VSL sklep III Ip 311/2013

I. Pritožba dolžnika se zavrne in sklep potrdi.

II. Pritožbi upnika se delno ugodi in sklep spremeni tako, da se izvršilni stroški odmerijo na 50,76 EUR, pritožba zoper točko 3. sklepa se zavrne in sklep v tem delu potrdi.

O pritožbi dolžnika zoper sklep In 91/2012 z dne 21. 12. 2012:

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnice z dne 1. 12. 2012 zavrglo.

2Zoper izpodbijani sklep se je pravočasno pritožil dolžnik. V pritožbi navaja, da sodišče zmotno ugotavlja, da je sklep o izvršbi dolžnik prejel 22. 11. 2012, kar ni res in sodišče za to nima potrdila, ker prejem sklepa dolžnik ni podpisal. Dolžnica je bila v tujini in se je vrnila 23. 11. 2012. V poštnem nabiralniku je imela obvestilo za prevzem sklepa, naslednji dan, to je sobota 24. 11. 2012, je odšla na pošto in dobila informacijo, da je poštar pismo vzel s seboj in ga bo pustil v nabiralniku, kar je bilo tudi res. Torej osem dni od 24. 11. 2012 je rok za ugovor, to je 2. 12. 2012 in ne 30. 11. 2012, kot navaja sodišče zmotno Nadalje navaja, da sodišče ni upoštevalo priloženih dokazov, da je bilo 5. 3. 2012 poslano Inšpektoratu RS za delo obvestilo o nameravani sklenitvi sporazuma o postopnem dvigu minimalne plače v podjetju, dne 19. 4. 2010 je bil poslan sklep Sporazuma o postopku dviga minimalne plače v podjetju. Ni bilo upoštevano, da je inšpektorat za delo RS na internetu objavil seznam delodajalcev k prehodu na višino minimalne plače v katerem je tudi podjetje dolžnika.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

5Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zavrglo, ker je ugotovilo, da ga je dolžnik vložil prepozno, to je po preteku osemdnevnega roka. Sodišče je ugotovilo, da je dolžnica podala 1. 12. 2012 ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 16. 11. 2012, ki ga je prejela 22. 11. 2012, kot izhaja iz vročilnice v spisu.

6Dolžnica v pritožbi navaja, da ji je bil sklep o izvršbi puščen v poštnem nabiralniku v soboto 24. 11. 2012, kar je v nasprotju s podatki v spisu. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil sklep o izvršbi dolžniku vročen osebno 22. 11. 2012.

7Kot dokaz opravljene vročitve ima vročilnica vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, ker je v njej potrjeno. Glede na naravo vročilnice kot javne listine ima dolžnik možnost dokazati, da so v njej ugotovljena dejstva neresnična, vendar le z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Splošno navajanje, da je poštar dolžniku pustil sodno pismo v poštnem nabiralniku v soboto 24. 11. 2012 ne zadošča. Glede na to, da torej iz vročilnice izhaja, da je bil dolžniku ugovor vročen osebno dne 22. 11. 2012, dolžnici pa ni uspelo izpodbiti, da je prejel sklep o izvršbi 22. 11. 2012 kot izhaja iz vročilnice, ki je javna listina, je ugovor vložen 1. 12. 2012 prepozen.

8Iz tega razloga je pritožba dolžnika neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi upnika zoper sklep z dne 16. 11. 2012:

9Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo v korist upnika zoper dolžnico (I. točka sklepa), kar je zahteval upnik v zvezi z izrekom denarne kazni več, je zavrnilo (II. točka izreka), in predlog za izvršbo zavrglo v delu, ki se nanaša na izplačilo neto zneska regresa od bruto zneska 735,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila (III. točke izreka). Sodišče prve stopnje je dovolilo izvršbo tudi za izvršilne stroške predloga v višini 0.00 EUR.

10Zoper odmero izvršilnih stroškov in zavrženje predloga za izvršbo v delu, ki se nanaša na izplačilo neto zneska regresa od bruto zneska 735,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se je pritožil upnik. Upnik navaja, da je vložil izvršbo v elektronski obliki. Kot je razvidno iz elektronskega obrazca – rubrika – „stroški upnika“, le ta vsebuje tri okenca in sicer zahtevam vračilo odvetniških stroškov, zahtevam vračilo takse za predlog in sklep, odvetnik je zavezanec za plačilo DDV. Pri tem je navedeno, da odvetnik zahteva vračilo odvetniških stroškov tako, da označi kvadratek pri rubriki „zahtevam vračilo odvetniških stroškov“ pri čemer bodo odvetniški stroški priznani v višini, kot jih predpisuje Zakon o odvetniški tarifi. Iz navedenega izhaja, da pri vložitvi elektronskih vlog, tudi portala e-izvršba, sploh ni možno ter skladno z navedenimi navodili zato ni potrebno specificirati odvetniških stroškov.

11Pritožba je delno utemeljena.

12Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

13Pritrditi je pritožbenim navedbam pritožnika, da mu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo njegovih odvetniških stroškov, ker naj bi bil zahtevek za njegovo povračilo presplošen. V konkretnem primeru je bil namreč predlog za izvršbo vložen po elektronski poti, za kar se skladno z drugim in petim odstavkom 29. člena ZIZ uporablja Pravilnik o obrazcih, vrstah izvršb in poteka avtomatiziranega izvršilnega postopka, v nadaljevanju Pravilnik, ki v drugem odstavku 12. člena določa, da je sestavni del tega Pravilnika tudi priloga 7 in sicer Navodilo za izpolnjevanje obrazca za predlog za izvršbo.

14V tem zavezujočem podzakonskem aktu je v njegovi 4. točki predpisan postopek in način priglasitve upnikovih stroškov in sicer je navedeno, da je potrebno, če se vlaga predlog za izvršbo po odvetniku, in se zahteva povračilo odvetniških stroškov, odkljukati kvadratek pri rubriki „zahtevam vračilo odvetniških stroškov“ navedeno pa je tudi nadalje pojasnilo, da bodo stroški odmerjeni skladno z Zakonom o odvetniški tarifi, če je pri navedbi pooblaščenca razvidno, da je pooblaščenec odvetnik. Na enak način lahko upnik zahteva tudi vračilo DDV za odvetniške storitve, in zakonite zamudne obresti od stroškov.

15Upnik mora predlog za izvršbo vložiti na predpisanem obrazcu, del katerega je tudi stroškovni zahtevek upnika in glede na to, da je upnik izpolnil obrazec skladno z obveznimi Navodili, in tako na predpisan način na predpisanem obrazcu zahteval povrnitev odvetniških stroškov, ni mogoče reči, da je njegov stroškovni zahtevek presplošen in pavšalen. Stroškovni zahtevek je dovolj konkretiziran, saj iz predloga za izvršbo izhajajo vsi parametri za izračun stroškov vložitve predloga za izvršbo, seveda ob uporabi relevantnih pravnih pravil, in sicer tarife iz Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT in tarife iz Zakona o sodnih taksah – ZST-1.

16Sodišče prve stopnje bi moralo upniku priznati odvetniške stroške za vložitev predloga za izvršbo po tarifni številki 3460 ZOdvT skupaj z DDV v višini 50,76 EUR. Glede na navedeno je upnik upravičen do povrnitve stroškov v višini 50,76 EUR, saj je oproščen plačila sodnih taks v skladu z 2. členom ZST-1.

17Glede na navedeno je sodišče prve stopnje upniku priznalo 50,76 EUR izvršilnih stroškov in v tem delu spremenilo odmerjene izvršilne stroške s sklepom sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18Nadalje pa se upnik pritožuje tudi zoper odločitev vsebovano v III. točki izreka tega sklepa in sicer glede zavrnitve predloga za izvršbo za izplačilo neto zneska regresa, ki ga je dolžnica dolžna plačati. V pritožbi navaja, da sam neto znesek regresa še ni znan, zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, češ da se izterjava takšne denarne terjatve ne more opraviti z izrekom denarne kazni, ampak kvečjemu z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri nepremičninah dolžnice ter s prodajo teh nepremičnin. Dolžnik bo moral najprej obračunati premalo obračunan regres, ter šele po tem, ko bo izvršil takšen obračun izplačati upniku neto znesek. Tako kot je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo z izrekom denarne kazni glede obračuna premalo obračunane plače in dodatka za minulo delo, ni nikakršnega razloga za to, da sodišče ne bi dovolilo enake izvršbe tudi v delu, s katerim je predlog za izvršbo zavrglo.

19Pritožba v tem delu ni utemeljena.

20Po ustaljeni sodni praksi se v izvršilnem postopku odločbe delovnih sodišč o dolžnosti izplačila plače izvršuje tako, da se znesek, od plačila katerega je upravičen delavec (neto plača) izvršuje kot denarna terjate, obračun in odvedba davkov in prispevkov, ki ga je dolžan napraviti delodajalec, pa kot nedenarna terjatev.

21Predlog za izvršbo mora zato upnik oblikovati tako, da izterjuje neto plačo kot denarno terjatev, plačilo davkov in prispevkov pa kot nedenarno terjatev. Upnik je v predlogu za izvršbo predlagal izterjavo regresa kot nedenarno terjatev. Predlagal je izvršilno sredstvo izrek denarne kazni. Tudi po pozivu sodišča prve stopnje je vztrajal pri tem, da sodišče kot sredstvo izvršbe zaradi neizvršitve dolžnikove obveznosti po izvršilnem naslovu, dovoli predlagano sredstvo izvršbe in sicer denarno kazen.

22V izvršilnem naslovu je določeno, da je dolžnik dolžan od bruto zneska regresa odvesti davke in prispevke in upniku plačati neto znesek. V skladu z izvršilnim naslovom tako lahko upnik od dolžnika zahteva, da od bruto zneska regresa obračuna in odvede davke in prispevke, kar je nedenarna obveznost, ki se izterjuje po določilu 226. člena ZIZ. Pri izplačilu plače upniku v neto znesku, pa gre za plačilo denarne terjatve, kar je lahko izvršilno sredstvo prodaja nepremičnine, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Ker upnik predloga za izvršbo v delu izterjave neto regresa ni dopolnil z ustreznim sredstvom izvršbe, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je njegov predlog za izvršbo v tem delu zavrglo.

23Pritožba upnika je zato v tem delu neutemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).