VSM sodba I Cp 1007/2013

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo tretjič. Prvič je s sodbo III P 568/2007 z dne 15. 3. 2010 v I. točki izreka celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahteval: 1. razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene med prvim tožencem in drugo toženko, kot prodajalcema in tretjim tožencem kot kupcem, ki se nanaša na konkretno opredeljen poslovni prostor; 2. ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice tretjega toženca na podlagi te prodajne pogodbe za pri konkretno opredeljenem poslovnem prostoru, izbris kasnejših zemljiškoknjižnih vpisov, nastalih na podlagi te prodajne pogodbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z izbrisom lastninske pravice tretjega toženca in vknjižbo lastninske pravice v korist prvega toženca in druge toženke, vsakega do 1/2: 3. dolžnost prvega toženca in druge toženke, da za uresničitev tožnikove predkupne pravice tožniku prodata konkretno opredeljen poslovni prostor za vrednost in pod pogoji, kot sta jih dogovorila s tretjim tožencem, to je za skupno kupnino 7.435,15 EUR, s tem da davek od prometa nepremičnin plačata prvi in druga toženka, ter da sta tožniku dolžna v roku 15 dni izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, sicer ga bo nadomestila sodba, ob istočasni dolžnosti tožnika, da prvemu in drugi toženki plača kupnino v skupnem znesku 7.435,15 EUR, vse v roku 15 dni; 4. povrnitev stroškov postopka. V II. in III. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo še o stroških, ki jih je tožnik dolžan povrniti prvemu in drugi toženki, oziroma tretjemu tožencu. Svojo odločitev je obrazložilo z utemeljitvijo, da je bil tožba vložena po poteku prekluzivnega subjektivnega roka šestih mesecev, ki ga določa 512. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj bi ta naj začel teči prvi dan po vložitvi predloga za vknjižbo, torej dne 24. 5. 2006, tožba pa je bila vložena šele dne 27. 6. 2006. Sodišče druge stopnje s sklepom I Cp 1263/2010 z dne 9. 11. 2010 ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2V ponovnem sojenju je prvostopenjsko sodišče izdalo sklep III P 1936/2010 z dne 11. 4. 2011 s katerim pa je tožbeni zahtevek v celoti zavrglo, ker tožnik ob vložitvi tožbe ni priložil listine iz petega odstavka 178. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), s katero bi izkazal, da je položil znesek zapadle kupnine oziroma ustrezno garancijo, zaradi česar ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe zaradi kršitve predkupne pravice. Drugostopenjsko sodišče je s sklepom I Cp 1276/2011 ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje, pri čemer je poudarilo, da v konkretnem primeru tožnica uveljavlja predkupno pravico po 124. členu SPZ, ki pa se razlikuje od določbe 178. člena SZ-1, ki ga v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj ne predpisuje obvezne položitve kupnine, slednje pa tudi ne določa OZ, ki v 513. členu OZ v zvezi 512. členom OZ opredeljuje pravno posledico kršitve predkupne pravice po določbi 124. člena SPZ.

3V novem sojenju je sodišče prve stopnje izdalo uvodoma navedeno sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in je v I. točki izreka razveljavilo prodajno pogodbo z dne 30. 3. 2006, sklenjeno med prvim in drugo toženko kot prodajalcema in tretjim tožencem in kupcem v delu, ki se nanaša na poslovni prostor v 2. etaži, S.p. 4, M., v izmeri 77,70 m2, prip. vl. št. 1617/2 k.o. X. V II. točki izreka je ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice v korist tretjega toženca, na podlagi prodajne pogodbe z dne 30. 3. 2006 za nepremičnino, opredeljeno v I. točki izreka, neveljavna. V III. točki izreka je odločilo, da se izbriše zemljiškoknjižno stanje, nastalo na podlagi prodajne pogodbe z dne 30. 3. 2006 in se pri nepremičnini, opredeljeni v I. točki izreka vzpostavi zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred izvedbo prodajne pogodbe z dne 30. 3. 2016 , ter se hkrati pri tej nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist prvega in druge toženke, vsakega do 1/2 od celote. Prvemu in drugi toženki je naložilo, da sta dolžna za uveljavitev tožnikove predkupne pravice, tožniku prodati vsak svoj celotni solastniški del v I. točki izreka navedene nepremičnine, za vrednost in pod pogoji, kot sta jih dogovorila s tretjim tožencem, to je za skupno kupnino 7.435,15 EUR, s tem, da davek od prometa nepremičnin plačata prvi in druga toženka, in dalje, da sta tožniku dolžna v roku 15 dni izročiti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice pri nepremičnini, opredeljeni v I. točki izreka, v korist tožnika do celote, sicer bo sodba nadomestila takšno listino, z istočasno obveznostjo tožnika, da prvemu in drugi toženki plača kupnino v skupnem znesku 7.435,15 EUR vse v 15 dneh (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh nerazdelno plačati tožniku pravdne stroške v znesku 1.998,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

4Zoper uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta prvi in druga toženka,zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očitata bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih je storilo s tem, ko je dovolilo spremembo prvotno nesklepčne tožbe, v obliko ki je dejansko omogočila nadaljnje obravnavanje zadeve. Zmotno naj bi ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 124. člena SPZ. Tožnik namreč ni lastnik etažnega dela v zgradbi S.p. 4, M., parc. št. 1646/0, k.o. X, ampak je lastnik preostale, še ne etažirane nepremičnine, kar naj bi izhajalo iz priloženih zemljiškoknjižnih izpisov, kjer ima „posamezni del zgradbe“, ki je v lasti tožnice številko 9999, to pa je oznaka, ki se v zemljiški knjigi uporablja za še nerazdeljene dele nepremičnine, ki še niso vpisani kot posamezni deli stavbe. Zato sta posamezna dela stavbe le dva, in sicer sporni poslovni prostor in poslovni prostor, katerega etažna lastnica je tretja oseba. Po tem, ko bo etažna lastnina v celoti izvedena, bo stavba po njuni oceni gotovo imela več kot le pet posameznih delov, tožnica pa tega ne izvede iz razloga, da lahko uveljavlja (zlorablja) predkupno pravico. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava naj bi bil neutemeljeno zavrnjen ugovor tožencev, da tožnik ni izpolnil procesne predpostavke pravočasnosti vložitve tožbe v skladu s prvim odstavkom 512. člena OZ. Ker zakon jasno določa, da subjektivni šestmesečni rok začne teči od dne, ko je predkupni upravičenec zvedel za prodajno pogodbo, je materialnopravno zmotno stališče sodišča druge stopnje iz sklepa I Cp 1236/2010 z dne 9. 11. 2010, ki ga je v izpodbijani sodbi povzelo sodišče prve stopnje, da začne subjektivni rok teči šele, ko je opravljen pravno veljaven prenos lastninske pravice na tretjega. Ob upoštevanju določila prvega odstavka 6. člena ZZK-1 je namreč ta rok začel teči dne 24. 5. 2006 in je bila tožba vložena (dne 27. 6. 2007) po preteku subjektivnega roka, zaradi česar bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži, da tožencem v 15 dneh od prejema odločbe povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila. Priglaša stroške pritožbe.

5Prvostopenjsko sodbo s pravočasno, po pooblaščencu vloženo pritožbo izpodbija tudi tretji toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Najprej poudarja, da ni privolil v spremembo tožbe, ki dejansko predstavlja uveljavljanje novih zahtevkov zraven že obstoječega. Navaja, da če je bil tretji toženec, česar naj tožnica ne bi izpodbijala in tudi sodišče prve stopnje naj ne bi ugotavljalo drugače, v dobri veri za nakup stanovanja, poslovnega prostora in parkirnega prostora, je bil v dobri veri tudi za nakup poslovnega prostora, ki je predmet te pravde. Predpogoj za uveljavljanje predkupne pravice pa je nedobrovernost kupca. Dobro vero tretjega toženca izpeljuje tudi iz načela zaupanja v zemljiško knjigo, zaradi česar tretji, če se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, ne sme trpeti škodljivih posledic. Tudi izpodbijanje vpisa v skladu s četrtim odstavkom 228. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) proti dobrovernim osebam ni dovoljeno. Izhajajoči iz določbe 178. člena SZ-1 poudarja, da bi tožnik moral ob vložitvi tožbe izkazati, da je pri sodišču položil ustrezen znesek kupnine oziroma garancijo, ki se kasneje lahko korigira. Ker slednje predstavlja procesno predpostavko, sodišče tožbe ne bi smelo meritorno obravnavati. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa je napačno uporabilo materialno pravo, obrazložitev sodba pa naj bi bila sama s seboj v nasprotju, nerazumljiva in je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev priglašenih stroškov pritožbe.

6Tožnik se v odgovoru na pritožbi zavzema za zavrnitev obeh neutemeljenih pritožb in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

7Pritožbi nista utemeljeni.

8Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP.

9Pri tem ocenjuje, da v pritožbi tretjega toženca pavšalno izpostavljeni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. V okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve sodišče druge stopnje v zvezi z obstojem bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka ugotavlja, da je izrek prvostopenjske sodbe razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe o odločilnih dejstvih, ki so v obrazložitvi jasno navedeni in med seboj niso v nasprotju, zaradi česar je prvostopenjsko sodbo tudi mogoče preizkusiti. Prav tako pa niso podane druge, po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitev določb pravdnega postopka (iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V pritožbi zgolj navedene kršitve določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se ne ugotavlja po uradni dolžnosti, pa tretji toženec, ki v tej zvezi ni podal prav nobenih konkretnih navedb, ni uspel izkazati.

10Zmotno je pritožbeno stališče prvega in druge toženke, da je bil tožbeni zahtevek, predenj je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, nesklepčen. Iz enotne sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki temelji na določbi 512. člena OZ izhaja, da uveljavljanje izbrisnega tožbenega zahtevka ni pogoj za sklepčnost (oblikovalnega) zahtevka za razveljavitev zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla ter (dajatvenega) zahtevka za prodajo sporne nepremičnine pod istimi pogoji tožnici. Tožnik bi lahko namreč izbrisno tožbo zoper kupca vložil kadarkoli. (1) Z uveljavljanje tovrstnega zahtevka je tožnik spremenil tožbo tako, da je zraven obstoječega zahtevka uveljavljal še nov zahtevek. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ravnalo, ko je kljub nasprotovanju tožencev, takšno spremembo na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP dovolilo, saj je takšna sprememba smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, z njo pa se stranke izognejo morebitnemu novemu kasnejšemu pravdnemu postopku, v katerem bi tožnik lahko uveljavljal zahtevke v okviru izbrisne tožbe.

11Sodišče druge stopnje ponovno poudarja svoje stališče še sprejeto v sklepu I Cp 1276/2011, o pravilnosti prvostopenjskega zaključka, da ima stanovanjsko - poslovna stavba na naslovu S.p. 4, M. tri etažne dele in najmanj dva (iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja tri) etažne lastnike, zaradi česar izpolnjuje pogoje, da lahko tožnik kot etažni lastnik uveljavlja zakonsko predkupno pravico etažnega lastnika po določbi 124. člena SPZ. Kršitev te zakonske predkupne pravice lahko predkupni upravičenci uveljavljajo z izpodbojno tožbo na podlagi 512. člena OZ. Ponovno je izpostaviti, da v konkretni zadevi ne gre za uveljavljanje predkupne pravice najemnika - prejšnjega imetnika stanovanjske pravice in tudi ne najemnika spornega poslovnega prostora, zato za meritorno odločitev ni mogoče uporabiti določbe 178. člena SZ-1, za kar se zmotno zavzemajo pritožniki. S strani prvega in druge toženke podane navedbe o tem, kaj naj bi predstavljala označba dela stavbe s končno številko 9999, kakor tudi dokazi predloženi v ta namen, v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj toženca nista izkazala, da tega brez svoje krivde nista mogla uveljavljati že pravočasno, v postopku na prvi stopnji.

12Ker za tožnikovo uveljavljanje predkupne pravice torej niso izpolnjeni pogoji za uporabo 178. člena SZ-1, temveč je uporabiti določbo 124. člena SPZ in posledično določilo 512. člena OZ, tožniku tudi ni mogoče naložiti, da bi v skladu s petim odstavkom 178. člena SZ-1 tožbi moral priložiti dokazilo o plačilo kupnine ali položitvi sodnega depozita ali o drugem ustreznem zavarovanju, zaradi neobstoja katerega bi sodišče prve stopnje moralo zavreči tožbo. V primeru kršitve predkupne pravice, kot jo opredeljuje določba 507. člena OZ, ko prodajalca (prvi toženec in druga toženka) tožnika nista obvestila o nameravani prodaji ter o pogojih prodaje, prav tako ni podana situacija, ki jo ureja 508. člen OZ,(2) katerega namen je zagotoviti prodajalcu enak položaj ne glede na to, ali proda stvar predkupnemu upravičencu ali tretjemu, saj je v primeru kršitve predkupne pravice pa do razveljavitve prodajne pogodbe prikrajšan izključno predkupni upravičenec, ker je prodajalec že prejel kupnino od kupca, kupec pa je prejel stvar, ki je predmet prodaje. Zato bi tožnikova obveza plačila kupnine nastala šele od pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe o razveljavitvi prodajne pogodbe sklenjene med prvim in drugo toženko ter tretjim tožencem in o dolžnosti sklenitve nove prodajne pogodbe med prvim tožencem in drugo toženko kot prodajalcema in tožnico kot kupko.(3) Hkrati pa tudi določba 512. člena OZ, ki ureja pogoje za uveljavljanje predkupne pravice v primeru njene kršitve, kot pogoj za dopustnost ali uspešnost zahtevka ne določa dolžnosti predkupnega upravičenca, da plača kupnino, položi sodni depozit ali zagotovi drugo ustrezno zavarovanje.(4) Na podlagi navedenega je zavrniti vse pritožbene navedbe, s katerimi pritožniki s svojega stališča, ki pa je v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, kot materialnopravno zmotno označujejo odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na stališču pritožbenega sodišča iz sklepa I Cp 1276/2011, da v obravnavani zadevi tožnik ob vložitvi tožbe ni bil dolžan plačati kupnine (položiti sodnega depozita ali dati drugega ustreznega zavarovanja), saj slednje ne predstavlja procesne predpostavke za vložitev tožbe.

13Ugovor nepravočasne vložitve tožbe za uveljavljanje predkupne pravice, ki ga v pritožbi ponovno izpostavljata prvi toženec in druga toženka, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je že v sklepu I Cp 1263/2010 skladno z obstoječo sodno prakso kot materialnopravno zmotno označilo takratno stališče sodišča prve stopnje, da je subjektivno šest mesečni rok iz prvega odstavka 512. člena OZ začel teči prvi naslednji dan po začetku zemljiškoknjižnega postopka za vknjižbo lastninske pravice tretjega toženca na sporni nepremičnini, torej 24. 5. 2006. Določba prvega odstavka 512. člena, kot pravilno poudarjata pritožnika, jasno določa začetek teka subjektivnega roka od takrat naprej, ko je predkupni upravičenec zvedel za prodajno pogodbo. Ugotavlja se dejstvo, kdaj je za to zvedel v konkretnem primeru in njegovega obstoja ni mogoče vezati na publicitetni učinek začetka teka zemljiškoknjižnega postopka, ki ne predstavlja pravno veljavnega prenosa lastninske pravice na tretjega, v danem trenutku predlogu namreč še ni bilo pravnomočno ugodeno, zato ta upravičencu le omogoča, da se lahko z vpogledom v zemljiški knjigi seznani s prodajno pogodbo, na podlagi katere je bila vknjižba predlagana, ni pa to edini način, zato je v vsakem konkretnem primeru pomembno ugotoviti tisti konkretni časovni moment, ki pri konkretnem predkupnem upravičencu predstavlja začetek teka subjektivnega (prekluzivnega) šest mesečnega roka. V dani zadevi je ključnega pomena tožbena trditev tožnika, da je za prodajno pogodbo, s katero je bila kršena njegova predkupna pravica, zvedel 28. 12. 2006, kar je potrdil tudi direktor tožnika, ki je bil zaslišan kot priča. Toženci tega dejstva na način, da bi skušali dokazati, da se je to zgodilo prej kot navedenega dne, niso ovrgli. Zavzemali so se le za drugačno materialnopravno razumevanje začetka teka subjektivnega roka iz določbe 512. člena OZ, v skladu s katerim bi ta začel teči že s sklenitvijo sporne pogodbe (z dnem 30. 3. 2006) oziroma z začetkom zemljiškoknjižnega postopka za vknjižbo lastninske pravice tretjega toženca. Dejstvu, da je tožnik za izpodbojnost prodajne pogodbe zvedel dne 28. 12. 2006, samemu po sebi toženci torej niso nasprotovali in ga tudi niso uspeli ovreči, posledično pa je zato bila tožba z dne 27. 6. 2007, vložena znotraj subjektivnega (prekluzivnega) šest mesečnega roka.(5) Dan izvedbe zemljiškoknjižnega prenosa lastninske pravice na tretjega toženca, torej pravno veljavni prenos lastninske pravice na tretjega (to je 20. 4. 2007), v konkretnem primeru sicer ne predstavlja dejstva, ki pomeni začetek teka subjektivnega roka, je pa to vsekakor dan, od katerega naprej bi predkupni upravičenec zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo in v pravice, ki iz nje izhajajo, neuspešno uveljavljal, da z obstojem izpodbojnega dejstva ni mogel biti seznanjen oziroma mu je bil ta neznan.

14Predkupna pravica, ki jo v postopku uveljavlja tožnik, je zakonita predkupna pravica, ki izhaja iz 124. člena SPZ. V našem pravnem redu velja, da so pravni predpisi znani vsem in da pravna zmota škoduje, zato so z uveljavitvijo SPZ, s katerim je bila v pravni red vnesena ta zakonita predkupna pravica, nastopili publicitetni učinki. Posledično pa se nihče ne more sklicevati, da za njen obstoj ni vedel ali, da mu zato ni bilo treba vedeti. Prav zato zakonita predkupna pravica, ki izhaja neposredno iz zakona in se ne vpisuje v zemljiško knjigo, izključuje vprašanje dobrovernosti tretjega, ki za pravilnost odločitve tudi ni relevantno. Takšen zaključek sodišča prve stopnje, ki temelji tudi na sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (6) je zato materialnopravno pravilen, nasprotna pritožbena izvajanja pa neutemeljena. Pravno neupoštevno je zato tudi sklicevanje tožencev na njihovo dobro vero in na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in na podatke, ki so za posamezne pravice razvidni iz zemljiške knjige.

15Dejstvo (ne)dobrovernosti tretjega toženca glede drugih nepremičnin, ki niso predmet tožbenega zahtevka in so prav tako bile predmet prodajne pogodbe z dne 30. 3. 2006 v predmetnem postopku ni relevantno, saj te nepremičnine, glede nakupa katerih tretji toženec v pritožbi poudarja svojo dobrovernost, niso predmet tega pravdnega postopka. V konkretnem postopku je pravno nepomembno tudi dejstvo, ali je tožnik za vse nepremičnine istočasno zvedel za obstoj prodajne pogodbe, s katero je bila kršena njegova predkupna pravica.

16Kljub temu, da toženci v pritožbah navajajo, da izpodbijajo sodbo v celoti, pa se za spremembo stroškovne odločitve zavzemajo le v posledici zavzemanja za zavrnitev tožbenega zahtevka (torej v okviru odločanja o glavni stvari) in ne podajo nobenih razlogov, iz katerih bi izhajalo nasprotovanje posameznim postavkam stroškov postopka, ki jih je kot potrebne tožniku odmerilo in priznalo sodišče prve stopnje. Zato sodišče druge stopnje po ugotovitvi, da je odločitev o stroških skladna z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, pavšalno pritožbeno nasprotovanje stroškovnemu delu odločitve sodišča prve stopnje, zavrača kot neutemeljeno.

17Po obrazloženem je sodišče druge stopnje obe neutemeljeni pritožbi (prvega toženca in druge toženke ter pritožbo tretjega toženca) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Toženci s pritožbami niso uspeli, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor, ki ga je na pritožbo vložil tožnik, pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato mu sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih krije tožnik sam (155. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1) : Takšno stališče izhaja iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 80/2007 z dne 28. 6. 2010, sodbe III Ips 24/2009 z dne 23. 1. 2012 in sklepa III Ips 44/2010 z dne 20. 3. 2013.

Op. št (2) : Tretji odstavek 508. člena določa, da mora predkupni upravičenec z izjavo (iz prvega odstavka tega člena), da kupuje stvar, plačati kupnino, določeno v lastnikovem obvestilu o nameravani prodaji, ali jo položiti pri sodišču.

Op. št. (3) : Tako tudi Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 830/2005 z dne 13. 3. 2008.

Op. št. (4) : Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 276/2008 z dne 15. 10. 2008.

Op. št. (5) : V skladu z določbo tretjega odstavka 111. člena ZPP se je rok za vložitev tožbe iztekel z dnem 29. 6. 2007.

Op. št. (6) : Tako tudi sodba II Ips 124/2008 z dne 14. 6. 2012.