VSRS Sklep VIII Ips 151/2013

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 8. 2011, za ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje trajalo do 17. 10. 2011, za prijavo v zavarovanje in priznanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi do tega datuma in za plačilo odškodnine v znesku 8.218,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Ugotovilo je, da tožnica tožene stranke ni pravočasno obvestila o tem, da doji otroka in da torej na tej podlagi uveljavlja varstvo pred odpovedjo, da je bila odpoved pravočasna in da je tožena stranka preverila možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji.

2Sodišče druge stopnje je odločitev v zvezi z nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo, v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da bi tožena stranka, če bi ravnala v dobri veri, morala upoštevati tožničino obvestilo o tem, da doji otroka, saj je za to izvedela pred potekom odpovednega roka.

3Zoper pravnomočni del sodbe sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je podana protispisnost oziroma neskladje med tem, kar izhaja iz zapisnika o zaslišanju direktorja in med razlogi sodbe. Iz zapisnikov o zaslišanju strank ne izhaja, da je tožnica direktorju povedala, da doji, temveč le, da ga je ob vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi vprašala, kje dobi potrdilo o tem, da doji. Nadalje iz zapisnikov o zaslišanju ne izhaja, da je delodajalec šele 16. 8. 2011 zahteval potrdilo o dojenju, saj sta stranki izpovedali, da je bilo govora o zdravniškem potrdilu že 1. 8. 2011 ob vročitvi odpovedi. Iz tožničinega vprašanja, „kje se dobi potrdilo, da doji“ delodajalec, ki sam ne more in ne sme iskati osebnih podatkov v zvezi z nosečnostjo in dojenjem, ne more sklepati, da delavka res doji. Iz vsega navedenega izhaja, da je tožena stranka šele z vročitvijo tožbe, ki ji je bilo priloženo zdravniško potrdilo izvedela, da tožnica doji. Tožena stranka tudi nasprotuje razlogom sodišča druge stopnje o dobri veri, saj bi moralo enako veljati tudi za tožnico. Zmotno uporabo materialnega prava očita revizija glede uporabe 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Po Pravilniku o varovanju zdravja pri delu nosečih žensk je doječa delavka tista, ki doji otroka in ki o svojem stanju z zdravniškim potrdilom obvesti delodajalca. Obveznost, da delavec o vseh bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na njegove pravice, obvesti delodajalca, izhaja tudi iz prvega odstavka 34. člena ZDR. Tožnica tožene stranke ni pravočasno obvestila, da doji, zato je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Revident predlaga spremembo izpodbijane sodbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4Revizija je utemeljena.

5Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6Bistvene kršitve, ki se uveljavljajo z revizijo, niso podane.

7V ugotovitvi, da je tožena stranka zdravniško potrdilo zahtevala 16. 8. 2011, ni protispisnosti, ker se je to res zgodilo. Iz te ugotovitve sodišča ne izhaja, da je tožena stranka to takrat od tožnice zahtevala prvič. Nasprotno: iz povzetih ugotovitev (točka 6 obrazložitve) namreč izhaja, da je delodajalec tožnici že 1. 8. 2011, ko ga je vprašala, kje dobi potrdilo, povedal, da naj prinese potrdilo svoje zdravnice, če dejansko doji, ter da bo v tem primeru zadržal odločbo. Dne 16. 8. 2011 pa je to le ponovno zahteval. V ostalem pod očitkom protispisnosti, tožena stranka delno graja dokazno oceno sodišča druge stopnje, delno pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede tega, ali je tožničino vprašanje, „kje se dobi potrdilo, da doji“ šteti za obvestilo delodajalcu, da doji in če, ali je bila to obvestilo, ki je bilo dano ob odpovedi 1. 8. 2011 brez zdravniškega potrdila, tožena stranka dolžna upoštevati.

8Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

9Sodišče druge stopnje se sicer pravilno sklicuje na tretji odstavek 115. člena ZDR, ki se nanaša na posebno varstvo noseče delavke. Po tej določbi velja posebno varstvo pred odpovedjo, v primeru, ko delodajalec ne ve za nosečnost delavke le, če delavka takoj oziroma v primeru ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po prenehanju teh, vendar ne po izteku odpovednega roka, obvesti delodajalca o svoji nosečnosti, kar dokazuje s predložitvijo zdravniškega potrdila. Kot ugotavlja že sodišče druge stopnje, ko se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 374/2007 z dne 24. 2. 2009, velja dolžnost seznanitve z dejstvom, da doji, smiselno tudi za doječo delavko, ki iz tega razloga želi uveljavljati varstvo pred odpovedjo. Položaj noseče delavke in položaj delavke, ki doji, sta namreč neposredno primerljiva. Delodajalec sam že glede na določbo 188. člena ZDR ne sme zahtevati ali iskati kakršnihkoli podatkov glede tega, razen če delavka v to privoli zaradi uveljavljanja pravic v času dojenja. Po drugi strani pa dolžnost delavca, da delodajalca obvešča o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja izhaja iz prvega odstavka 34. člena ZDR. Tudi pri delih, ki jih je v času nosečnosti in dojenja prepovedano dodeljevati delavkam (189. člen ZDR) velja varstvo pod pogojem, da doječa delavka o svojem stanju obvesti delodajalca z zdravniškim potrdilom (2. člen Pravilnika o varovanju zdravja pri delu nosečih žensk, delavk, ki so pred kratkim rodile ter doječih delavk (Ur. l. RS št. 83/2003)). Glede na citirane določbe mora delavka, ki želi uveljaviti varstvo pred odpovedjo zaradi dojenja, o tem (določno) obvestiti delodajalca. Delodajalec lahko obvestilo sprejme (izjava o tem mora biti izrecna in jasna), v nasprotnem primeru (če ne izjavi izrecno, da sprejema obvestilo ali če dokazilo celo zahteva), pa mora delavka predložiti zdravniško potrdilo. Šele v tem primeru se šteje, da je o dejstvu, ki jo varuje pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, obvestila delodajalca.

10Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnica prvič omenila dojenje 1. 8. 2011, ko ji je bila vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi (o nameravani odpovedi je bila na sestanku z direktorjem obveščena že prej) in ko je direktorja vprašala, kje dobi potrdilo o tem. Sama je izpovedala, da ji je direktor obljubil zadržanje odločbe, če prinese zdravniško potrdilo. Tožnica zdravniškega potrdila delodajalcu ni prinesla, niti ga ni priložila dopisu, ki ga je odvetnik poslal toženi stranki 10. 8. 2011 in v katerem opozarja toženo stranko na varstvo doječe delavke pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tudi po tem, ko je delodajalec v odgovoru z dne 16. 8. 2011 pisno zahteval predložitev zdravniškega potrdila, ni odreagirala. Tožena stranka je zdravniško potrdilo prejela šele kot prilogo tožbi, ki jo je tožnica vložila 11. 8. 2011.

11Glede na navedeno je sodišče druge stopnje naredilo zmoten materialnopravni zaključek, da je tožena stranka kršila varstvo doječe delavke pred odpovedjo iz 115. člena ZDR, ki smiselno velja tudi za doječe delavke. Tožnica je imela možnost že pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljati to varstvo, saj se je z direktorjem sestala, ko je prejela obvestilo o nameravani odpovedi. Zato tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi za to okoliščino ni mogla vedeti. Ob vročitvi odpovedi je tožnica sicer omenila, da doji, ni pa reagirala na odgovor delodajalca, da bo to upošteval, če predloži zdravniško potrdilo. Če delodajalec zahteva predložitev zdravniškega potrdila, ga mora delavka predložiti delodajalcu takoj, ko je to mogoče oziroma po poteku ovir, ki to onemogočajo. Dokler potrdilo ni predloženo, ni mogoče šteti, da so okoliščine, ki varujejo pred odpovedjo, podane. Tožnica delodajalcu, čeprav ji je to izrecno naročil in obljubil, da ga bo upošteval, potrdila ni predložila. Na podlagi šele v sodnem postopku predloženega zdravniškega potrdila – tudi tega je posredovala sodišču in ne delodajalcu - tožnica ne more uveljavljati varstva pred odpovedjo. Zakon sicer v izjemnih okoliščinah (ovirah) dopušča obvestilo in predložitev dokazila do poteka odpovednega roka, vendar izjemne okoliščine v obravnavanem primeru niso ugotovljene.

12Zaradi zmotne materialnopravne presoje, da je tožnica pravočasno seznanila delodajalca o okoliščinah, ki jo varujejo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, se sodišče druge stopnje ni opredelilo do drugih razlogov, ki bi tudi lahko vplivali na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je do pravočasnosti in obveznosti tožene stranke, da preveri obstoj možnosti za zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 378. člena ZPP izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče druge stopnje zavzame stališče tudi do navedenih dveh razlogov, ki lahko vplivata na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).