VSK sodba Cpg 143/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 1 v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 7.139,42 EUR s pp ter povračilo stroškov postopka zavrne. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.249,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, pri čemer je predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in samo odloči o stvari. V pritožbi navaja, da v pogodbi ni bil določen rok, v katerem je moral tožnik zagotoviti tožencu priključitev na stalne infrastrukturne naprave, zato tožnik ni mogel priti v izpolnitveno zamudo. Toženec je zagotovil izdelavo vse potrebne projektne dokumentacije in je na svojem zemljišču zgradil objekt. Zato je potreboval uporabno dovoljenje. Toženec tudi uporablja betonarno. Toženec od tožnika ni nikoli zahteval nadomestitve kakršnih koli stroškov, oziroma ni zahteval nadomestitve izgradnje priključkov ali dodatnih vodov. Toženec je v okviru izgradnje objekta soglašal z obstoječimi vodi infrastrukturnih naprav tožnika. Pogoj za plačilo uporabnine torej obstaja. Novi vodi infrastrukturnih naprav so bili povsem nepotrebni. Toženec izgradnje teh vodov od tožeče stranke nikoli ni zahteval, pri čemer je obseg teh vodov po sami pogodbi nedoločljiv. Toženec je začel uporabljati betonarno leta 2002 in s tem je začel uporabljati tudi tožnikovo infrastrukturo. Zapadlost uporabnine je torej nastala, saj gre v konkretnem primeru za pogodbeno uporabnino. Nobeni novi vodi infrastrukturnih naprav niso bili predvideni po pogodbi oziroma aneksu. Nepravilno je razlogovanje sodišča, da pojem „stalni vodi“ obsega pojem „novi vodi“. Tudi iz izpovedbe direktorja toženca R.P. izhaja, da je morala tožena stranka sama zgraditi priključke do infrastrukture tožeče stranke; delno je delo opravljala na svojem zemljišču, delno pa na zemljišču tožeče stranke. Priključki pa vsekakor niso vodi infrastrukturnega omrežja. Sodišče prve stopnje je gramatikalno zmotno presojalo vsebino spornega aneksa. Priključke običajno zgradi lastnik samega objekta. Sodišče prve stopnje tudi ni zagotovilo materialnega pravdnega vodstva, ko je izvajalo zasliševanje priče in stranke. V tej zvezi pritožba opozarja, da ni bilo nobenega načrta v zvezi z novimi infrastrukturnimi napravami. Takega načrta nobeden ni videl. Upoštevati je treba tudi, da so se stalni priključki zgodili s prenosom omrežij (vodovodnega in elektro omrežja) na upravljalce, kot so vodovodno oziroma elektro podjetja. Trditev toženca, da so se stalni priključki zgodili s prenosom omrežij na javne upravljalce, je neutemeljena in nedokazana ter v nasprotju z namenom pogodbe. Iz tožnikove pripravljalne vloge z dne 22.11.2010 je razvidno, da je prav zato, ker ni bil več sam lastnik električnega omrežja, delež tega omrežja sam izločil iz fakturirane in vtoževane pogodbene uporabnine. Toženec je tudi zatrjeval, da je bil prenos na javne upravljalce izvršen le za tožnikovo vodovodno in elektro omrežje, ne pa tudi za vsa druga omrežja. Upoštevati je treba, da je priča B.V. začel na zadevi delati šele leta 2005. Takrat je ugotovil neurejeno stanje in zato so sledila dejanja tožeče stranke. Iz izpovedbe priče izhaja, da direktor tožene stranke ni ugovarjal plačilu spornih obveznosti, pač pa je želel skleniti nov dogovor v zvezi z vsemi zemljišči tožene stranke. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razumeti, da sodišče dopušča toženčevo brezplačno uporabo tožnikove infrastrukture vse do trenutka, ko postane tožnikova infrastruktura stalna, ne da bi kakorkoli utemeljilo pravico toženca, da priključi svoj objekt na tožnikovo infrastrukturo, ki ni stalna in da le-to prične uporabljati. Takšno stališče sodišča ni le neobrazloženo, temveč je tudi v nasprotju z mnenjem sodišča iz točke 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba tudi ni skladna z napotilom sodbe Višjega sodišča v Kopru, Cpg 5/2012, naj sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju upošteva, da se pri razlagi spornih določil ni mogoče držati le dobesednega pomena uporabljenih izrazov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), pri čemer pa se pri razlagi spornih določil (tistih, ki jim stranki v postopku pripisujejo različen pomen) ni treba držati dobesednega pomena uporabljanih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 82. člena OZ). Vendar pa mora biti nejasno pogodbeno določilo nejasno že od samega začetka; to je od trenutka, ko je bila pogodba sklenjena. V tej zvezi je zato relevantno, kako so udeleženci, ki so sodelovali pri sklepanju pogodbe o uporabi infrastrukture M. z dne 1.2.1999 (priloga B2) in aneksa k tej pogodbi z dne 3.6.1999 (priloga B5), razumeli (sporni) tekst pogodbenih določil. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v primeru, ko novo poslovodstvo tožeče stranke (tisto, ki ni sodelovalo pri sklepanju omenjene pogodbe in aneksa) nekaj let kasneje drugače interpretira (sporna) pogodbena določila, ni mogoče govoriti o tem, da stranki posameznemu pogodbenemu določilu pripisujeta različen pomen v smeri drugega odstavka 82. člena OZ. Tožeča stranka pa v tej smeri (glede trditev, da sta se stranki pogodbeno dogovorili, da začne uporabnina v konkretnem primeru teči s priključitvijo objekta tožene stranke na infrastrukturne naprave tožeče stranke v kompleksu M.) niti ni podala dokaznega predloga za zaslišanje F.Š., takratnega zastopnika, ki je v imenu in za račun tožeče stranke sklepal oziroma podpisal omenjeno pogodbo in aneks. Tožeča stranka torej ni ponudila nobenega ustreznega dokazila v smeri, da iz (spornih) pogodbenih določil izhaja, da se dogovorjena stalnost infrastrukturnih naprav nanaša prav na omogočanje neprekinjene in dejanske uporabe, oziroma da zapisani dogovor ni šel v smeri, da bi morale biti obstoječe infrastrukturne naprave (preden bi pogodbena uporabnina zapadla v plačilo) zamenjane za novimi.

Iz teh razlogov se je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju upravičeno naslonilo na uporabo določila prvega odstavka 82. člena OZ: pogodbena določila se uporablja tako, kot se glasijo. V 3. členu pogodbe o uporabi infrastrukture M. sta se pogodbeni stranki najprej dogovorili, da je toženi stranki znano, kje potekajo vodi posameznih infrastrukturnih naprav in kje so locirana odjemna mesta, ki jih bo tožena stranka opremila z ustreznimi števci. To pogodbeno določilo sta nato stranki z aneksom nedvoumno spremenili tako, da je toženi stranki znano, kje bodo potekali vodi posameznih infrastrukturnih naprav in kje bodo locirana odjemna mesta, ki jih bo tožena stranka opremila z ustreznimi števci. Tudi kar zadeva določilo iz 5. člena omenjene pogodbe, je prišlo do bistvene spremembe; in sicer sta se pogodbeni stranki s pogodbo najprej dogovorili, da začne tožena stranka dogovorjeno uporabnino v zvezi z uporabo infrastrukture plačevati takoj po vselitvi v prostore oziroma najkasneje šest mesecev po podpisu pogodbe, nato pa sta stranki z aneksom to pogodbeno določilo spremenili tako, da prične tožena stranka plačevati dogovorjeno uporabnino po priključitvi na stalne infrastrukturne naprave, ki jih bo tožeča stranka zagotovila v skladu z načrtom komunalnih naprav. Iz tega izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi bila tožeča stranka upravičena do pogodbene uporabnine šele, ko bi izpolnila svojo pogodbeno obveznost, to je zgraditev oziroma postavitev predvidenih vodov posameznih infrastrukturnih naprav. Te svoje obveznosti pa tožeča stranka ni izpolnila, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (izpoved direktorja tožene stranke). Tega dejstva tožeča stranka pravzaprav niti ni zatrjevala, saj je ves čas trdila, da zapade pogodbena uporabnina v plačilo s priključitvijo objekta tožene stranke na obstoječe infrastrukturne naprave (tiste, ki so obstajale že v času sklenitve sporne pogodbe in aneksa). Vendar pa, kot že rečeno, iz priloženega aneksa k pogodbi jasno izhaja drugačna vsebina sporazuma med pravdnima strankama glede zapadlosti plačila pogodbene uporabnine, upoštevaje ob tem tudi relevantno okoliščino, da je tožeča stranka v razmerju do tožene stranke uveljavljala sporno plačilo (izstavitev računov) šele z nastopom novega poslovodstva konec leta 2008 oziroma v začetku leta 2009. V tej zvezi tudi ni pravno pomembno, da v pogodbi ni bil določen rok za izpolnitev omenjene obveznosti tožeče stranke (in da zato tožeča stranka ni mogla priti v izpolnitveno zamudo). Zapadlost plačila pogodbene uporabnine je bila vezana na pogoj postavitve novih vodov posameznih infrastrukturnih naprav s strani tožeče stranke. Ker ta pogoj ni bil uresničen, tožena stranka ni dolžna plačati pogodbene uporabnine. Iz teh razlogov tudi ni več pomembno, ali je sporna infrastruktura (oziroma del infrastrukture) javna ali ne.

Prav tako je v tej zvezi sodišče prve stopnje prepričljivo odgovorilo na navedbe tožeče stranke glede tega, da je toženec na svojem zemljišču vendarle zgradil betonarno na podlagi lokacijskega, gradbenega in uporabnega dovoljenja. Iz omenjenih dovoljenj namreč ni razvidno, ali je šlo za toženčevo priključitev na stalne (nove) ali začasne (obstoječe) infrastrukturne naprave, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (točka 22 obrazložitve sodbe). Drugo je seveda vprašanje, ali tožeča stranka ne bi bila upravičena do nadomestila ali uporabnine glede na to, da se je tožena stranka vendarle navezala na obstoječo infrastrukturo tožeče stranke. Vendar pa tožeča stranka v tej zvezi ni podala nobenega procesnega gradiva (tudi v pritožbi se izrecno sklicuje na pogodbeno dogovorjeno uporabnino), zato sodišče prve stopnje brez konkretnih navedb in dokazov v tej smeri zahtevka ni smelo presojati (točka 29 obrazložitve sodbe).

Sodišče je pri odločanju o tožbenem zahtevku vezano na trditveno in dokazno gradivo, ki mu ga pravočasno ponudita stranki. Navedbe (in dokaze z zaslišanjem direktorja tožene stranke v tej smeri), da je (namesto tožeče stranke) tudi na zemljiščih tožeče stranke pogodbeno dogovorjene infrastrukturne naprave zgradila na svoje stroške sama tožena stranka, pa so bile podane očitno prepozno (in v nasprotju z določbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, - po razveljavitvi prve sodbe sodišča prve stopnje s strani pritožbenega sodišča), zato jih sodišče prve stopnje upravičeno ni upoštevalo. Sicer pa bi to gradivo kazalo kvečjemu na to, da je bila nova infrastruktura na zemljiščih tožeče stranke vendarle potrebna in je bila zato zgrajena (pri čemer pritožbena kritika, da je šlo tudi v tem delu - na zemljiščih tožeče stranke - za izgradnjo nekakšnih priključkov, ki jih je bila dolžna zgraditi tožena stranka, ne more vzdržati resne presoje), in sicer s strani tožene stranke, kar tudi pomeni, da omenjena pogodbena obveznost s strani tožeče stranke ni bila izpolnjena, zato tudi pogodbena uporabnina, ki je bila vezana na uresničitev tega pogoja, ni mogla zapasti v plačilo. Tudi kar zadeva pritožbene navedbe v zvezi z izpovedbo priče B.V. (tožena stranka ni ugovarjala plačilu pogodbene uporabnine, temveč je želela skleniti nov dogovor v zvezi z vsemi zemljišči), je treba opozoriti, da izvedba dokaza ne more nadomestiti manjkajočih tožbenih navedb. Zato pritožba tudi s to pritožbeno kritiko ne more uspeti. Iz tega razloga pri zaslišanju omenjene priče oziroma direktorja tožene stranke sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati materialno pravdnega vodstva, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba.

Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo zahtevek na plačilo zneska 6.902,12 EUR s pp (po računu št. 080642), prav tako pa tudi zahtevek na plačilo zneska 230,30 EUR s pp po računih št. 080688 in 090048, glede katerih tudi ni bilo nobenih ustreznih navedb, na kaj se sploh nanašata. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.