VDSS sodba Pdp 965/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki:

1iz naslova odpravnine izplačati znesek 8.099,90 EUR, z zakonskimi obrestmi od 31. 3. 2012 dalje do plačila;

2iz naslova odškodnine obračunati bruto znesek 3.239,96 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke ter izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2012 dalje do plačila;

vse iz 1. in 2. točke, v roku 8 dni, pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.722,27 EUR, kar je nakazati na TRR pooblaščenca tožeče stranke odvetnika A.A. št. ... pri banki B. d.d., v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka pa vse do plačila, pod izvršbo.

III. Tožena stranka sama krije njej nastale stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo v celoti tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo in navaja, da zahtevek tožnice ni utemeljen, saj izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice ni bila utemeljena, saj ji je tožena stranka kot delodajalec še pred tem odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče teh navedb ni upoštevalo, tožena stranka je tudi pojasnjevala, da je zaradi bistveno zmanjšanega poslovanja bila prisiljena sprejeti določene ukrepe v smeri racionalizacije poslovanja in znižanja stroškov, za kar je bilo potrebno uskladiti tudi število zaposlenih z obsegom poslovanja tožene stranke. Dne 23. 1. 2013 je bila sprejeta nova sistemizacija delovnih mest, na podlagi katerih je tožena stranka glede tožnice preverila, ali jo je mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji, saj njena prejšnja pogodba o zaposlitvi ni več ustrezala spremenjenim pogojem. Tožena stranka je tožnici ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ki je ta ni želela sprejeti, zato je tožnica sprožila spor v zadevi opr. št. Pd 58/2012, kjer je kasneje tožbo umaknila. Tako je tožnica izgubila pravico do odpravnine in odškodnine. Tožena stranka je v postopku odpovedi delovnega razmerja tožnici ravnala zakonito in v skladu z določbami delovnopravne zakonodaje. Zato je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je sicer vročila tožnici dne 27. 2. 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar ji ni prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi iz poslovnega razloga, ampak zaradi izredne odpovedi, ki je bila podana v času odpovednega roka, učinkovati pa je začela z dnem 30. 3. 2012. 120 dnevni odpovedni rok se je tožnici iztekel junija 2012, tožnici pa je prenehalo delovno razmerje že 30. 3. 2012 v posledici podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je samo zaradi previdnosti izpodbijala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v nadaljevanju pa je predmetno tožbo umaknila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku prisodilo tožnici odpravnino na podlagi določil 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) v višini 8.099,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2012 dalje do plačila, ter odškodnino na podlagi 2. odstavka 112. člena ZDR v višini 3.239,96 EUR.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je predhodno podala tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer je predhodno tožnici ponudila tudi delovno mesto, primerno njeni usposobljenosti. Navedenega pritožbenega ugovora ni mogoče upoštevati, saj je za pravilno rešitev zadeve bistveno, na podlagi katere pravne podlage je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnici dejansko prenehalo delovno razmerje na podlagi njene podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer dne 30. 3. 2012, ne pa na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga tožene stranke. V času odpovednega roka pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je tožnica podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 112. člena ZDR zakonito, saj ji tožena stranka v obdobju zadnjih šestih mesecev (od avgusta 2011 do januarja 2012) ni izplačevala plače v pogodbeno dogovorjenem roku - z zamudo od 4 do 6 dni oziroma ji je za december 2012 izplačala le polovico plače dne 18. 1. 2012 (80,75 EUR in 284,77 EUR), za januar 2012 pa ji dne 23. 2. 2013 plače ni izplačala, prav tako ni predložila dokazil, da bi v času 8 dnevnega roka za odpravo kršitve oziroma izpolnilo obveznosti do vložitve izredne odpovedi tožnice.

Tako je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 112. člena ZDR zakonita in tožnici pripada odpravnina določena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Zato je sodišče tožnici pravilno priznalo odpravnino v višini 8.099,90 EUR skladno z določili 109. člena ZDR. Ker je bila zaposlena pri toženi stranki 33 let, ji tako pripada odpravnina v višini desetih povprečnih plač v zadnjih mesecih pred odpovedjo. Prav tako ji pripada odškodnina v višini 3.239,96 EUR, pri čemer je bila tožnica upravičena do odpovednega roka 120 dni, zaradi česar ji tudi pripada odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v višini štirih povprečnih plač.

Sodišče je pravilno odmerilo stroške postopka na podlagi določil 154. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.