VSM sodba I Cpg 284/2013

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 131535/2010 z dne 23. 9. 2010 razveljavi v prvem odstavku glede glavnice v znesku 28.768,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dne 5. 7. 2006 do plačila in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.024,16 EUR od 5. 4. 2007 do 7. 9. 2010 in v tretjem odstavku glede stroškov postopka ter v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje povrniti pravdne stroške v znesku 2.220,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 956,56 EUR.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 131535/2010 z dne 23. 9. 2010 v prvem in drugem odstavku izreka, to je v delu, v katerem je bilo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naloženo plačilo terjatve v znesku 28.768,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od dne 5. 7. 2006 do plačila in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.024,16 EUR od 5. 4. 2007 do 7. 9. 2010 ter plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 91,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dolžniku do plačila (1. točka izreka sodbe). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) v višini 2.472,44 EUR z zamudno posledico (2. točka izreka sodbe).

2Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila toženka. Sodišču prve stopnje očita zmoten materialnopravni zaključek, da ugovor zastaranja terjatve v znesku 28.768,38 EUR ni utemeljen. Po njenem mnenju do pretrganja zastaranja s plačilom zastarane terjatve v znesku 12.024,16 EUR ni prišlo. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačne predpostavke, da obe terjatvi (v znesku 28.768,38 in 12.024,16 EUR) izhajata iz enotne obveznosti toženke, ne za dve terjatvi, ki izhajata iz dveh različnih začasnih situacij. Iz vsake začasne situacije nedvomno izhaja samostojna obveznost, ki jo je možno izpolniti neodvisno od druge. Situaciji imata različne datume izdaje, zajemata različna dela in imata različno zapadlost. Sodišče prve stopnje bi utemeljenost vsake obveznosti moralo ugotavljati posebej. Poleg tega toženka od zapadlosti tretje začasne situacije, dne 4. 7. 2006, do vložitve izvršilnega predloga, dne 21. 9. 2010, dolga v znesku 28.768,38 EUR ni z ničemer pripoznala, ne izrecno, ne s konkludentnim dejanjem. Izpisek odprtih postavk (v nadaljevanju IOP obrazec) z dne 8. 3. 2010 je podpisal naročnik Direkcija RS za ceste (v nadaljevanju DRSC), ne pa toženka kot sofinancerka posla. Terjatev tožnice v znesku 28.768,38 EUR je zato zastarana. Sodišču prve stopnje očita še bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, s stroškovnimi posledicami. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti preverilo, ali so morebiti podane (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter ali je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Po tako opravljenem preizkusu je zaključilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, kar je terjalo ugoditev pritožbi in spremembo odločitve, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva:

- da je bila tožnica izvajalka posla ureditve ceste P. – R. po gradbeni pogodbi z dne 1. 9. 2005, katerega naročnica je bila DRSC, toženka pa je bila sofinancerka;

- da je tožnica svoje obveznosti po pogodbi z dne 1. 9. 2005 v celoti izpolnila, prav tako tudi DRSC;

- da toženka svoje pogodbene obveznosti (plačila v znesku 82.242,28 EUR) ni v celoti izpolnila, zato je tožnica zoper toženko dne 21. 9. 2010 vložila izvršilni predlog za izterjavo dveh računov v znesku 28.768,38 EUR (po tretji začasni situaciji) in 12.024,16 EUR (po drugi začasni situaciji), skupaj 40. 792,54 EUR;

- da je toženka tožnici znesek 12.024,16 EUR poravnala dne 7. 9. 2010, kar je pred vložitvijo izvršilnega predloga, zato je bil v tem delu postopek ustavljen;

- da je predmet postopka zgolj plačilo zneska 28.768,38 EUR, ki se nanaša na plačilo gradbenih del po tretji začasni situaciji št. 2006/01048 z dne 30. 4. 2006;

- da je toženka v zvezi z navedeno terjatvijo tožnice ugovarjala zastaranje;

- da je DRSC dne 8. 3. 2010 potrdila (podpisala) IOP obrazec, s katerim je potrdila dolg do tožnice po gradbeni pogodbi z dne 1. 9. 2005 v znesku 28.768,38 EUR.

7Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja zavrnilo in razloga, ker je štelo, da je toženka dolg pripoznala s podpisom IOP obrazca dne 8. 3. 2009, s čemer se je zastaranje pretrgalo v skladu s 364. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), najkasneje pa se je pretrgalo z delnim plačilom 12.024,16 EUR po drugi začasni situaciji dne 7. 9. 2010. Takšno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje je zmotno.

8Sodišče druge stopnje je v okviru preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi zmotno uporabilo določilo 364. člena OZ, ki določa, da se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Dolg lahko pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje.

9Sodišče prve stopnje je delno plačilo toženke v znesku 12.024,16 EUR dne 7. 9. 2010 zmotno štelo kot pretrganje zastaranja na podlagi citiranega člena. Pretrganje zastaranje na podlagi 364. člena OZ ne more nastopiti, ko je terjatev že zastarala. Pripoznava dolga po 364. členu OZ je mogoča le dokler terjatev (še) ni zastarana. Potem, ko je terjatev zastarana, nastopijo enaki učinki samo, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo zastarane obveznosti po 341. členu OZ.(3) Pripoznava dolga iz 364. člena OZ in pisna pripoznava zastarane obveznosti iz 341. člena OZ sta namreč dva različna instituta, ki imata podoben učinek.(4) Pripoznava dolga po 364. členu OZ povzroči pretrganje zastaranja (zastaralni rok prične znova teči) in je mogoča do nastopa zastaranja, zanjo obličnost ni predpisana. Pripoznava zastarane obveznosti po 341. členu OZ pa je možna le po nastopu zastaranja in se šteje za odpoved zastaranju, a le, če je podana v pisni obliki. Po 340. členu OZ je odpoved zastaranju pred potekom zastaranja prepovedana.

10V predmetni zadevi niso podane niti okoliščine za uporabo 364. člena OZ niti za uporabo 341. člena OZ. Dne 7. 9. 2010, ko je toženka plačala tožnici 12.024,16 EUR, je bila terjatev v znesku 28.768,38 EUR že zastarana, saj je triletni zastaralni rok po prvem odstavku 349. člena OZ do takrat že potekel (potekel je dne 5. 7. 2009). Določila 364. člena OZ o pripoznanju dolga zato v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti. Določila 341. člena OZ, ki ureja pisno pripoznavo zastarane obveznosti po nastopu zastaranja, pa tudi ni mogoče uporabiti, ker toženka zastarane obveznosti ni z ničemer pisno pripoznala. Obrazca IOP z dne 8. 3. 2009 namreč ni podpisal zakoniti zastopnik toženke, ali oseba, ki bi bila upravičena zastopati toženko na podlagi pooblastila. Le zakoniti zastopnik ali z njegove strani pooblaščena oseba je namreč sposobna izražati voljo v imenu družbe, med drugim tudi voljo, ki je potrebna za pravno zavezujočo pripoznavo zastarane obveznosti. Med strankama ni sporno, da je IOP obrazec z dne 8. 3. 2009 podpisal naročnik posla DRSC in ne toženka. Ker tožnica ni trdila, da je DRSC imela pooblastilo za izjavljanje volje v imenu toženke, takšno dejanje družbe DRSC ni moglo pretrgati zastaranja terjatve tožnice do toženke.

11Terjatev tožnice do toženke v znesku 28.768,38 EUR je tako v skladu s prvim odstavkom 349. člena OZ zastarala v treh letih od zapadlosti, to je dne 5. 7. 2009. Ker je tožnica predlog za izvršbo vložila po preteku triletnega zastaralnega roka, dne 21. 9. 2010, toženka pa je zastaranje terjatve pravilno uveljavljala, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je terjatev tožnice v višini 28.768,38 EUR zastarala, posledično pa so zastarale tudi vse stranske terjatve - obresti, ki jih je tožnica prav tako uveljavljala v plačilo.

12Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek na podlagi prvega odstavka 349. člena OZ zavrniti kot neutemeljen. Ker tega ni storilo, je materialnopravno zmotno odločitev sodišča prve stopnje skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo pritožbeno sodišče, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13Sprememba odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve v stroškovnem delu. Ker je tožnica s svojim zahtevkom v celoti propadla, je dolžna toženki povrniti njene potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP). Kot potrebne za pravdo je sodišče druge stopnje toženki priznalo naslednje pravdne stroške: nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanj ZOdvT) v znesku 640,90 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v znesku 591,60 EUR (nagrada za narok pripada stranki v enkratnem znesku, ne glede na število opravljenih narokov), 20 % DDV v znesku 246,50 EUR in materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR. Sodišče druge stopnje je toženki priznalo še na naroku dne 16. 11. 2012 (list. št. 51 spisa) priznane separatne stroške v znesku 721,92 EUR (156. člen ZPP). Vsi stroški toženke za postopek na prvi stopnji zato skupaj znašajo 2.220,92 EUR. Tožnica je zato toženki dolžna povrniti navedeni znesek stroškov postopka, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi drugega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je toženki kot potrebne stroške za pritožbo priznalo nagrado za pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 788,80 EUR, 20 % DDV v znesku 157,76 EUR in materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 10,00 EUR, skupaj 956,56 EUR potrebnih pritožbenih stroškov. Tožnica je zato toženki dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje povrniti navedeni znesek pritožbenih stroškov.