gre za situacijo, ko bi šele naknadno (po javni dražbi) nastopila okoliščina, zaradi katere bi moralo izvršilno sodišče ustaviti postopek (kar je bil primer v navedenih odločbah Ustavnega sodišča), ampak je sodišče druge stopnje naložilo sodišču prve stopnje, da preuči, ali izvršilni postopek ne bi smel teči, ker je bil končan (zaradi prisilne izpolnitve upnikove terjatve v izvršbi z opravljeno prodajo premičnin) še pred javno dražbo in je tekel ustavljen postopek naprej brez podlage, če se upošteva zgoraj pojasnjeno razlago učinkov sklepa z dne 17. 10. 2008 o ustavitvi postopka. O tem pa ni mogoče sprejeti odločitve, ne da bi se ugotovila konkretna višina izterjevanih obveznosti na dan poplačila upnika iz premičnin, kot je bilo že pojasnjeno.

20Če bo sodišče prve stopnje z namenom obračuna obveznosti sledilo upnikovemu predlogu po postavitvi izvedenca finančne stroke, bo izvedencu moralo dati natančna navodila o višini glavnic in pojasniti, kateri tečaj na določen dan mora pri obračunu upoštevati pri pretvorbi valut, glede obresti pa, katero višino obrestne mere in katero obdobje teka obresti mora upoštevati. Izvedenec ni pristojen za razlago in pravilno uporabo pravnih pravil, ki pridejo v poštev pri obračunu, ampak le za strokovno pravilno računsko (matematično) izvedbo obračuna. Pri tem naj sodišče prve stopnje upošteva, da o višini obrestne mere in tečaju valut pri določeni banki najbrž lahko da podatke le ta banka, zato brez njenega sodelovanja in pridobitve teh podatkov dokaza izvedenca verjetno ne bo mogoče izvesti.

21Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.