VSL sodba II Cp 1357/2013

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je ena idealna polovica nepremičnine parcele številka 1597 k.o. X, dvorišče v izmeri 135 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 52 m2, ki je pripisana k vložku številka 633 k.o. X in vknjižena na ime toženca P. O., skupna last tožnikov F. E. in M. E. Tožencu je naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.994,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrne, ali pa jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da nikjer iz spisne dokumentacije ne izhaja, da bi pravna prednica toženca, to je M. B., kadarkoli priznavala tožnikoma lastninsko pravico na stavbi in zemljišču, ki jo pokriva, kot zmotno ugotovi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe. Takšna ugotovitev tudi ni logična, saj v tem primeru pravna prednica toženca ne bi z darilno pogodbo podarila svoj solastninski delež tožencu. Z ničemer ni podprta niti ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi toženčeva pravna prednica za gradnjo ves čas vedela in se ji nikoli ni upirala, s čimer naj bi izkazala svoj pristanek k gradnji, posledično čemur po preteklih 30-tih letih naj ne bi mogla zahtevati uveljavitve lastninske pravice na sporni nepremičnini in ne zahtevati nadomestila vrednosti zemljišča. V odgovoru na tožbo je toženec glede Zapisnika o ugotavljanju in za mejičanju posestnih meja z dne 27.3.1989 opozoril, da je že zgolj ob primerjavi podpisov darovalke na darilni pogodbi z dne 4.9.2008 ter njenim podpisom na zapisniku jasno, da sta si podpisa povsem drugačna, posledično čemur toženec upravičeno meni, da podpis na tem zapisku ne more biti darovalkin. Toženec je zato predlagal angažiranje izvedenca grafologa, ki bi lahko potrdil, da navedeni podpis ni od M. B., a se s tem v zvezi sodišče ni izreklo. Z nobenim dokazom nadalje niso podprte ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi tožnika sama zgradila stanovanjsko hišo na tu obravnavanem zemljišču ob prepričanju, da hišo gradita na svojem zemljišču, pri čemer naj jima bi ob zaključenju pri gradnji hiše pravna prednica toženca sama pokazala, da je sporno zemljišče njuna last in se niti v času gradnje niti kasneje temu nikoli ni upirala. Kot je toženec že opozoril v svojem odgovoru na tožbo, se lokacijsko dovoljenje številka 351-1248/74 z dne 22.1.1979 nanaša le na zemljišče parcele številka 324 in 1659/9, ne pa tudi na parcelo številke 1597 k.o. X. Enako velja za tožbi priloženo gradbeno dovoljenje. Glede na vsebino teh listin, je toženec že v svojem odgovoru na tožbo opozoril, da se listini zagotovo ne nanašata na predmetno stanovanjsko hišo, ali pa da ta ni zgrajena v skladu s tema dvema odločbama, najverjetneje pa se nanašata na sosednjo zgradbo, ki je, kot je razvidno, v celoti zgrajena na parceli številka 1659/9. Zagotovo pa lahko iz teh dveh dokumentov izhaja glede na stanja v naravi kvečjemu nedobrovernost tožnikov. Tudi v zvezi s tem je toženec predlagal pridobitev celotne gradbene dokumentacije in angažiranje izvedenca gradbene stroke ter izvedenca geodetske stroke, a je sodišče vse te dokaze brez obrazložitve kot neutemeljene zavrnilo. Nadalje ni z nobenim dokazom podprta ugotovitev sodišča prve stopnje, da spodnji del hiše ne predstavlja samostojne stavbe, pač pa je neločljivo povezan s preostalim delom hiše, stoječim na sosednji nepremičnini, vse sporno zemljišče pa naj bi tožnika ves čas uživala v celoti. Tožnik je skladno obstoječi sodni praksi dolžan, v kolikor uveljavlja gradnjo na tujem svetu, oblikovati svoj tožbeni zahtevek v skladu z Zakonom o evidentiranju nepremičnin, česar tožeča stranka ni storila in je zato njen tožbeni zahtevek že iz tega razloga nesklepčen. Na tožeči stranki je tudi, da dokazuje z izvedencem, poleg zemljišča, na katerem stoji zgradba, tudi obseg funkcionalnega zemljišča, ki je potreben za normalno uporabo zgradbe in njeno vzdrževanje. Tega sodišče prve stopnje ni izvedlo. Z nobenim dokazom ni podprta ugotovitev, da tožnika nista vedela oziroma nista mogla vedeti, da graditev na tujem zemljišču, lastnik zemljišča pa je za gradnjo vedel in se temu ni takoj uprl. Tožnikoma tudi teoretično ne bi moglo ostati neznano, da je pravna prednica tožnika do 1/2 solastnica sporne nepremičnine, kar je pridobila kot dedinja skupaj s tožnico M. E., kar je razvidno iz sklepov o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0 186/70-5 z dne 30.3.1970 ter opr. št. O 1208/71 z dne 26.6.1972 in opr. št. O 658/78 z dne 5.7.1978. Zato se tožnika nikakor ne moreta sklicevati na dobrovernost, sodišče pa bi jih v zvezi s tem moralo vsaj zaslišati. Toženec je darilno pogodbo z M. B. vsekakor sklenil v dobri veri in sama zaznamba spora, ki ob sestavljanju darilne pogodbe in potem, ko je bila zbrana dokumentacija, potrebna za njeno sprovedbo, še nikjer ni bila vpisana, nihče pa tudi po tem toženca o kakršnikoli zaznambi ali o njenem pomenu ni seznanil, nikakor ni ovira za sklenitev pravnega posla. Če bi bil toženec z zaznambo spora seznanjen, tovrstne pogodbe ne bi sklepal. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo se ne nanaša na vse podatke, vpisane v zemljiški knjigi, ampak se to omejujejo samo na podatke o pravicah, kar pa zaznamba spora zagotovo ni. Za zaznamovane podatke ne velja niti pozitivni, niti negativni učinek načela zaupanja. Niti se ne more sklepati o tem, da neko dejstvo obstaja samo, če je zaznamovano, kot tudi ni možno sklepati o tem, da je zaznamovano dejstvo resnično. Ob vložitvi tožbe s strani tožečih strank, ko je bila podpisana obravnavana darilna pogodba glede predmetne nepremičnine, ne toženec, ne njegova pravna prednica še nista bila seznanjena z vsebino tožbe in samim pravnim postopkom, razvidno pa je tudi, da je bila tožena stranka v navedenem pravdnem postopku pravna prednica toženca in ne toženec. Glede darilne pogodbe je toženec predlagal zaslišanje odvetnika T. K., saj toženec ni prava vešča stranka, ob sklepanju navedene darilne pogodbe pa tudi ni bil seznanjen, da naj bi obstajal kakršenkoli zadržek za njeno sklenitev. Navedena priča bi lahko pojasnila, ali je bilo na dan podpisa darilne pogodbe iz zemljiškoknjižnih podatkov že razbrati domnevno zaznambo spora pri predmetnih parcelah ali ne. Tudi ta dokazni predlog sodišče brez obrazložitve ni izvedlo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ko sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe predoči dejstvo, katero lastništvo pravna prednica toženca tožnikoma priznava, nedvoumno zapiše in je ta zapis tudi tako razumeti, da jima ne priznava lastnine na zgradbi in zemljišču, ki je predmet te pravde, medtem ko jima priznava lastništvo zgradbe in nepremičnine, na kateri stoji in se nahaja na tu spornemu sosednjem zemljišču. Tudi dejansko je glede na navedbe v postopku med pravdnima strankama sporno le lastništvo na nepremičnini, ki je predmet te pravde. Očitno torej pritožba ta del zapisa v izpodbijani sodbi napačno razume, ker ni ugotovitve, da bi pravna prednica toženca priznavala lastništvo tožnikoma na tu sporni nepremičnini.

5V postopku tožena stranka ni podala nedvoumne trditve, da pravna prednica toženca M. B. ni vedela za gradnjo tožnikov na spornem zemljišču ali da je vedela in se je gradnji takoj uprla. Ker to dejstvo, sicer zatrjevano s strani tožeče stranke, ni bilo opredeljeno prerekano, ga je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo za resničnega in v zvezi z njim ni bilo potrebno izvajati dodatnih dokazov. Pri tem je irelevantno, če pravna prednica toženca ob gradnji ni vedela, da se dejansko gradi tudi na tu obravnavani sporni parceli, katere solastnica je bila tudi ona. Bistveno je, da je vedela za gradnjo in objekt gradnje, kot ta stoji v naravi, ne glede na dejansko parcelno številko nepremičnine. Sledi, da je irelevantno tudi razpravljanje pritožbe, ali je na Zapisniku o ugotavljanju in zamejičanju posestne meje z dne 27.3.1989 (priloga A9) lastnoročni podpis pravne prednice toženca.

6Ko pritožba podaja pomisleke na zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnika objekt zgradila v prepričanju, da gradita na svojem zemljišču, pri tem izpostavi več domnev, zakaj temu ne bi bilo tako. Tako domneva, da lokacijska in gradbena dokumentacija v spisu (prilogi A7 in A8), ki se ne nanaša na gradnjo na tu sporni nepremičnini, ni gradbena dokumentacijo za tu obravnavo gradnjo na tujem zemljišču, ali da sta tožnika gradila v nasprotju s to dokumentacijo tudi na spornem zemljišču, najverjetneje pa se dokumentacija nanaša na sosednjo zgradbo, v celoti zgrajena na parceli številka 1659/9, kar bi se ugotovilo s predlaganimi dokazi, katerih sodišče ni izvedlo. Takšne domneve ne predstavljajo trditve o obstoju nekega točno zatrjevanega dejstva, ampak bi se obstoječe dejstvo ugotavljalo šele z izvedenimi dokazi izmed več možnih dejstev. Takšni predlagani dokazi so torej očitno poizvedovalne narave (z njimi se ugotavlja dejstvo, ne potrjujejo zatrjevano dejstvo), ki pa so nedovoljeni in jih sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni izvedlo. Enako velja glede dejstev, da določeni navedbi dejstva ni možno pravno učinkovito oporekati z navajanjem domnevnih dejstev, ampak le z navedbo novega dejstva, ki trditvi nasprotne stranke oporeka. Torej je dejansko bila trditev tožnikov o njunem prepričanju, da gradita na svoji nepremičnini, neprerekano dejstvo.

7Tožbeni trditvi, da tu obravnavano sporno zemljišče obsega zemljišče pod stavbo (stanovanjska stavba 52 m2) in v preostalem delu zemljišče, potrebno za redno rabo tega gradbenega objekta oziroma t.i. funkcionalno zemljišče (dvorišče 135 m2), tožena stranka opredeljeno ni oporekala, niti tej ugotovitvi sodišča prve stopnje ne oporeka pritožba. Zgolj pritožbena trditev, da bi svojstvo funkcionalnega zemljišča lahko ugotovil le izvedenec ustrezne stroke, je napad na postopek in način dokazovanja sodišča prve stopnje, pri čemer je ponovno predočiti, da neprerekanih dejstev ni potrebno dokazovati, ker se jih upošteva za resnična (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

8Ugovor neoblikovanja tožbenega zahtevka skladno z Zakonom o evidentiranju nepremičnin je pavšalen, brez opredelitve, zakaj tako oblikovani zahtevek ni skladen prej citiranemu zakonu in zakaj je torej nesklepčen. Takega pavšalnega ugovora pritožbeno sodišče ne more preizkusiti in se o njem opredeliti oziroma lahko nanj le pavšalno odgovori, da je obstoječi tožbeni zahtevek sklepčen in izvršljiv, torej skladen citiranemu zakonu.

9Nedobrovernost tožnikov pri gradnji na tu sporni nepremičnini pritožba temelji na treh sklepih o dedovanju, od katerih je v spisu le sklep opr. št. O 658/78 (priloga B3), po katerem je edini dedič pravna prednica toženca. Ker preostala dva citirana sklepa o dedovanju nista bila izvedena niti predlagana v dokazne namene v tej pravdi, sta neupoštevna. Torej so pritožbene trditve o načinu pridobitve solastnine na sporni nepremičnini na strani tožnikov nepodprte z dokazi in ker ne temeljijo niti na splošno znanih dejstvih, so neupoštevna pritožbena navedba.

10Pritožbenemu očitku in utemeljitvi, zakaj se tožencu ne more očitati slabe vere pri sklepanju darilne pogodbe z dne 4.9.2008 (priloga A4), je podan potreben odgovor v razlogih izpodbijane sodbe (glej 13. in 14. točko obrazložitve). Ti razlogi so vsi temelječi na dokazih in tako prepričljivi ter celoviti, da jim pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju v odgovor pritožbi, sledi in se nanje sklicuje. Dejstvo je, da je bila v zemljiški knjigi opravljena zaznamba spora I P 2350/2008 dne 1.9.2008, torej pred sklenitvijo darilne pogodbe iz priloge A4 in toženec bi se ob potrebni skrbnosti v zemljiški knjigi lahko prepričal, da teče spor glede lastništva njegove pravne prednice na sporni nepremičnini. Če je to kot prava nevešča oseba zaupal odvetniku kot strokovnjaku in če ga ta ni ustrezno opozoril in poučil, je to relevantno za njuno medsebojno razmerje in na odločitev o tožbenem zahtevku v tej pravdi ne vpliva. Ni pa zakonske, niti logične razlage za omejitev, da načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne bi veljalo tudi za zaznambe v zemljiški knjigi.

11Naj pritožbeno sodišče tu sklepno navede, da je glede na navedbe strank in s strani sodišča prve stopnje ugotovljena pravnorelevantna dejstva v razlogih izpodbijane sodbe, nedvoumno, da sta tožnika v 70-tih letih prejšnjega stoletja na tu obravnavani sporni nepremičnini zgradila obstoječi stanovanjski objekt, ki v preostalem delu stoji na sosednji nepremičnini, pri čemer ni bilo znano, niti bi moralo biti znano tožnikoma in pravni prednici toženca, da gradita na tujem zemljišču, pravna prednica toženca pa je za gradnjo vedela in se ji ni uprla. Ob takem dejanskem stanju so izpolnjeni vsi zakonski znaki za pridobitev lastninske pravice na strani tožnikov na tu obravnavanem spornem zemljišču z gradnjo na tujem zemljišču po prvem odstavku 24. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR).

12Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).