VSL sklep II Cp 3347/2013

Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijanem delu (3. točka izreka) potrdi.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se odvetnici priznajo stroški zastopanja v tej zadevi v znesku 290,00 EUR, s pripadajočim DDV 63,80 EUR, skupaj 353,80 EUR; da se bo plačilo izvršilo na podlagi izdanega računa odvetnice v roku 30 dni od prejema računa, stroški pa se bodo odvetnici nakazali na njen transakcijski račun (1. točka izreka); da se stroški za zastopanje izplačajo iz proračuna sodišča (2. točka izreka); v presežku zahtevek odvetnice zavrnilo (3. točka izreka).

Zoper odločitev zoper zavrnilni del sklepa je odvetnica vložila pravočasno pritožbo, zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da ji prizna še stroške v bruto znesku 82,53 EUR. Navaja, da bi moralo sodišče pri odmeri stroškov upoštevati tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki določa, da se v nepravdnem postopku pri nagradi za postopek upošteva količnik 1,3. Sodišče je nepravilno uporabilo tar. št. 3101, ki določa, da se nagrada iz tar. št. 3100 v nepravdnem postopku zniža na količnik 0,8 od osnove le v primeru, če je dejavnost odvetnika omejena zgolj na postavitev enega zahtevka in na prejem odločitve sodišča (kot na primer v postopkih v zvezi z amortizacijo listin, hrambo listin, sodnim depozitom). V konkretnem primeru je odvetnica prejela sklep o postavitvi odvetnice ter sklep o postavitvi izvedenke, predlog s številnimi prilogami, pri čemer je na predlog podala pisni odgovor, po prejemu izvedenskega mnenja pa tudi pisno izjavo o izvedenskem mnenju, pred narokom opravila dalj časa trajajoči razgovor z G. T., bila prisotna na naroku, po prejemu sklepa, sklep pregledala. Vse opisano potrjuje, da ne gre za postopek opisan v tar. št. 3101 ZOdvT. Iz obrazložitve sklepa tudi ni razvidno, zakaj naj bi bila primerna uporaba tar. št. 3101, glede na opisani potek dogodkov, tako, da se sklepa sploh ne da preizkusiti. Pri priglasitvi stroškov se je sklicevala tudi na sklep VS RS II Ips 253/2011. Vrhovno sodišče se je v 10. in 11. točki obrazložitve, v smiselno enaki zadevi, postavilo na enako stališče - da je potrebno odmeriti nagrado po tar. št. 3100. Da je pri nagradi za postopek potrebno uporabiti tar. št. 3100 ZOdvT se je že večkrat izrekla tudi praksa (odločbe VSL I Cp 3732/2011, II Cp 3795/2011, II Cp 3797/2011, II Cp 3733/2011, II Cp 3734/2011).

Pritožba ni utemeljena.

Odločanje o odvetnikovi nagradi v postopku prisilne hospitalizacije je odvisno od dejansko opravljenih dejanj v vsakem primeru posebej. Nagrada se praviloma odmeri po 2. točki tar. št. 3101, tar. št. 3100 pa je potrebno uporabiti, kadar dejanske okoliščine kažejo na to, da je bil obseg odvetnikovega dela večji od običajnega. To, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, v konkretnem primeru ni izkazano. Odvetnica je v tem postopku odgovorila na predlog predlagatelja, da se osebo sprejme na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana brez privolitve v nujnem primeru, kar je mogoče enačiti z opravilom postavitve zahtevka, prejela pa je tudi sklep o odločitvi sodišča. Dodatno tem opravilom je podala še kratko pisno izjavo o izvedenskem mnenju, s katerim se je strinjala. Podaja takšne vloge pa ne pomeni opravila, zaradi katerega bi bilo potrebno uporabiti tar. št. 3100. Tudi ostala opravila, ki jih navaja pritožnica (sprejem sklepov o postavitvi odvetnice in izvedenca, komunikacija s pridržano osebo, pregled dokumentacije) ne odstopajo od primerljivih odvetnikovih ravnanj v drugih postopkih prisilne hospitalizacije oziroma drugih nepravdnih postopkih in so v zadostni meri ovrednotena s količnikom 0,8. Sodelovanje na naroku pa je zaobseženo v nagradi za narok.

Takšna odločitev tudi ne odstopa od sodne prakse, saj je, kot rečeno, odvetnikova nagrada odvisna od dejansko opravljenih dejanj v vsakem primeru posebej. Iz teh razlogov se pritožnica tudi neutemeljeno sklicuje na odločbo VS RS II Ips 253/2011. V njej je Vrhovno sodišče RS odločalo o načinu določitve vrednosti predmeta, ko gre za postopek sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve. O tem, kakšen je bil obseg odvetnikovega dela v navedenem primeru (ali je bil večji od običajnega postopka), v odločbi ni govora. Ta zgolj omenja, da je bila uporaba tar. št. 3100 v tem primeru pravilna. Iz omenjene odločbe ne izhaja, da bi bilo potrebno to tarifno številko uporabiti vsakič, ko sodišče odloča v takšnem postopku. Uporabi se jo le, kadar dejanske okoliščine kažejo na to, da je bil obseg odvetnikovega dela večji od običajnega.

V povezavi z listinami v spisu, je odločitev sodišča prve stopnje tudi v zavrnilnem delu, mogoče preizkusiti, zato sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka.

Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).