VSC sodba Cpg 174/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.
Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 17.8.2006 opr. št. Ig 2006/00236 pod tč. 1 in 3 vzdržalo v veljavi tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati glavnico v znesku 34.454,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 34.201,38 EUR od 19.4.2006 dalje do prenehanja obveznosti in od zneska 252,79 EUR od 17.7.2006 dalje do prenehanja obveznosti, vse v 8 dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki izvršilne stroške v znesku 524,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.2006 dalje do prenehanja obveznosti ter nadaljnje pravdne stroške v skupnem znesku 2.591,80 EUR v 15. dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

Tožena stranka je zoper to sodbo vložila pravočasno pritožbo. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico ali pa da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z dopolnitvijo dokaznega postopka z novim izvedencem grafologom, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse dosedanje stroške tožene stranke, kakor tudi stroške pritožbe. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, odločitev teka zakonskih zamudnih obresti do prenehanja obveznosti pa da je v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Vztraja, da toženec ni odgovoren za plačilo dolga M. V., da s pogodbama o finančnem leasingu in s poroštvom ni bil seznanjen in ni podpisal nobene izjave v zvezi s spornima pogodbama. Vztraja, da podpis na spornih listinah ni njegov, za kar je predlagal novega izvedenca grafološke stroke, ker se z ugotovitvami postavljene izvedenke ni strinjal. Meni, da temu izvedenskemu mnenju ni mogoče podati vere in na njega opreti sodne odločbe, ker da izvedenka ni prišla do nobenih konkretnih ugotovitev ampak je zgolj ugibala. Nadalje meni, da dopolnitev izvedeniškega mnenja temelji na nedopustnih dokaznih listinah, ki jih tožena stranka ni videla in jih tudi ne priznava. Glede izjav prič pa navaja, da gre za delavce tožeče stranke in je jasno, da ne bodo pričali v škodo tožeče stranke. Tožena stranka je prepričana, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti novega izvedenca, ki bi zagotovo lahko dejansko stanje drugače ugotovil, kot pa je to ugotovila v postopku na prvi stopnji že postavljena izvedenka.

Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki je pritožbene navedbe tožene stranke prerekala kot neutemeljene in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške tožeče stranke povezane z odgovorom na pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je zoper toženo stranko uveljavljala tožbeni zahtevek iz naslova neporavnanih obveznosti po pogodbah o finančnem leasingu št. ... in ... z dne 27.5.2005, za katere izpolnitev se je poleg leasingojemalke zavezala tožena stranka kot porok in plačnik.

Tožena stranka je tožbenemu zahtevku oporekala, ker da poroštvenih izjav ni podpisala in da s pogodbama tudi ni bila seznanjena.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da iz obeh poroštvenih izjav izhaja, da se je tožena stranka kot podpisnica izjav zavezala kot solidarni porok po obeh leasing pogodbah in da je zato tožeča upravičena v skladu z določbo čl. 1012 in 1019 Obligacijskega zakonika (OZ) terjati plačilo obveznosti tako od glavne dolžnice kot od tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke, da ni podpisala poroštvenih izjav, utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen, saj iz izvedeniškega mnenja sodne izvedenke grafologinje in dopolnitve tega izhaja ugotovitev izvedenke, da imata sporna podpisa na kopijah poroštvenih izjav številne skupne rokopisne značilnosti s primerjalnimi podpisi tožene stranke in da pomembnih razlik ni. Da je prav toženi podpisal sporni poroštveni izjavi pa sta potrdila tudi oba delavca tožeče stranke zaslišana kot priči in sicer M. D. in S. Ž., to pa je izpovedala tudi kot priča zaslišana glavna dolžnica V. M. Zgolj dejstvo, da sta D. in Ž. delavca tožeče stranke še ne more biti razlog za to, da bi bili njuni izpovedbi neverodostojni, kot to pritožbeno navaja tožena stranka, ki pa je zaslišanje prav teh prič sama tudi predlagala.

Tožena stranka neutemeljeno očita nestrokovnost in neverodostojnost za potrebe te pravde izdelanega izvedeniškega mnenja in dopolnitve le-tega. Izvedenka je res v zaključkih mnenja in dopolnitve mnenja navedla, da je sporni poroštveni izjavi verjetno podpisal B. B., vendar je jasno razložila zakaj daje to mnenje le s stopnjo verjetnosti in ne s stopnjo gotovosti, kar je ob dejstvu, da je razpolagala le s kopijami poroštvenih izjav in ne originali, tudi razumljivo in sprejemljivo. Poleg tega pa je iz njenega mnenja jasno razvidno, da gre pri primerjavi spornih podpisov z značilnostmi primerjalnih podpisov B. B. za številne skupne rokopisne značilnosti, ki jih je v izvedenskem mnenju in dopolnitvi izvedenka podrobneje opisala, ni pa pomembnih razlik. Tako so pritožbeni očitki, da ne gre za mnenje temveč za ugibanje izvedenke povsem neutemeljeni in brez osnove. Brez osnove pa je tudi očitek izvedenki in sodišču prve stopnje, da dopolnitev izvedenskega mnenja temelji na nedopustni dokazni listini in da te tožena stranka sploh ni videla. Gre namreč za listino, kopijo poroštvene izjave v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu št. ..., ki je bila toženi stranki vročena že z izvršilnim predlogom, kar je tožena stranka tudi potrdila na naroku za glavno obravnavo dne 3.12.2007, kot to izhaja iz zapisnika tega naroka (list. št. 48 spisa), za potrebe izdelave oz. dopolnitve izvedenskega mnenja s strani tožeče stranke znova predložena. Fotokopija te poroštvene izjave pa je bila toženi stranki tudi vročena s pripravljalnim spisom tožeče stranke z dne 26.11.2008, dne 1.12.2008, kakor je to razvidno iz povratnice v spisu (k list. št. 113 spisa). Ker gre za (boljšo) kopijo listine z isto vsebino, ki je bila toženi stranki vročena že pred prvim narokom za glavno obravnavo, tudi ni utemeljen očitek tožene stranke, da je bila tožeča stranka za predložitev te listine prekludirana.

Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno, ker ni imelo razloga dvomiti v strokovnost in verodostojnost izdelanega izvedeniškega mnenja in dopolnitve le-tega, poleg tega pa so tudi zaslišane priče potrdile, da je toženi B.B. v njihovi navzočnosti podpisal sporni poroštveni izjavi, zavrnilo predlog tožene stranke po postavitvi drugega izvedenca grafologa.

Z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožena stranka obe poroštveni izjavi podpisala in se z njima zavezala kot solidarni porok za obveznosti izhajajoče iz obeh pogodb o leasingu, ki po pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje znašajo 34.454,16 EUR, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo te obveznosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe in z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker prenehanje obveznosti pomeni tudi izpolnitev obveznosti oz. plačilo vtoževane obveznosti, sodišče prve stopnje s tem, ko je v obrestnem delu dosojenega tožbenega zahtevka navedlo, da zakonske zamudne obresti tečejo do prenehanja obveznosti, ni storilo nobene kršitve in tudi ni odločilo o nasprotju z obstoječo sodno prakso, saj se besedna zveza “do prenehanja obveznosti” v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti pogosto uporablja v sodnih odločbah.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je bilo o terjatvi tožeče stranke že pravnomočno odločeno z izvršilnim sklepom zoper prvo (glavno) dolžnico M. V. Tožeča stranka v tej pravdi zoper toženca zahteva plačilo terjatve iz naslova prevzetega poroštva, ne pa terjatve iz temeljnega razmerja. Gre torej za dve terjatvi na različnih pravnih podlagah in ne za isto terjatev. To pa, kot zmotno meni tožena stranka, ne pomeni, da bi lahko tožeča stranka zahtevala še plačilo terjatve iz poroštva, če bi bila terjatev iz temeljnega razmerja že plačana. V tem primeru bi (bo) tožena stranka imela možnost ugovora, da je dolg iz temeljnega razmerja že poravnan (glej čl. 395/I v zvezi s čl. 1019/III in IV OZ).

Ker pritožbeno uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo katere od po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odst. 350. čl. ZPP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje (čl. 353 ZPP).

O stroških tega pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določbo čl. 165/I v zvezi s čl. 154/I in 155/I ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške. Prav tako pa mora svoje stroške odgovora na pritožbo nositi tudi tožeča stranka, saj njen odgovor ni pripomogel k lažji razjasnitvi zadeve in ti stroški niso bili potrebni.