VSM II sodba Kp 89440/2010

I. Pritožba zagovornika obdolženega D.H. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki za njegovega zagovornika pa se izplačajo iz proračuna.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 89440/2010 z dne 7. 3. 2013 obdolženega D.H. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu za vsako kaznivo dejanje določilo kazen eno leto in en mesec zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 53. člena istega zakona izreklo enotno kazen tri leta zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati izdatke in nagrado pooblaščencev mladoletnih oškodovank, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, po četrtem odstavku 95. člena istega zakona pa ga je oprostilo plačila ostalih stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter, očitno po prvem odstavku 97. člena ZKP, tudi izdatkov in nagrade zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko P.M. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti oziroma da jo v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi pritožba v pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih in v podanem nasprotju razlogov sodbe z listinami in zapisniki, ki so v spisu. Navaja, da je sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe le povzelo to, kar so povedale zaslišane priče, predvsem obe oškodovanki, ni pa teh izpovedb ocenilo oziroma jih je ocenilo nepravilno, hkrati pa trdi, da se izpovedbe prič in oškodovank, kot so dejansko izpovedovale na glavni obravnavi, razlikujejo od povzetkov v obrazložitvi sodbe ter da so drugačne od listin ter zapisnikov, ki se nahajajo v spisu. Pritožba tako navaja, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe povzema navedbe prič, po drugi strani pa trdi, da tako, kot je povzeto v sodbi, niso povedale. Drugo trditev, to je, da je sodišče prve stopnje nepravilno povzelo izpovedbe prič v obrazložitvi sodbe, pa pritožba ne pojasni in ne navede, v čem se povzeto razlikuje od tega, kar je navedeno v zapisnikih o njihovem zaslišanju, zato utemeljenosti takšne trditve pritožbeno sodišče ni moglo presojati, kar enako velja za neobrazloženo pritožbeno trditev, da sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni pojasnilo odločilnih dejstev in da v obrazložitvi sodbe prihaja samo s seboj v nasprotje. Z navedbo, da sodišče prve stopnje ni z ničemer pravilno ocenilo izpovedb prič, pa pritožba očitno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ta pritožbeni razlog pa uveljavlja tudi s trditvijo, da je v obrazložitvi sodbe dejansko ocenjevalo le dokaze, na podlagi katerih je poskušalo utemeljevati krivdo obdolženca.

5Pritožba uvodoma uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, vendar ne pojasni, katero od kršitev iz 372. člena ZKP bi naj sodišče prve stopnje zagrešilo, temveč navaja, da je v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kršilo materialno pravo. Takšno stališče pritožbe pa ni pravilno, ker kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo, saj je šele na pravilno ugotovljeno dejansko stanje mogoče napačno uporabiti kazenski zakon. Pritožba zato tudi v tem delu ni utemeljena.

6Po oceni pritožbenega sodišča pa tudi ni podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze pravilno ocenilo in na tej osnovi zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi D.H. storil v izreku napadene sodbe opisana kazniva dejanja. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj ni verjelo zagovoru obdolženca, ki je očitana ravnanja zanikal in zakaj ga je spoznalo za krivega. Pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema in jo povzema kot pravilno, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

7Bistvo pritožbenih izvajanj je v trditvi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti oškodovankama, temveč obdolžencu in da bi moralo izvesti dokaze, s katerimi bi njegov zagovor preverilo. Slednjega po oceni pritožbe potrjuje izpovedba priče E.P., prav tako pa so ostale priče potrdile, da je oškodovanka A.P. problematična oseba, ki je imela konflikte z drugimi ljudmi in je že pred časom poskušala tudi nekoga drugega obtožiti za podobno kaznivo dejanje, a se je izkazalo, da sum storitve kaznivega dejanja ni bil podan. Zaključek sodišča prve stopnje, da gre oškodovanki verjeti, je zato napačen, prav tako pa je nesprejemljivo, da je sodišče samo ocenjevalo verodostojnost oškodovank in da je zavrnilo dokazni predlog, da o tem poda mnenje izvedenec pedopsiholog, s tem pa je onemogočilo, da bi obdolženčev zagovor preverilo. Da oškodovanka A.P. ne govori resnice, potrjuje tudi okoliščina, da je k obdolžencu hodila na obisk še po tem, ko bi jo naj otipaval, kar zagotovo ne bi, če bi se to res zgodilo. V resničnost izpovedbe oškodovanke P.M. pa pritožba dvomi zato, ker je prav tako problematična mladoletnica, ki je bivala v varni hiši, zato bi tudi o njeni verodostojnosti lahko strokovno oceno podal le pedopsiholog. Sodišče prve stopnje prav tako ne bi smelo samo zaključiti, da je obdolženec z očitanim ravnanjem zadovoljeval svoj spolni nagon, ampak bi lahko to strokovno ocenil le izvedenec psihiatrične stroke, preuranjeno in neutemeljeno pa je tudi zaključilo, da je obdolženec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa.

8Takšnim pritožbenim navedbam pa ni mogoče pritrditi. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje upravičeno verjelo oškodovankama, ki sta opisali obdolženčevo ravnanje. Za zaključek, da sta si obe spolna dejanja izmislili in o njih, vsaka v svojem okolju, povedali drugim, glede na ostale izvedene dokaze ni imelo nobene podlage. Slednji namreč njunim navedbam ne nasprotujejo, kot želi prikazati pritožba, kar je sodišče prve stopnje v obširni dokazni oceni podrobno in prepričljivo obrazložilo. Tudi iz izpovedbe E.P. ne izhaja nič takšnega, da bi bilo mogoče sklepati, da oškodovanka A.P. ne govori resnice, saj je oškodovanka tudi njej povedala, da jo je obdolženec, ko sta se peljala po oškodovanko P.M., otipaval. Navedbo priče, da oškodovanki ne verjame več, ker ni vedno enako povedala, kje sta bila z obdolžencem, ko jo je otipaval, pri čemer sta z oškodovanko sprti, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nepomembno, saj gre za vrednostno oceno priče o oškodovankini verodostojnosti. Pravilno je zaključilo, da je pomembno to, da je priča glede očitanega spolnega dejanja izpovedala tako kot je povedala oškodovanka, sicer pa je oškodovanka o mestih, kjer je obdolženec storil spolna dejanja, tudi na sodišču povedala, da je bilo to večkrat in na različnih mestih. Tudi okoliščina, da je oškodovanka A.P. že pred časom povedala o spolni zlorabi druge odrasle osebe, nato pa je svoje navedbe zanikala, zaradi česar do postopka ni prišlo, ne more omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi v obravnavani kazenski zadevi potrjujejo očitek, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, ne le na škodo oškodovanke A.P., temveč tudi na škodo P.M.. Sodišče prve stopnje tudi ni imelo razloga za zaključek, da želita oškodovanki le priti do njegovega premoženja, kot želi prikazati pritožba, in da sta si zato takšna ravnanja izmislili, pri tem pa jih tako podrobno in večkrat opisali, ter da oškodovanka A.P. ne govori resnice, ker bi se obdolženca, če bi spolna dejanja zoper njo res storil, izogibala. Glede slednjega pritožba prezre, da bi bilo takšno razmišljanje zrelo, a je oškodovanka razmišljala kot otrok, star 12 let, ki ji je obisk pri obdolžencu, ker se je lahko tam ukvarjala s konji, ki jih ima rada, očitno veliko pomenil.

9Ocena, ali je priča, ki je bila zaslišana v kazenskem postopku, povedala po resnici, sodi v dokazno oceno dejanskega stanja kaznivega dejanja, ki ga obravnava sodišče, in je zato za oceno verodostojnosti priče pristojno sodišče. V obravnavani zadevi bi naj, kot predlaga pritožba, verodostojnost oškodovank ocenil izvedenec pedopsiholog, a je takšen predlog, ker to sodi v njegovo pristojnost, pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Obdolženčevo ravnanje, ko je oškodovanki otipaval pod majico, po spolovilu in prsih ter poljubljal po obrazu, na oškodovanko A.P. pa je še legel, pred tem pa njo in sebe slekel, so nedvomno dejanja, katerih cilj je bil spolno vzdraženje in zadovoljevanje spolnega nagona obdolženca in za takšen zaključek sodišče prve stopnje ni potrebovalo mnenja izvedenca psihiatrične stroke. Zato je navedene dokazne predloge, prav tako pa predlog za zaslišanje priče V.F., utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne, kar je pravilno pojasnilo v točki 3 obrazložitve svoje sodbe. Pritožba zato delo izvedencev v obravnavani zadevi neutemeljeno pogreša, pritrditi pa ji ni mogoče niti, ko zatrjuje, da sta obe oškodovanki problematični osebi in jima zato sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti. Družinske in socialne razmere obeh oškodovank, vključno z bivanjem v varni hiši in težavami v odnosih z drugimi, niso razlogi, zaradi katerih oškodovankama sodišče ne bi smelo verjeti, ko sta opisali obdolženčevo ravnanje in s tem svojo izkušnjo spolne zlorabe, pri čemer njune navedbe potrjujejo drugi izvedeni dokazi. Pri tem sodišče prve stopnje utemeljeno ni prezrlo velike vztrajnosti in zavzetosti obdolženca, ko je bil v zimskih razmerah pripravljen oditi na dolgo pot z avtomobilom, da je prišel po oškodovanko P.M. in jo pripeljal k sebi domov, jo večkrat klical po telefonu, oškodovanki A.P. pa ponudil sobo za bivanje med počitnicami pri njemu doma, takšno ukvarjanje s tujima otrokoma pa je bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča namenjeno zgolj ustvarjanju priložnosti za izvrševanje spolnih dejanj. Po prepričljivi dokazni oceni, s katero je v napadeni sodbi sodišče prve stopnje utemeljilo krivdni izrek, je pravilno in utemeljeno zaključilo še, da je obdolženec storil kazniva dejanja s krivdno obliko direktnega naklepa, ker se je glede na svojo starost, izkušenost in izobrazbo zavedal, da izvršuje spolna dejanja z osebo drugega spola, ki še ni stara 15 let in je s tem, ko je oškodovanki otipaval po raznih delih telesa, oškodovanko A.P. in sebe pa tudi slačil, dejanja hotel storiti, storil pa jih je zaradi zadovoljevanja svojega spolnega nagona. Povzeta obrazložitev prvostopenjskega sodišča tako zanika pritožbeni očitek, da zaključek o direktnem naklepu obdolženca v napadeni sodbi ni zadosti utemeljen in da ga v obrazložitvi sodbe ne potrjujejo konkretne relevantne okoliščine.

10Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper krivdni izrek neutemeljena.

11Zoper odločbo o kazenski sankciji se obdolženčev zagovornik ni pritožil. Ker pa obsega pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda obdolžencu v korist, tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče preizkusilo napadeno sodbo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenega utemeljenega razloga za spremembo napadene sodbe v korist obdolžencu. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno upoštevalo olajševalne okoliščine ter obdolžencu, ker teža storjenih kaznivih dejanj ne dopušča izreka drugačne kazenske sankcije, utemeljeno izreklo prostostno kazen. Pri tem je ob uporabi omilitvenih določil določilo ustrezne posamezne kazni pod zakonsko predpisanim minimumom, nato pa izreklo primerno enotno kazen, ki nikakor ni prestroga.

12Ker je po obrazloženem sodišče prve stopnje dejansko stanje o odločilnih dejstvih pravilno ugotovilo, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 95. člena, prvem odstavku 97. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP ter je posledica ugotovitve, da je obdolženec brez premoženja in dohodkov ter da mu je izrečena prostostna kazen.