VSRS Sklep II DoR 342/2013

Predlog se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca tožnici solidarno plačati protivrednost zneska 3,708.447,02 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2003 do (31. 12. 2006, vse v EUR po menjalnem razmerju 1 EUR : 239,64 SIT, od tako dobljenega zneska v EUR pa še zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2007 dalje do) plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi pobotni ugovor drugega toženca in odločilo o pravdnih stroških.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (prva točka izreka). Pritožbi prvega toženca je delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo glede slednjega spremenilo tako, da mu je naložilo, naj tožnici plača (solidarno s toženci, zoper katere je postopek že pravnomočno zaključen) 15.475,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v evrski protivrednosti zakonskih zamudnih obresti za čas od 26. 4. 2003 do 31. 12. 2006 od zneska 3,708.447,02 SIT, od zneska 15.475,07 EUR pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje. Sicer je pritožbo prvega toženca zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v ustreznem delu potrdilo (druga točka izreka). Pritožbi drugega toženca je ugodilo in prvostopenjsko sodbo glede slednjega razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (tretja točka izreka).

3Zoper prvo alinejo druge točke izreka sodbe pritožbenega sodišča tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije zaradi zmotne uporabe določbe 381. člena Obligacijskega zakonika. Meni, da je treba terjatev pred vložitvijo tožbe obrestovati po linearni metodi, po vložitvi tožbe pa po konformni metodi. Ker ji sodišče ni prisodilo zakonskih zamudnih obresti od obresti, ki so (upoštevajoč konformno metodo) natekle do 31. 12. 2006, jo je do 22. 10. 2013 prikrajšalo za 9.554,30 EUR, kolikor posledično znaša vrednost spornega predmeta.

4Predlog ni dovoljen.

5Sodišče lahko revizijo dopusti le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 2.000,00 EUR in hkrati ne presega 40.000,00 EUR (drugi, tretji in četrti odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), pri čemer se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka, ne pa tudi obresti, razen če se te uveljavljajo kot glavni zahtevek (39. člen ZPP). Tožnica v obravnavani zadevi ne izpodbija odločitve o glavnici, temveč problematizira zgolj obresti, ki pomenijo stransko terjatev. Ker se pri izračunu vrednosti spornega predmeta ne upoštevajo, je sodišče tožničin predlog kot nedovoljen zavrglo (četrti odstavek 367. člena ZPP).