VSM sklep II Kp 79530/2010

I. Pritožbi državne tožilke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlogu zagovornika obsojenega R.S. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ne ugodi.
II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom V Kr 79530/2010 z dne 17. 1. 2013 o predlogu zagovornika obsojenega R.S. po prvem odstavku 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s sedmim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sklenilo, da se kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, izrečena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 79530/2010 z dne 27. 11. 2012 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 79530/2010 z dne 27. 3. 2012 obsojenemu R.S., po določilu četrtega odstavka 86. člena KZ-1 v zvezi s 13. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) nadomesti s 1063 urami dela v splošno korist, ki ga mora opraviti v roku enega leta. Nadalje je določilo, da izvrševanje dela v splošno korist pripravi, vodi in nadzoruje center za socialno delo, pristojen po predpisih o socialnem varstvu, v sodelovanju z območnimi zavodi, pristojnimi za zaposlovanje; da se dogovor o začetku opravljanja nalog, ki ga sklenejo obsojenec, organizacija, pri kateri bo delo opravljal, in Center za socialno delo Murska Sobota, šteje kot poziv za nastop kazni (prvi odstavek 13. člena ZIKS-1); da Center za socialno delo M.S. obvesti sodišče, če obsojenec ne bo izpolnjeval nalog, ki izvirajo iz dela v splošno korist (drugi odstavek 13. člena ZIKS-1) in da lahko sodišče odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela, če obsojenec ne bo izpolnjeval nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist (deseti odstavek 86. člena KZ-1).

2Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da odloči, da se predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ne ugodi. Na pritožbo državne tožilke je odgovoril obsojenec, v odgovoru pa predlaga, da napadeni sklep pritožbeno sodišče potrdi.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu, da obsojenec namesto kazni zapora opravi delo v splošno korist, potem ko je upoštevalo, da je kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen, edino, ki ga je storil; da ima urejene družinske razmere in da je dosegel osebni napredek, ko se je zavestno odločil za zdravljenje odvisnosti od iger na srečo in se redno udeležuje psihoterapevtskih pogovorov, ter da bo s predlaganim načinom izvršitve kazni dosežena večja korist za družbo, kot bi bila s prestajanjem zaporne kazni v breme proračuna, pri čemer odločitev pritožbenega sodišča, ki je obsojencu izrečeno pogojno obsodbo spremenilo tako, da mu je izreklo kazen zapora, ne izključuje možnosti, da obsojenec na predlagan način to kazen prestane.

5Takšno odločitev prvostopenjskega sodišča in razloge zanjo pritožba državne tožilke utemeljeno graja. Pritožbeno sodišče je v svoji sodbi, kjer je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in obsojenemu R.S. namesto pogojne obsodbe izreklo zaporno kazen, obrazložilo, da je sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije velik poudarek dalo obsojenčevim subjektivnim okoliščinam, neutemeljeno pa kot manj pomembne upoštevalo objektivne okoliščine, ki so povezane zlasti s težo kaznivega dejanja in njegovo družbeno nevarnostjo, zaradi česar izrek pogojne obsodbe ni bil primeren, predvsem ob upoštevanju, kot tudi v pritožbi zoper napadeni sklep utemeljeno navaja tožilka, da je obsojenec kaznivo dejanje storil kot oseba, ki ji je bila zaupana pristojnost in dolžnost pregona storilcev kaznivih dejanj, in je zato kaznivo dejanje, ki ga je storil, še posebej zavržno. Pritožnica ima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje pri obravnavani odločitvi ravnalo enako in utemeljeno opozarja, da okoliščina, da obsojenec razen za navedeno kaznivo dejanje ni bil obsojen, nima takšne teže, da bi, glede na zavržnost kaznivega dejanja, ki ga je storil kot državni tožilec, narekovala predlagan način izvršitve zaporne kazni. Pravilno navaja tudi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugodilo predlogu, da obsojenec kazen prestane tako, da opravi delo v splošno korist, povsem prezrlo položaj in pristojnosti in s tem odgovornost za svoje ravnanje, ki ga ima državni tožilec glede na funkcijo, ki jo opravlja, pri kaznivem dejanju, za katerega je bil obsojen R.S., pa je prezrlo tudi nevarnost in težo kaznivega dejanja ter stopnjo njegove krivde, zaradi katere predlagan način izvršitve kazni ni primeren. Pritožbeno sodišče se s pritožnico povsem strinja tudi v oceni, da se na ekonomske vidike predkazenskih in kazenskih postopkov in izvrševanja kazenskih sankcij, ki se kažejo v finančnih obremenitvah proračuna, ni mogoče sklicevati, ko se odloča o izvrševanju kazni, saj ne gre za okoliščino, ki bi jo bilo mogoče upoštevati in s tega vidika tudi ni mogoče določati kaznovalno politiko.

6Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi državne tožilke ugodilo in napadeni sklep spremenilo tako, da je odločilo, da se predlogu zagovornika obsojenca ne ugodi. Obsojenčeve navedbe v odgovoru na pritožbo, da obiskuje psihoterapijo zaradi odvisnosti od iger na srečo in da skrbi za hčerko ter družino, navedenih ugotovitev ne morejo spremeniti. Glede nadaljevanja psihoterapije, kar izpostavlja obsojenec v odgovoru na pritožbo, pa pritožbeno sodišče dodaja, da ni zakonskih ovir za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora, za kar se bo obsojenec lahko zavzemal v nadaljnjih postopkih izvrševanja kazni zapora.

7Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

8Sklep o stroških pritožbenega postopka je posledica ugotovitve, da je obsojenec brez zaposlitve in dohodka ter da bo prestajal zaporno kazen (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).