VSM sodba IV Kp 6187/2010

I. Pritožbi obdolženega J.Š. in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 6187/2010 z dne 30. 8. 2013 obdolženega J.Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu po 50. členu ter 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po 205. členu KZ določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let ter določilo posebni pogoj, da oškodovancem v roku enega leta vrne znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi, in sicer oškodovancem v posameznih zneskih, kot so navedeni v izreku, pri čemer je določilo, da če obdolženec ne bo izpolnil posebnega pogoja, se lahko rok za izpolnitev obveznosti podaljša v mejah preizkusne dobe ali pa se pogojna obsodba prekliče in izreče kazen. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po drugem odstavku 105. člena istega zakona pa je oškodovance s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo sta se pritožila obdolženec in njegov zagovornik. Obdolženec v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, kršilo kazenski zakon in nepopolno ter zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik uveljavlja pritožbene razloge kršitve določb kazenskega postopka, zmotno uporabljenega materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in samo odloči v zadevi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje ter da obdolženca oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek. Oba predlagata, da ju pritožbeno sodišče obvesti o seji senata.

3Kadar odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Ker v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče tega ni ugotovilo, strank o seji senata ni obvestilo.

4Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika:

5Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja s trditvijo, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem obsegu obtožnice, saj se je obdolžencu v obtožnem predlogu z dne 17. 7. 2009, ki je bil modificiran 3. 4. 2013, očitalo neizplačevanje plač tudi za meseca julij in avgust 2007, medtem ko sodba izreka o teh dveh mesecih nima in zato obtožba ni bila rešena v celoti.

6Zatrjevana kršitev pa ni podana. Sodišče sme spremeniti opis kaznivega dejanja iz obtožbe v bistvenih delih, če je to v obdolženčevo korist, pri tem pa ne sme dejanja, ki je predmet obtožbe, spremeniti v drugo kaznivo dejanje. Sicer pa lahko bistveno kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v pritožbenem postopku uveljavlja le tožilec, saj gre za kršitev, ki je obdolžencu v korist. V tem delu se tako zagovornik vsebinsko pritožuje obdolžencu v škodo, kljub temu pa ni podana kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je razloge za svoje ravnanje, to je, zakaj je izpustilo del očitka iz opisa kaznivega dejanja, ki se nanaša na neizplačilo plač za meseca julij in avgust 2007, v svoji sodbi obrazložilo (v točki 13 na 15. strani). Iz podatkov kazenskega spisa (sodb Delovnega sodišča) je razvidno, da je bil obdolženec dolžan izplačati plače 18. v mesecu za pretekli mesec. Navedeno po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da bi svojo obveznost moral izpolniti 18. 11. 2007, od takrat pa še ni preteklo šest let, zato pregon za obravnavano kaznivo dejanje ni zastaral niti glede obveznosti izplačila plač za meseca julij in avgust 2007. Obdolženec s svojim ravnanjem ni izpolnil zakonske obveznosti izplačevanja plač zaposlenim, gre torej za kaznivo dejanje trajanja, kjer je obdolženec kot delodajalec opustil svoje dolžno ravnanje. Storil je eno kaznivo dejanje, ki je trajalo ves čas, ko bi svojo obveznost moral izpolniti, pri čemer je imel vso obdobje enak subjektivni odnos do svoje zakonske dolžnosti, ki se kot posledica izraža v ponavljajočih se opustitvah izplačila plač. Za kaznivo dejanje trajanja pa začne teči zastaranje zadnji dan obdobja, ki je pod obtožbo, v konkretnem primeru je to zadnji dan izplačila plač, torej dan, ko je obdolženec svojo dolžnost, da jih izplača, opustil. Obdolženec je kot direktor I.p. P.p. d.o.o. (v nadaljevanju IP P.p.), s tem, ko delavcem ni v celoti izplačal plač za navedeno časovno obdobje, postopoma uresničeval prepovedano posledico, kar je sicer storil z več ravnanji, a z enotnim subjektivnim odnosom do svoje zakonske obveznosti. Glede primerljivih, sicer drugovrstnih kaznivih dejanj, je sodna praksa takšno stališče že zavzela(1).

7Zakaj naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo oziroma iz katerega razloga in po katerih točki 372. člena ZKP bi naj kršilo kazenski zakon, pritožba ne obrazloži. Iz njene vsebine je razvidno, da uveljavlja le še pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvo pritožbenih izvajanj je v trditvi, da bi morale biti zaslišane priče J.G., M.M., R.K. in predstavnik gostilne R., ki bi pojasnili, ali so bile storitve naročene IP P. ali družbi S. d.o.o. (v nadaljevanju S.). Naročilo za storitve pranja in likanja je lahko sprejemala tudi družba S., izvedbo prejetih naročil pa predala družbi IP P., ki je posel opravila in ga zaračunala S.i. Storitve so bile opravljene na takšen način tudi za druge naročnike, ta okoliščina pa delavcem, torej pričam, ki jih je zaslišalo sodišče, ni mogla biti znana. Da bi ena pravna oseba sprejela naročilo, delo pa bi zanjo opravila druga, ni prepovedano. Priča S.D. je potrdila zagovor obdolženca, da plač niso prejeli, ker H. Z. oziroma njen najemnik družba R. d.o.o. (oziroma direktor J.S.) ni plačevala storitev družbi IP P.p. in ni hotela več delavcem poravnati oziroma nakazati plač. Obdolženčev naklep tako ni podan, sicer pa je obdolženec želel, da se delavci IP P.p. prezaposlijo na družbo S., ki ni imela nobene pogodbe s H.Z. ali H.D., kjer bi izvajali storitve za druge, vendar delavci na to niso pristali. Da obdolženec ni ravnal naklepno, je razvidno tudi iz okoliščine, da je družbo IP P.p., kjer se je pogodba o poslovnem sodelovanju med družbo in družbo Z. D. d.o.o. že osem let prej tako izvajala, prevzel v slabem finančnem stanju. Nasprotno, prizadeval si je, da bi še nadalje delavcem zagotovil zaposlitev tako, da je družba S. kupovala material in plačevala tekoče stroške za družbo IP P.p., ki je tej zaračunavala stroške pranja, kar dokazuje medsebojni neto promet.

8Takšnim pritožbenim izvajanjem pa ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze pravilno ocenilo in na tej osnovi zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi J.Š. storil v izreku napadene sodbe opisano kaznivo dejanje. V obrazložitvi sodbe je navedlo tehtne, prepričljive in povsem sprejemljive razloge o tem, zakaj je obdolženca spoznalo za krivega. Pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema in jo kot pravilno povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

9Pritožba z navajanjem, da bi zaslišane priče lahko pojasnile, kateri družbi so bile storitve naročene in da je bila prejemnik naročil družba S., IP P.p. pa so storitev opravile, česar delavci niso mogli vedeti, ne more spremeniti bistvenih in pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. In sicer, da je obdolženec delavce, potem ko jim je nezakonito odpovedal pogodbe o zaposlitvi, prikrajšal pri plačah v navedenih zneskih. Izvedeni dokazi ne potrjujejo stališče pritožbe, da do izplačila plač v celoti ni prišlo iz objektivnih razlogov, torej zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Način poslovanja, kot so ga opisali zaposleni, to je prejemanje plačil za storitve v gotovini in izročanje gotovine obdolžencu, ki denarja ni polagal na račun družbe IP P.p., pri tem pa so se potrdila o plačilu glasila tudi na S., čeprav so delo opravili v družbi IP P.p., nedvomno kaže na namen obdolženca, da ne prikaže dejanskega poslovanja navedene družbe, temveč da se finančna sredstva prelivajo na drugo družbo, katere direktor je bil. S tem je bila družba IP P.p. prikrajšana za sredstva, delavci, ki jim je bilo delovno razmerje nezakonito odpovedano, pa za izplačilo plač, do katerih so bili za opravljeno delo upravičeni. Pritožbi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da si je obdolženec prizadeval za nadaljnje poslovanje družbe IP P.p. in da je želel nadalje poslovati tako, da se delavci prezaposlijo v družbo S., pa na to niso pristali. Sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja na okoliščino, da je obdolženec za leto 2007, ko so se zbirale ponudbe za opravljanje storitev pranja in likanja pri TIC M.T., podal ponudbo za družbo S., ki je bila izbrana, pa teh storitev ni opravila, namesto da bi podal ponudbo za IP P.p., kamor bi bila v tem primeru nakazana plačila za opravljene storitve. Sodišče prve stopnje se je v razlogih svoje sodbe pravilno opredelilo tudi do teh obdolženčevih navedb ter tudi do okoliščine, da se je obdolženec zavedal, ko je prevzel družbo IP P.p., kakšno je finančno stanje družbe in kašne so njegove obveznosti do delavcev, ki so v tem invalidskem podjetju zaposleni. O tem, kot tudi o naklepu kot krivdni obliki, s katero je ravnal obdolženec, ima sodba (na straneh 11 do 14) pravilne, podrobne in prepričljive razloge, ki jim ni potrebno ničesar dodati. Način obdolženčevega ravnanja tudi po oceni pritožbenega sodišča ne kaže na prizadevanje zagotoviti nadaljnje poslovanje družbe IP P.p. in zagotoviti delo zaposlenim, kot obdolženčevo ravnanje vidi pritožba, ki trdi še, da je v ta namen želel delavce prezaposliti na družbo S., pa delavci na to niso pristali. Oškodovanci so, ko so bili zaslišani, povsem jasno izpovedali, zakaj prezaposlitev v družbo S. ne bi bila smiselna, pri čemer ni dvoma, da so imeli prav slednji največji interes, da bi delali še naprej, seveda, če bi za svoje delo prejemali plačilo. Slednjega pa utemeljeno, glede na vse navedeno, niso mogli pričakovati. Priča S.D. glede razloga, da plače niso bile v celoti izplačane, ni povedala tako, kot navaja pritožba, temveč je povedala, da je šlo za izgovore in da je bilo delavcem predstavljeno, da plače ne morejo biti izplačane, ker niso plačane storitve, vendar z namenom, da „bi šli na S.“. Pritožba, ki ponuja drugačno dokazno oceno obravnavane zadeve, in ki tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, zato ne more biti uspešna.

K pritožbi obdolženca:

10Iz obrazložitve pritožbe, ki jo je vložil obdolženec, je razvidno, da uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, čeprav uvodoma navaja, da uveljavlja tudi pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Navaja, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker ga je spoznalo za krivega. Takšna kršitev ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v zvezi s pritožbo zagovornika, je dejansko stanje obravnavane kazenske zadeve pravilno ugotovljeno. Obdolženec v pritožbi ponavlja svoj zagovor, ki ga je kot nesprejemljivega pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pri tem navaja, da ne more biti govora o njegovem vedenju, da ne bi ravnal po predpisih o plači in ostalih temeljnih pravicah delavcev, ter da delavcem ne bi, če bi jih želel oškodovati, v obliki posojila in tudi iz svojega osebnega denarja, vsaj delno izplačeval plač in ponujal nadaljnje zaposlitve. Dejansko stanje je po oceni pritožbe nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo „večjih“ strank, za katere so oškodovanci trdili, da je družba za njih izvajala storitve, čeprav to ne drži. Delavci o poslovanju in izstavljanju računov niso vedeli ničesar, zato sodba ne more temeljiti na pričanjih tedanjih zaposlenih, sicer pa ni narobe, če je družba S. izvajala storitve tako neposredno za naročnike kot tudi po naročilu IP P.p..

11S takšnimi navedbami pritožba ne more uspeti. Način poslovanja družbe IP P.p. s sprejemanjem gotovinskih plačil in izdajo računov z navedbo druge družbe, kot so opisale priče S.D., R.O. in S.B., izvedenka finančne stroke pa potrdila s svojim mnenjem, nedvomno kaže na nepravilnost poslovanja, za katerega je bil odgovoren obdolženec in ki je takšen način poslovanja, kot so opisale priče, tudi zahteval. Pritožba nima prav niti, ko navaja, da bi bilo potrebno za razjasnitev dejanskega stanja zaslišati „večje stranke - gostilno R.“, in da zaposlenim delavcem način poslovanja ni mogel biti znan. Nasprotno, o zahtevanem sprejemanju gotovine za opravljene storitve in pisanju računov na ime druge družbe kot izdajatelja so izpovedali prav tisti, ki so po takšnem naročilu obdolženca postopali. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da njihovim izpovedbam ne bi verjelo in dodatno zaslišanje predstavnikov „večjih strank“ ne bi moglo spremeniti navedenih dejstev, zato izvedba dodatnih dokazov ni bila potrebna. Številni izvedeni dokazi namreč potrjujejo pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, ki je po obširni dokazni oceni utemeljeno zaključilo, da ne le, da je obdolženec očitno od zaposlenih pričakoval, da bodo delali veliko in kvalitetno, v zameno pa da s bodo zadovoljili s pojasnilom, da plač ni, ker ni denarja, saj RPS ne plačuje, temveč tudi, da je očitno šlo za prelivanje sredstev med družbama in da finančno stanje družbe IP P.p. ni bil razlog, zaradi katerega je prišlo do prikrajšanja pri plačah. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom, da je obdolženec obveznosti IP P.p. plačeval selektivno in v gotovini in da je sredstva z izgovorom sanacije prelival na S., torej na družbo, katere direktor je bil, svojih obveznosti do delavcev glede izplačila plač za meseca september in oktober 2007 pa ni izpolnil, pri čemer se je zavedal, da mora kot direktor invalidskega podjetja spoštovati predpise o delovnem razmerju in izplačilih plač, da so mu ti bili znani ter da se je zavedal tudi, da s tem, ko delavcem ne izplača plač v zneskih, kot so do njih upravičeni, ne ravna po predpisih in jih s tem prikrajša za temeljno pravico, pa je kljub temu ravnal protipravno, torej je ravnal v krivdni obliki direktnega naklepa.

12Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je obdolženčeva pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

13Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo, ker pritožbi uveljavljata pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, glede na določbo 386. člena ZKP preizkusilo v odločbi o kazenski sankciji. Pri preizkusu prvostopenjske odločbe v tem delu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave, z njo pa mu je določilo ustrezno dolgo zaporno kazen in primerno preizkusno dobo ter utemeljeno določilo posebni pogoj in primeren rok, v katerem ga mora izpolniti.

14Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah obdolženca in njegovega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15Obdolženec v pritožbi uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje „kršilo ZKP“, ker mu sodba ni bila pravilno vročena. Glede tega neutemeljenega očitka pritožbeno sodišče dodaja, da je obdolženec pritožbo zoper sodbo vložil pravočasno, glede vročitve sodbe pa mu je z dopisom, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, dne 21. 10. 2013 že odgovorilo sodišče prve stopnje. Obdolženec je sodno pisanje dolžan prevzeti, kar velja tako za vabila na naroke kot za sodne odločbe. Ker se je v obravnavani zadevi sodba, poslana obdolžencu, vrnila, ker je ni prevzel, je sodišče prve stopnje odredilo vročitev po vročevalcu. Iz podatkov spisa, in sicer iz uradnega zaznamka sodnega vročevalca in nadaljnjega ravnanja obdolženca s prejeto sodbo (prejema obdolženec ne zanika), nedvomno izhaja, da je obdolženec sodbo dobil, zoper njo pa se je tudi pravočasno pritožil. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo nobene kršitve pri vročanju, predvsem pa vročitve ni bilo dolžno ponoviti, za kar se obdolženec zavzema v pritožbi.

16Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).