VSL sodba I Cpg 827/2009

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko na plačilo 38.357,64 EUR z zamudnimi obrestmi od 20.2.2007 dalje ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.168,11 EUR stroškov pravdnega postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da odločba Ustavnega sodišča opr. št. U-l-356/02 z dne 23.9.2004 (v nadaljevanju ustavna odločba), ki je posegla v materijo Zakona o davčnem postopku (ZDavP) v smislu splošnega akta, nima neposrednih učinkov na konkretni upravni akt, s katerim je bila odmerjena obveznost tožeče stranke. Odmerna odločba tožene stranke je z izdajo ustavne odločbe tako zgolj izgubila zakonsko podlago, zaradi česar je postala nezakonita. Nezakonitost odmerne odločbe pa je mogoče odpraviti le v upravnem postopku (gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. Ill Ips 128/2006 z dne 29.5.2007). Slednji tako predstavlja edina pot, ki jo ima stranka na voljo, da doseže spremembo odmerne odločitve ter posledično vrnitev neutemeljeno plačanih zamudnih obresti (na obogatitveni podlagi). Neutemeljena je torej pritožbena navedba, da je že z dnem izdaje ustavne odločbe odpadla pravna podlaga odmerni odločbi in da bi tožena stranka že takrat morala tožeči stranki vrniti neutemeljeno obračunane zamudne obresti.

Ker je tožena stranka v obravnavanem primeru, v skladu z ustavno odločbo, v upravnem postopku odpravila odmerno odločbo v zvezi z neutemeljeno zaračunanimi zamudnimi obrestmi in tožeči stranki ta celoten znesek tudi vrnila še pred vložitvijo predmetne tožbe, kot je ugotovilo že prvostopno sodišče, je ravnala pravilno. Z vrnitvijo neupravičeno obračunanih zamudnih obresti tožeči stranki je izpolnila svojo obveznost iz naslova obogatitve v posledici odprave tega dela odmerne odločbe davčnega organa v smislu 1. odstavka 95. člena ZDavP.

Pritožbeno sodišče se zato pridružuje pravilnemu zaključku prvostopnega sodišča, da ker tožena stranka pred pravnomočnim zaključkom upravnega postopka v zvezi z izdajo odmerne odločbe davčnega organa, v okviru katere je bil del odločbe o zamudnih obrestih odpravljen, ni imela podlage za vračilo sredstev, plačanih v letu 2002, tožeča stranka ni uspela izkazati podlage, na kateri bi lahko zahtevala povrnitev prikrajšanja na obogatitveni podlagi.

Upoštevaje povedano, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na pritožbene očitke v zvezi z zmotno uporabo določbe 193. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj so le-ti v predmetni zadevi irelevantni.

Pritožbeno sodišče je presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Ker so se izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker je tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).