UPRS sodba I U 1448/2012

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnil zahtevek tožeče stranke za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga – potrdila o gibanju blaga EUR.1 št. A 2427614 za blago „rabljeno osebno vozilo BMW 530D, prva reg. 31. 8. 2008, ccm 2993, VIN: WBANX710X0CS60443, v vrednosti 11.000,00 EUR, uvrščeno v tarifno oznako 8703 24 90 kombinirane nomenklature“, ocarinjeno po carinski deklaraciji za trajni izvoz (v nadaljevanju carinska deklaracija) MRN št. 10SI00191326137102 z dne 17. 12. 2010 Izpostave Terminal Ljubljana, ker zakonsko ni utemeljen (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da se zavrne zahtevek za povračilo stroškov postopka.

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožeča stranka 17. 12. 2010 pri Izpostavi Terminal Ljubljana, v svojem imenu in za račun družbe A. d.o.o. vložila carinsko deklaracijo MRN, s katero je bilo za trajni izvoz (postopek 1000) deklarirano blago „rabljeno osebno vozilo“ s tam navedenimi podatki. Blago se je izvozilo na Hrvaško (HR). Tožeča stranka je 20. 12. 2010 po odobritvi prepustitve blaga pri Izpostavi Terminal Ljubljana vložila zahtevo za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga – potrdila o gibanju blaga EUR.1 za navedeno osebno vozilo, z obrazložitvijo, da želi uvoznik uveljavljati interes in pravice kupca do znižane carinske stopnje ob uvozu, s katerim dokazuje, da ima blago preferencialno poreklo. K vlogi je tožeča stranka priložila fotokopijo pooblastila družbe A. d.o.o. za posredovanje pred carinskimi organi, fotokopijo dolgoročne izjave dobavitelja za izdelke s preferencialnim poreklom družbe A. d.o.o., izpis predmetne carinske deklaracije s pripadajočim računom z dne 17. 12. 2010, fotokopijo tujega prometnega dovoljenja in izpolnjen komplet obrazca potrdila EUR.1, v katerem je k izjavi izvoznika tožeča stranka kot dokazne listine navedla: računi, prometna dovoljenja s tehničnimi podatki, pooblastilo, izjava dobavitelja. Po predhodnem pozivu carinskega organa pa je tožeča stranka priložila še izjavo dobavitelja za izdelke s preferencialnim poreklom, ki jo je izdala družba B.

Prvostopenjski organ se sklicuje na prvi odstavek 78. člena, 6. člen in 14. člen Uredbe Sveta (ES) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti s spremembami (v nadaljevanju CZS) ter na Uredbo Sveta (ES) št. 1207/2001 z dne 11. 6. 2001, spremenjeno z Uredbo Sveta (ES) št. 1617/2006 z dne 24. 10. 2006 in Uredbo Sveta (ES) št. 75/2008 z dne 28. 1. 2008 o postopkih za olajšanje izdajanja ali izdelave dokazil o poreklu in izdajanju nekaterih dovoljenj za pooblaščenega izvoznika v Skupnosti v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Evropsko skupnostjo in nekaterimi državami (v nadaljevanju Uredba 1207/2001). Slednja določa pravila z namenom olajšati izdajanje ali izdelavo dokazil o poreklu v Skupnosti v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Skupnostjo in nekaterimi državami, izdajanje dovoljenj za pooblaščenega izvoznika, ki veljajo v več državah članicah in delovanje načinov upravnega sodelovanja med državami članicami. Prvostopenjski organ se sklicuje na 2. člen, 3. člen, 4. člen in 6. člen omenjene uredbe, ki jih citira ter na 67. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se nanaša na nepopolno vlogo. Nadalje se sklicuje na Protokol 4 o opredelitvi pojma „izdelki s poreklom“ in načinih upravnega sodelovanja začasnega trgovinskega sporazuma med Evropsko skupnostjo na eni strani in Republiko Hrvaško na drugi strani (v nadaljevanju Protokol 4) in sicer točko b) prvega odstavka 2. člena, 6. člen, 17. člen ter 18. člen, ki jih citira.

Prvostopenjski organ je v ugotovitvenem postopku v skladu z določili 78. člena CZS preveril carinsko deklaracijo MRN, ki se nanaša na blago, ki je predmet navedenega postopka, in zahtevek tožeče stranke za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga za predmetno blago ter ugotovil, da zahtevek ni utemeljen. Izpostava Terminal Ljubljana je namreč 20. 12. 2010, zaradi dvoma v upravičenost naknadne izdaje dokazila o poreklu blaga, pozvala tožečo stranko, da v sladu s 6. členom Uredbe 1207/2001 pridobi od dobavitelja rabljenega osebnega vozila informativno potrdilo INF 4. Dolgoročna izjava dobavitelja, katere besedilo je navedeno v Prilogi II Uredbe 1207/2001, mora biti izdelana v skladu z opombami, navedenimi v Prilogi II. Priložena dolgoročna izjava dobavitelja zajema splošen opis blaga in sicer blago s poimenovanjem: „rabljena vozila iz tarifnih št. 8703 in 8704“. Navedeno poimenovanje blaga je splošno in skladno le z Opombo 1 Priloge II k Uredbi 1207/2001, ne pa tudi z Opombo 2, ki določa navedbo trgovskega opisa, kot se uporablja na računih, npr. št. modela. V skladu z Opombo 14 Priloge II k Uredbi 1207/2001 manjka na izjavi dobavitelja tudi navedba kraja in datuma izdaje izjave. Zaradi navedenih pomanjkljivosti je dolgoročna izjava dobavitelja kot dokazilo v podporo zahtevku za izdajo dokazila o poreklu blaga neustrezna. Prvostopenjski organ je tožečo stranko pozval, da dopolni zahtevek in dostavi dokumente, ki bi dokazovali status blaga s preferencialnim poreklom: zapisnike letnih tehničnih pregledov, zavarovalne police, servisno knjigo, originalno izjavo dobavitelja družbi A. d.o.o., račun dobavitelja in informativno potrdilo INF 4. Hkrati je tožečo stranko tudi opozoril, da bo v primeru, če tožeča stranka ne bo ravnala v skladu z navedenim pozivom, izdal negativno odločbo. Tožeča stranka je na zahtevo po dopolnitvi zahtevka odgovorila z dopisom, ki mu je priložila fotokopijo izjave o preferencialnem poreklu družbe B. Slednja po ugotovitvi prvostopenjskega organa ni ustrezna, ker ni izdana v skladu z določili 3. člena Uredbe 1207/2001. Ker tožeča stranka ni odpravila ugotovljenih nepravilnosti, zahtevku tožeče stranke ni bilo mogoče ugoditi.

Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, saj se strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa in sledi njegovi obrazložitvi (254. člen ZUP). Zavrnil pa je tudi tožnikov predlog, da se izpodbijana odločba izreče za nično.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev in uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter uveljavlja kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Uveljavlja tudi kršitev 2., 3.a, 8., 14., 21., 22., 23., 25., 26., 33., 34., drugega odstavka 120. in 153. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), usklajenosti pravnih aktov in pravic po 6., 13., 14., 17. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo in uvede poseben ugotovitveni postopek. Meni, da je prvostopenjski organ v zadevi zavzel arbitrarno stališče ter mu očita malomarnost, zlorabo položaja in pravic ter opustitev dolžnega ravnanja. Vztrajanje prvostopenjskega organa, da tožnik dostavi manjkajoče listine, je v nasprotju s temeljnimi načeli ZUP, predvsem načelom zakonitosti, sorazmernosti in materialne resnice. Zahtevana listina informativno potrdilo INF 4 ne bi mogla omogočiti nobene drugačne ugotovitve, kot da ima predmetno blago, navedeno na priloženi izjavi dobavitelja, in sicer proizvajalca blaga družbe B. z dne 13. 1. 2011 zgolj in samo status preferencialnega porekla. Prvostopenjskemu organu nadalje očita, da je v zadevi odločil v roku enega leta in nekaj več kot sedem mesecev, s čimer je kršil pravice in interes prejemnika blaga, čeprav je zakonsko določen rok za odločanje in izdajo upravnega akta 30 dni od prejema popolne vloge.

Tožnik se sklicuje na Navodilo o izpolnjevanju in izdaji potrdila o gibanju blaga EUR.1 ali EUR-MED za blago, ki ga iz Slovenije izvozi izvoznik s sedežem v drugi državi članici Skupnosti št. 3/2007 z dne 19. 6. 2007 ter na predpise, ki so pravna podlaga za navedeno navodilo. Navaja, da je v skladu z 10. točko navedenega navodila kot zastopnik k zahtevi za izdajo EUR.1 predložil predpisano izjavo dobavitelja. Povzema določbi 16. točke in 17. točke navedenega navodila ter navaja, da kategorijo utemeljenega dvoma v teh določbah ni zaslediti. Sklicuje se nadalje na Uredbo 1207/2001. Organi, pristojni za izdajanje ali preverjanje dokazil o poreklu blaga, morajo biti sposobni izpolnjevati obveznosti Skupnosti v skladu s preferencialnimi sporazumi v okviru predpisanih rokov. V skladu z 2. členom Uredbe 1207/2001 je opredeljena izjava dobavitelja in opredeljen obrazec in izdelava izjav dobavitelja. Lahko se predloži ločena izjava za vsako pošiljko blaga ali dolgoročna izjava. Tožnik je v skladu z Pojasnjevalnimi opombami o pan-evro-mediteranskih protokolih o pravilih o poreklu pridobil dokazila o poreklu, ki se lahko izdajo tudi za rabljeno blago vložil zahtevek za naknadno izdajo potrdila o gibanju blaga. Meni, da nobena pravna podlaga carinskemu organu ne narekuje delovanja v nasprotju z načelom sorazmernosti. Preferencialno poreklo je pravica iz blaga kot posledica proizvodnega procesa in ne gre za avtokratsko pravico državnega uradnika. K vlogi je bila predložena listina, ki je zadosten materialni dokaz za izpolnjevanje pogojev za izdajo zaprošenega potrdila in sicer izjava proizvajalca blaga družbe B. z dne 13. 1. 2011.

Po mnenju tožnika so listine, ki jih je v konkretni zadevi od tožnika zahteval prvostopenjski organ, irelevantne, saj v nobeni meri ne izkazujejo stanja, ki bi lahko kakor koli vplivalo na status porekla blaga. V postopku je prvostopenjski organ vztrajal, da mora tožnik priložiti informativno potrdilo INF 4, kar po mnenju tožnika ni pravilno in je taka zahteva prvostopenjskega organa nesprejemljiva. Pri tem se tožnik sklicuje na 16. člen že omenjenih pojasnjevalnih opomb. Navaja, da je predmetno rabljeno osebno vozilo prvič registrirano v R Italiji in v uporabi v Skupnosti od prvega dne registracije 31. 3. 2008 in dnevom vložitve MRN za izvozni postopek, staro več kot tri leta ter da je zanj dokumentarno dokazan status preferencialnega porekla blaga. Dostavljena izjava ima v skladu z omenjeno Uredbo 1207/2001 in Prilogo I tako po vsebini kot obliki vse bistvene elemente, ki v zadostni meri izkazujejo preferencialno poreklo blaga. Prvostopenjski organ pa bi lahko oziroma bi moral, glede na pooblastila v skladu z Zakonom o državni upravi, zaprositi pristojne organa za podatke o „sledljivosti uporabe blaga“, če je menil, da so omenjeni dokazi potrebni. Določba 16. člena že omenjenih pojasnjevalnih opomb pojasnjuje in dovoljuje uporabo dokumentarnih dokazil za rabljeno blago. Tožnik poudarja, da prvostopenjski organ ni opravil nobenega konkretnega ugotovitvenega postopka, da blago nima več statusa preferencialnega porekla, čeprav bi bil dolžan opraviti vsa preverjanja priloženih listin glede na dokazne standarde, ki jih ima na razpolago. S tem je spravil v zmoto tudi prejemnika blaga pri uveljavljanju njegovih elementarnih pravic in interesov, za katere se zavezama Skupnost in katere temelj so prav človekove pravice v okviru EKČP. Prvostopenjski organ ni ali pa je pomanjkljivo obrazložil zakaj predložene izjave ne sprejema. Splošno znano dejstvo je, da je B. evropski proizvajalec vozil, ki večino svojih vozil proizvaja v Skupnosti, kar eksplicitno izkazuje VIN, kar bi pri svoji odločitvi moral, vendar ni upošteval prvostopenjski organ. Njegovo postopanje je v nasprotju z načelom sorazmernosti, zahteva carinskega organa o predložitvi informativnega potrdila INF 4 pa nelegalna.

Tožnik meni, da je bilo v konkretni zadevi kršeno načelo materialne resnice. Uradna oseba mora pred odločitvijo ugotoviti resnično dejansko stanje ter vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločitev. Prav tako je bilo kršeno načelo proste presoje dokazov. Presojo dokazov mora organ utemeljiti v obrazložitvi odločbe, kar pa ni bilo storjeno. Organ oziroma uradna oseba, ki vodi upravni postopek in odloča v upravnih zadevah, je pri odločanju samostojna in neodvisna. Organ mora postopek voditi hitro, brez zavlačevanja in povzročanja nepotrebnih stroškov organu in stranki (ekonomičnost postopka). Organ pa lahko združi zadeve v en postopek, med drugim, kadar ena stranka uveljavlja v enem postopku več različnih zahtevkov. Tožnik v nadaljevanju opisuje pomen porekla blaga kot instrumenta za vodenje ekonomske politike. EU je namreč največji svetovni proizvajalec motornih vozil. Tožnik se zato sklicuje na kršitev legitimnih pričakovanj, nespoštovanje njegovih pridobljenih pravic in kršitev načela dobre uprave. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo izreče za nično, ker je zato podan eden od razlogov iz prvega odstavka 279. člena ZUP in sicer „če določena nepravilnost v ZUP ali v drugem zakonu ni izrecno določena kot razlog za ničnost“. Predlaga, da sodišče v ponovnem ugotovitvenem postopku dopolni, spremeni in umakne izpodbijani upravni akt ter izda nov upravni akt, s katerim potrdi upravičeno izdajo potrdila o poreklu blaga za predmetno rabljeno vozilo.

Tožnik izpodbija tudi ugotovitve drugostopenjskega organa. Glede dikcije izjave, da mora le-ta biti vključena na trgovski račun, dobavnico ali kateri koli drug dokument, navaja, da je to v nasprotju z dikcijo Uredbe 1207/2001, ki dovoljuje izdajo navedene izjave tudi naknadno. Meni, da organ s svojo aktivno vlogo sledi načelu prekomerne sorazmernosti. Med drugim še navaja, da je informativno potrdilo INF 4 potrebno pridobiti v treh mesecih oziroma v roku sedem mesecev, medtem, ko je organ dolžan izdati upravni akt v enem mesecu. Drugostopenjskemu organu očita, da je v zvezi z očitki, da je prvostopenjski organ zahteval predložitev informativnega potrdila INF4 v roku 8 dni, čeprav je rok za izdajo tega potrdila tri mesece po prejemu zahtevka, navedel, da je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo smatral kot nepopolno vlogo in tožnika pozval k dostavi zahtevanih dokumentov, tožnik pa carinskemu uradu ni vložil izrecne zahteve po podaljšanju roka za predložitev tega zahtevanega dokumenta. Ob tem pa naj bi bilo razvidno, da je med pozivom za predložitev zahtevanih dokumentov in izdajo odločbe tožnik imel dovolj časa, da do odločitve carinskega urada predloži tudi zahtevano informativno potrdilo INF 4. Tožnik sumi, da gre za koruptivno dejanje carinskega organa. Sodišču predlaga, da v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije, zasliši na glavni obravnavi osebe, ki jih predlaga in izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi). Podrejeno pa predlaga, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, toženi stranki pa naloži vračilo tožnikovih stroškov tega postopka. Hkrati predlaga, da sodišče vloži predlog za sprejem predhodne odločbe na Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), s katerim naj prosi SEU naj sprejme razlago ali naj preizkusi zakonitost predpisa EU.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih ne navaja (drugi odstavek 71. čelna Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

V obravnavanem primeru je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je zavrnil zahtevek tožeče stranke za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga - potrdila o gibanju blaga EUR.1 za konkretno določeno rabljeno osebno vozilo. Zaključil je namreč, da v konkretni zadevi tožnik ni izkazal, da bi bili za predmetno vozilo izpolnjeni pogoji za izdajo omenjenega potrdila. Tožnik namreč prvostopenjskemu organu ni predložil listin, ki jih je od njega zahteval prvostopenjski organ. Glede izjave proizvajalca vozila, ki jo je tožnik predložil, pa je prvostopenjski organ ugotovil, da ni ustrezna. Z omenjenimi zaključki prvostopenjskega organa pa se strinja tudi sodišče.

Iz dejanskega stanja v obravnavani zadevi je razvidno, da je tožnik 17. 12. 2010 v svojem imenu in za račun družbe A. d.o.o. vložil carinsko deklaracijo za deklarirano blago – rabljeno osebno vozilo BMW s tam navedenim podatki. Po odobritvi prepustitve blaga pa je pri carinskem uradu vložil zahtevo za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga. Na podlagi takšnega dejanskega stanja (zahteva za izdajo potrdila potem, ko je bilo blago že prepuščeno) je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ imel pooblastilo, da je v konkretni zadevi od tožnika zahteval dodatne listine. Navedeno pooblastilo organa izhaja iz prvega odstavka 78. člena CZS, ki določa, da lahko carinski organi po uradni dolžnosti na zahtevo deklaranta po odobritvi prepustitve blaga deklaracije ponovno pregledajo. Iz prvega odstavka 6. člena CZS pa izhaja, da če oseba zaprosi carinski organ za odločbo v zvezi z izvajanjem carinskih predpisov, mora predložiti vse podatke in dokumente, ki jih ta organ potrebuje za sprejem odločbe. V skladu s 14. členom CZS pa vse osebe, ki so neposredno ali posredno udeležene v teh postopkih zaradi blagovne menjave, carinskim organom na njihovo zahtevo, in do predpisanega roka predložijo, vso dokumentacijo in podatke ter vso potrebno pomoč. Z Uredbo Sveta 1207/2001 so določena pravila z namenom olajšati izdajanje ali izdelavo dokazil o poreklu v Skupnosti. V členu 2 navedene uredbe je opredeljena izjava dobavitelja, v členu 3 izdelava izjave dobavitelja, v členu 4 dolgoročna izjava dobavitelja, v členu 5 obrazec in izdelava izjav dobavitelja in v členu 6 informativna potrdila INF 4. Postopek izdaje potrdila o gibanju blaga EUR.1 je predpisan v členu 17 Protokola 4. Slednji v petem odstavku določa, da carinski organi, ki izdajo potrdila EUR.1, ukrenejo vse potrebno za preverjanje porekla izdelkov in izpolnjevanje drugih zahtev tega protokola.

Tudi po presoji sodišča dolgoročna izjava dobavitelja, ki jo je priložil tožnik k vlogi za izdajo predmetnega potrdila ni ustrezna, saj ni izdelana v skladu z opombami, navedenimi v Prilogi II Uredbe 1207/2001. Sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da omenjena dolgoročna izjava, ki jo je priložil tožnik, zajema splošen opis blaga s poimenovanjem „rabljena vozila iz tarifnih št. 8703 in 8704“ ter da tako poimenovanje blaga ni skladno z Opombo 2, ki predpisuje trgovski opis, kot se uporablja na računih, npr. št. modela. Na navedeni dolgoročni izjavi manjka tudi navedba kraja in datuma izdaje izjave, ki je prav tako predpisana v opombah (Opomba 8). Prvostopenjski organ je zaradi dvoma v upravičenost naknadne izdaje dokazila o poreklu blaga EUR.1 od tožnika upravičeno zahteval izdajo informativnega potrdila INF 4 ter dostavo še drugih listin. Iz člena 6 Uredbe 1207/2001 izhaja, da carinski organi lahko zato, da preverijo točnost ali verodostojnost izjave dobavitelja, pozovejo izvoznika, da od dobavitelja pridobi informativno potrdilo INF 4, z uporabo obrazca iz Priloge V. Ni sporno, da je tožnik svojo zahtevo po pozivu organa dopolnil le s fotokopijo izjave o preferencialnem poreklu družbe B., ki je proizvajalec blaga. Sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega organa, da navedena izjava ni ustrezna. Pravilna je njegova ugotovitev, da omenjena izjava ni izdana v skladu s členom 3 Uredbe 1207/2001, saj ni vključena na trgovski račun za navedeno pošiljko ali na dobavnico ali na kateri koli drug dokument, ki dovolj natančno opisuje predmetno blago. Prav tako je prvostopenjski organ ugotovil, da iz omenjene izjave izhaja, da velja za novo vozilo v času dobave. Zato je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek, da predložene listine ne zagotavljajo podatkov o statusu blaga glede na preferencialna pravila Skupnosti o poreklu blaga.

Glede na povedano sodišče zavrača tožnikove ugovore o nepravilnem ravnanju prvostopenjskega organa, saj je le-ta glede na že omenjena zakonska pooblastila imel pravico od tožnika zahtevati predložitev dodatnih listin, tudi informativnega potrdila INF 4. Sodišče prav tako zavrača tožnikove navedbe o nepotrebnosti zahtevanih listin in njegovo sklicevanje na izjavo proizvajalca vozila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da omenjena izjava ni ustrezna, s tem se strinja tudi sodišče. Tožbeni ugovori, da omenjena izjava izkazuje preferencialno poreklo blaga, pa neutemeljeni. Ker je tožnik vložil vlogo za izdajo predmetnega potrdila, bi bila njegova dolžnost, da organu predloži na njegovo zahtevo dodatne listine. V pristojnosti organa je namreč presoja katere dokumente potrebuje za svojo odločitev v konkretni zadevi. Iz upravnih spisov pa je razvidno, da je tožnik taki zahtevi organa v postopku ugovarjal in da je na poziv organa predložil le izjavo proizvajalca vozila BMW Group Zollzweckgemeinschaft, ki pa tudi ni ustrezna (ni v skladu s 3. členom Uredbe 1207/2001 in se nanaša na novo vozilo), kar je ustrezno pojasnjeno v izpodbijani odločbi. Neutemeljeno je zato tožnikovo sklicevanje, da je zahteva organa v nasprotju z načelom sorazmernosti ter da je zahteva prvostopenjskega organa po predložitvi informativnega potrdila INF 4 nelegalna. Utemeljeni so sicer tožnikovi ugovori, da prvostopenjski organ o njegovi zahtevi ni odločil v zakonsko določenem roku, vendar pa to ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe. Tožnik pa bi lahko potem, ko je potekel zakonski rok za izdajo odločbe, vložil pritožbo zaradi molka organa, česar pa ni storil.

Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na Navodilo, ki se nanaša za blago, ki ga iz Slovenije izvozi izvoznik s sedežem v drugi državi članici Skupnosti, saj v konkretni zadevi ne gre za takšno situacijo. Sodišče zavrača kot pavšalne in neutemeljene tožnikove ugovore o kršitvi človekovih pravic ter ugovore v zvezi s kršitvijo ustavnih pravic. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ na podlagi v postopku ugotovljenih relevantnih dejstev sprejel pravilno odločitev.

Neutemeljen je tudi tožnikov predlog, da sodišče izreče izpodbijano odločbo za nično. V 279. členu ZUP so določeni razlogi, zaradi katerih se odločba izreče za nično. V 6. točki 279. člena ZUP je določeno, da se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Iz tožnikovih navedb izhaja, da se sklicuje (čeprav napačno), na navedeni ničnostni razlog. Nesporno pa je, da v postopku ni izkazal, da bi bila v izpodbijani odločbi taka nepravilnost, ki bi bila po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Prav tako tožnik ni izkazal nobenega drugega ničnostnega razloga iz 279. člena ZUP. Po 4. in 5. točki 279. člena ZUP, na kateri se tožnik prav tako sklicuje, se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (4. točka) in ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka). Obstoja takšnih ničnostnih razlogov tožnik ni z ničemer izkazal.

V zvezi s tožbenimi očitki, podanimi zoper odločbo organa druge stopnje, pa sodišče tožniku pojasnjuje, čeprav je predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu odločba organa prve stopnje, da je pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe navedel pravilne razloge, s katerimi je dodatno utemeljil izpodbijano odločitev in s katerimi je utemeljeno zavrnil tudi tožnikove pritožbene razloge. Sodišče zato sprejema tudi razloge, s katerimi je bila potrjena pravilnost izpodbijane odločitve, ki so navedeni v obrazložitvi drugostopenjske odločbe. Tako v zvezi s tožnikovim sklicevanjem, da mu je organ prve stopnje naložil, da vlogo dopolni v roku osem dni, kar je prekratek rok, tudi sodišče pritrjuje ugotovitvi drugostopenjskega organa, da tožnik ni zaprosil za podaljšanje navedenega roka. Prav tako je od navedenega poziva pa do izdaje izpodbijane odločbe preteklo precej časa (več kot eno leto), vendar tožnik v tem času prvostopenjskemu organu ni predložil nobenega od zahtevanih dokumentov. Ob takem dejanskem stanju zadeve so po presoji sodišča neutemeljeni tožnikovi očitki o nepravilnem (celo koruptivnem) ravnanju organa. Po presoji sodišča pa tudi ni utemeljenih razlogov za tožnikov predlog, ki se smiselno nanaša na prekinitev predmetnega postopka in vložitev predloga na SEU za preizkus zakonitosti predpisa EU (Uredbe 1207/2001).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev URS in EKČP niti razlogov ničnosti, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Po povedanem tudi ni podlage za spor polne jurisdikcije.

Izrek o stroških temelji na 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.