VSC sodba Cpg 264/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.
Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.539,02 EUR s pp. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki poravnati njene pravdne stroške v znesku 87,60 EUR v 8 dneh.

To sodbo prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo tožeča stranka iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke vključno s stroški te pritožbe, kot so razvidni iz stroškovnika.

Tožeča stranka v obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo čl. 117 ZPPSL, poleg tega pa ni uporabilo določb OZ, ki bi jih v danem primeru moralo uporabiti. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri uporabi določb 117. čl. ZPPSL izhajati iz namena stečajnega zakona in iz temeljnih načel stečajnega postopka, pri tem pa bi moralo upoštevati tudi določila OZ.

Sodišču prve stopnje očita, da zaključek, da je tožeča stranka sama navedla, da je bilo stanje na TRR tožeče stranke na dan začetka stečajnega postopka 28.584,53 EUR, nikakor ne drži in je v popolnem nasprotju z dejanskimi navedbami tožeče stranke ter z njene strani predloženimi listinami, s čemer naj bi bila podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. oz. 15. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Prav tako pa sodišču prve stopnje očita, da je obrazložitev sodišča, da je bilo stanje na TRR na dan začetka stečajnega postopka 28.584,53 EUR v nasprotju z obrazložitvijo sodišča o izvedenem pobotu na podlagi 117. čl. ZPPSL. Navaja, da bi sodišče moralo poleg 117. čl. ZPPSL upoštevati tudi določbe 109. čl. ZPPSL, ki ureja pravne posledice začetka stečajnega postopka glede dolžnikovih računov in ki izrecno določa, da z dnem začetka stečajnega postopka ugasnejo dolžnikovi računi in prenehajo pravice tistih, ki so pooblaščeni za razpolaganje z dolžnikovim premoženjem. Vztraja, da tožena stranka dne 10.3.2008, torej na dan začetka stečajnega postopka, ni mogla več izvršiti izpodbijanega pobota. Tožeča stranka navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, ki se je v izpodbijani sodbi postavilo na stališče, da je 316. čl. OZ uporaben samo v primeru klasične shranjevalne ali posodbene pogodbe, pri katerih velja, da je vrnitveni zahtevek močnejši od dajatvenega, zmotno, saj je denarna terjatev tožeče stranke iz naslova pogodbe o odprtju in vodenju TRR povsem drugačna (sui generis) od siceršnjih denarnih terjatev, ki so rezultat ovrednotenja opravljenih storitev. Opozarja na Cigojevo delitev denarnih terjatev na terjatve valute in terjatve vrednosti, na kar je opozorila že v svoji drugi pripravljalni vlogi. Meni, da gre pri terjatvi tožeče stranke na podlagi pogodbe o odprtju in vodenju TRR nedvomno za terjatev valute, saj je dolžna banka kot izvajalka plačilnega prometa vrniti oz. izročiti imetniku TRR vse kar je prejela iz naslova zaupanih ji poslov oz. mu mora dati točno določeno količino denarja, ki jo zahteva imetnik TRR. Meni, da to izhaja tudi iz same narave pogodbe o odprtju in vodenju TRR, kot jo je opredelila tožena stranka in pri kateri gre za sestavljeno pogodbo, ki ima tako elemente nepristne hrambe kot tudi mandatne pogodbe, pri kateri pa je izrecno določeno, da ima tožeča stranka pravico zahtevati od banke vse, kar je ta prejela iz opravljanja zaupanih poslov, banka pa ji mora vse to tudi izročiti. Navaja, da se sodišče do takšnih navedb tožeče stranke v sodbi sploh ni opredelilo, prav tako pa ni zavzelo svojega stališča do navedb tožeče stranke, da tudi iz komentarja 316. čl. OZ izhaja, da nekatere terjatve varujejo poseben namen, zato ne bi bilo primerno, če bi se glede njih dopustilo pobotanje. Navaja, da je takšen poseben namen terjatev imetnikov TRR razviden tudi iz ZPlaP, ki v 2. čl. kot eno izmed temeljnih načel pri izvajanju plačilnega prometa določa zaščito interesov lastnikov denarja. Pri tem še poudarja, da je sodna praksa utemeljeno razširila prepoved pobota tudi na druge pravne posle, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju, kot so na primer bančni posli in se v zvezi z navedenim sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča RS, ki jih je tožeča stranka priložila v spis in do katerih se sodišče ni opredelilo. Ne strinja se stališčem sodišča prve stopnje, da pogodba o odprtju in vodenju transakcijskega računa ni zaupne narave. Opozarja, da je ravno zaradi dejstva, da gospodarski subjekti na trgu morajo sprejemati in nakazovati denarna sredstva o plačilnem prometu le preko TRR, zaupna narava razmerja med banko in imetnikom TRR toliko bolj pomembna. Opozarja, da na posebno naravo pogodbe o TRR in da posledično na nedopustnost pobota kaže že sama navedba pogodbenih strank, ki jih niti zakon niti sama tožena stranka nikoli ne imenuje upnik in dolžnik, temveč govori o imetniku TRR in izvajalcu plačilnega prometa oz. banki. Poudarja tudi, da je izpodbijana sodba povsem neživljenjska.

Tožeča stranka priglaša stroške sestave pritožbe po specificiranem stroškovniku.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pa je tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

Pritožbeno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. oz. 15. tč. II. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS; št. 73/07, 45/08) v postopku na prvi stopnji ni bila storjena, niti ni bila storjena katera od drugih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz tč. 1, 2, 3, 6, 7, 11, 12 in 14 II. odst. 339. čl. ZPP.

O odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi ni zaslediti nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini po tožeči stranki navedenih listin in med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje je vsebino dopisov z dne 11.3.2008 in 17.3.2008 povzelo v sodbi tako kot ta glasi, če pa je te drugače dokazno ocenilo kot bi želela tožeča stranka, s tem ni storilo po tožeči stranki očitane kršitve določb pravdnega postopka.

Tudi navedba sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (na strani 5 v prvem odstavku), ki glasi: “to dejstvo pa je v svojo trditveno podlago povzela tudi sama tožeča stranka (II. točka navedb)”, ni v nasprotju s podani navedbami tožeče stranke, saj je ta v tožbi v tč. II res povzela v obvestilih tožene stranke z dne 11.3.2008 in 17.3.2008 podane navedbe in s tem tudi navedbo o stanju na TRR na dan začetka stečajnega postopka (list. št. 2 spisa). Sicer pa ta zapis v sodbi ni odločilnega pomena in nima nobenega vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Neutemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da to ni odgovorilo na vse trditve in pravna naziranja tožeče stranke ter da ni zavzelo nobenega stališča v zvezi s po tožeči stranki priloženimi odločbami Vrhovnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno odgovoriti na trditve tožeče stranke s katerimi je ta zatrjevala odločilna dejstva in se opredeliti le do nosilih pravnih naziran tožeče stranke, kar pa je tudi storilo. Ni bilo dolžno opredeljevati se do predloženih judikatov, ker ti ne obravnavajo problema kot je izpostavljen v tej zadevi.

Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče v tem gospodarskem sporu vezano in sicer: da je tožena stranka do začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko dne 10.3.2008 vodila transakcijski račun (v nadaljevanju: TRR) tožeče stranke, na katerem je bilo po stanju na dan 7.3.2008 31.123,55 EUR; da je tožena stranka tedaj imela do tožeče stranke na podlagi kreditne pogodbe terjatev v višini 2.539,02 EUR; da sta se pravdni stranki v kreditni pogodbi dogovorili, da ima tožena stranka v primeru katerekoli zapadle neporavnane obveznosti tožeče stranke po tej pogodbi, brez posebnega naloga, pravico te obveznosti poravnati (pobotati) s sredstvi, ki jih ima tožeča stranka na svojem TRR, ki se vodi pri toženi stranki; da je tožena stranka tožečo stranko obvestila, da je to svojo terjatev iz naslova pogodbe o kratkoročnem kreditu pobotala s terjatvijo tožeče stranke iz naslova pogodbe o odprtju in vodenju TRR in da bo denarna sredstva na TRR, ki na dan 10.3.2008 znašajo 28.584,53 EUR, nakazala na stečajni račun; je upoštevaje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedeno materialnopravno podlago, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila terjatev tožeče stranke iz naslova dobroimetja na TRR dovoljeno pobotana z nasprotno terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke iz naslova kreditne pogodbe.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da so izpolnjene vse zakonske predpostavke za pobotanje medsebojnih terjatev pravdnih strank, ki sta obe nastali pred začetkom postopka prisilne poravnave oz. stečajnega postopka in da za pobot ni bilo nobenih zakonskih zadržkov ali prepovedi in je pravilno ugotovilo, da sta bili medsebojni terjatvi pravdnih strank pobotani že po samem zakonu in je tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je določbo 117. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) pravilno uporabilo. Navedeno določilo v stečajnem postopku dovoljuje pobot terjatev upnika z nasprotno terjatvijo dolžnika in določa, da terjatve, ki jih je bilo mogoče do dneva začetka stečajnega postopka pobotati, veljajo za pobotane in se ne prijavijo v stečajno maso. ZPPSL v čl. 117 in 118 ter 119 določa posebne pogoje pobota terjatev, določa katere terjatve se lahko pobotajo in za katere terjatve pobot ni dovoljen. Ti pogoji pa se razlikujejo od splošnih obligacijskih pravil določenih za pobot v Obligacijskem zakoniku (OZ). Dopustnost pobota v stečaju je izjema od pravila o sočasnem in sorazmernem poplačilu vseh upnikov, saj zaradi pobota upniki, ki so sočasno tudi dolžniki stečajnega dolžnika, pridejo do popolnega poplačila svojih terjatev, ki zaradi pobota ugasnejo.

Pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da to določil ZPPSL, zlasti določil čl. 117, 109 in temeljnih določil tega zakona ni pravilno uporabilo in da ni upoštevalo namena stečajnega zakona in temeljnih načel stečajnega postopka, ter določb OZ v zvezi s pobotanjem, so tako povsem neutemeljeni.

Ob nespornem dejstvu, da je terjatev tožene stranke do tožeče stranke obstajala že pred začetkom stečajnega postopka in da je tožeča stranka imela dobroimetje na TRR pri toženi stranki je ob uporabi določbe 117. čl. ZPPSL povsem brez pomena pritožbeno razlogovanje o tem kdaj je oz. ni tožena stranka izvršila omenjeni pobot.

Pri tem pa je odločilnega pomena za dopustnost pobota izrecen dogovor pravdnih strank v kreditni pogodbi (kot ugotavlja pritožbeno sodišče pa je bil tak dogovor tudi v pogodbi o odprtju in vodenju transakcijskega računa (priloga A 5 in sicer v 2. čl.), ki daje toženi stranki pravico poplačila (pobota) obveznosti tožeče stranke do tožene stranke s sredstvi, ki jih ima tožeča stranka na transakcijskem računu. Ni dvoma, da sta pravdni stranki tak dogovor v skladu z načelom dispozitivne narave določb OZ in pogodbene avtonomije udeležencev obligacijskih razmerij (čl. 2 in 3 OZ) lahko veljavno sklenili in je za njiju zavezujoč. Že na podlagi takšne ugotovitve pa se pokažejo vse trditve tožeče stranke v zvezi z nedovoljenostjo pobota, za neutemeljene.

Ne glede na navedeno, pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da ima tožeča stranka kot imetnik TRR denarno (obligacijsko) terjatev do tožene stranke v višini dobroimetja na tem računu. Ob opredelitvi TRR, kot je ta podana v Zakonu o plačilnem prometu (ZplaP) v I. odst. 3. čl. in ki jo je v svoji obrazložitvi povzelo sodišče prve stopnje ter izrecno določa, da je TRR evidenca o prometu in stanju denarnih terjatev posameznega imetnika transakcijskega računa do izvajalca plačilnega prometa, ki jo vodi izvajalec plačilnega prometa za imetnika transakcijskega računa, na podlagi pogodbe o vodenju transakcijskega računa, ni dvoma, da je zaključek sodišča prve stopnje o dovoljenosti pobota pravilen, kakor je pravilno tudi razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi s tem in z nepristno hrambo kot značilnostjo, ki jo ima po določbi 20. čl. ZPlaP dobroimetje na TRR in s tem v zvezi razlogovanje sodišča prve stopnje o neuporabi določila 316. čl. OZ. Zato so vse s tem v zvezi podane pritožbene navedbe brez pomena in z njimi tožeča stranka ne more uspešno izpodbiti odločitve sodišča prve stopnje.

Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi se tako pokažejo kot neutemeljeni in je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (čl. 154/I v zv. s čl. 165/I ZPP).