UPRS sodba in sklep II U 109/2013

Tožbi se ugodi, izpodbijana sklepa Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport št. 4300-188/2012-78 z dne 4. 2. 2013 in št. 4300-188/2012-93 z dne 5. 2. 2013 se odpravita in se zadeva vrne Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport v ponoven postopek.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je s sklepom št. 4300-188/2012/78 z dne 4. 2. 2013 zavrnila tožničino vlogo, s katero se je le-ta prijavila na Javni razpis za vzpostavitev sistema zagotavljanja kakovosti na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji v letih 2012 - 2015. V svoji obrazložitvi navaja, da je bil v Uradnem listu RS (št. 77/2012 in 83/2013) objavljen predmetni javni razpis. Postopek za izbiro prejemnikov sredstev je vodila strokovna komisija za vodenje postopka javnega razpisa (komisija), ki jo je z odločbo imenoval minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (minister). Formalno popolne vloge pa je v nadaljevanju ocenila komisija za ocenjevanje vlog (ocenjevalna komisija), ki jo je prav tako imenoval minister. Ocenjevalna komisija je skladno s točko 9.1. javnega razpisa Merila za ocenjevanje vlog, vloge ocenila po naslednjih treh merilih: obseg in struktura aktivnosti, kjer je možno pridobiti največ 50 točk, realnost izvedbe projekta in doseganja rezultatov, kjer je možno pridobiti največ 30 točk in finančna izvedljivost in ekonomska upravičenost projekta, kjer je možno doseči največ 20 točk. Skladno s točko 9.2 javnega razpisa je največje možno skupno število točk, s katerimi se lahko oceni posamezni projekt, 100 točk. Izbran je lahko prijavitelj, ki doseže najmanj 60 točk iz vseh treh sklopov meril, pri čemer ocenjevalna komisija po izvedenem postopku ocenjevanja, med projekte, ki so dosegli najmanj 60 točk, razdeli sredstva glede na število doseženih točk, po padajočem vrstnem redu, do razdelitve celotnih razpoložljivih sredstev za javni razpis. Citirana točka 9.2. javnega razpisa določa še, da če bo zaprošena višina sofinanciranja pozitivno ocenjenih vlog višja kot je razpoložljivih sredstev, bodo vloge izbrane do porabe sredstev, upoštevaje zahtevano zaprto finančno konstrukcijo. Ocenjevalna komisija je po izpeljanem ocenjevalnem postopku ugotovila, da razpisana sredstva v skupni razpoložljivi višini 5.200.000,00 EUR ne zadoščajo za odobritev sofinanciranja projektov vseh prijaviteljev, ki so dosegli oziroma presegli prag 60 točk ter skupno zaprosili za 7.433.202,46 EUR. Ker je torej vsota sofinanciranja pozitivno ocenjenih vlog višja kot je razpoložljivih sredstev, je bilo možno v sofinanciranje izbrati le tiste vloge, ki so dosegle 79 ali več točk. Glede na to, da je bil projekt tožnice ocenjen s skupno doseženimi 75 točkami, tožnica ni bila izbrana za sofinanciranje, oziroma se ji sredstva ne odobrijo.

S sklepom št. 4300-188/2012/93 z dne 5. 3. 2013 je tožena stranka na svoji spletnih straneh, obvestila o izboru vlog na predmetnem javnem razpisu. Iz izreka navedenega sklepa pod I. izhaja, da se na podlagi ocenjevanja vlog in predloga strokovne komisije za vodenje postopka javnega razpisa za sofinanciranje, odobri 11 vlog, ki imajo najmanj 79 točk, ki so tudi poimensko navedene; iz izreka pod II. pa izhaja, da se od 19. prispelih vlog dve vlogi zavrneta, ker nista bili skladni z zahtevami iz javnega razpisa, tri vloge niso dosegle praga 60 točk, tri vloge-med njimi vloga tožnice- pa se zavrnejo, ker prejeto število točk glede na preostala razpoložljiva sredstva in vrstni red pozitivno ocenjenih vlog ne zadošča za sofinanciranje. Iz obrazložitve navedenega sklepa pa izhaja, da je bilo vseh pozitivno ocenjenih vlog 14 in med temi je komisija, glede na višino razpisanih sredstev, predlagala 11 vlog, po vrstnem redu števila doseženih točk od najbolje k najslabše ocenjenim. Skupna višina sredstev sofinanciranja za izbrane vloge znaša največ do 5.200.000,00 EUR.

Tožnica v tožbi, s katero izpodbija oba sklepa tožene stranke, navaja, da je prejela le sklep z dne 4. 2. 2013, s katerim je bila njena vloga na javni razpis zavrnjena. Šele po zahtevi, da vpogleda v ocenjevalne liste prijaviteljev in v njihove vloge ter v sestavo komisije za ocenjevanje vlog (ocenjevalna komisija), ji je tožena stranka poslala ocenjevalne liste tožnice in odločbo o imenovanju ocenjevalne komisije. Tako je tožnica ugotovila, da je bil za predsednika ocenjevalne komisije z odločbo ministra imenovan dr. A.A. Med prijavitelji na predmetni javni razpis, katerim je bilo sofinanciranje odobreno, sta tudi tudi Fakulteta B., ki je članica Univerzitetnega in raziskovalnega središča C. ter Fakulteta za D., ki je partnerica Univerzitetnega in raziskovalnega središča C. Dr. A.A., ki je bil predsednik ocenjevalne komisije, je član strokovnega sveta Univerzitetnega in raziskovalnega središča C. ter član senata Fakultete E., kjer je tudi predavatelj in nosilec predmeta Avtomobilizem. Glede na to, da je eden od prejemnikov sredstev B., ki je članica C., drugi od prejemnikov pa D., ki je partnerica C., je iz tega moč sklepati, da gre za interesno poslovno povezanost in bi v tem primeru predsednik ocenjevalne komisije, v skladu z določbo 3. člena Odločbe o imenovanju komisije za ocenjevanje vlog (Odločba), moral odstopiti. 3. člen Odločbe namreč določa, da predsednik in člani komisije ne smejo biti s prejemniki (kar vključuje tudi prijavitelja kot partnerja) kakorkoli interesno povezani v smislu poslovne povezanosti, v izogib kakršnemukoli konfliktu interesov. Tožnica tako ugotavlja, da je predsednik ocenjevalne komisije kar z dvema prijaviteljema v postopku ocenjevanja vlog, ki so jima bila dodeljena sredstva v okviru javnega razpisa, interesno poslovno povezan, zato tožnica v skladu z določbami ZUP v zvezi z izločitvijo uradne osebe v postopku, zahteva njegovo izločitev. Tožnica je toženi stranki poslala zahtevo, da se ji omogoči vpogled v odobrene vloge javnega razpisa. Po vpogledu v odobrene vloge je zahtevala tudi njihove kopije ter kopije sklepov o izbranih prijaviteljih, ki pa ji jih tožena stranka po elektronski pošti ni posredovala in jih tako ob sestavi tožbe ni imela. Glede na interesno poslovno povezanost predsednika ocenjevalne komisije dr. A.A. s kar dvema prijaviteljema v javnem razpisu, ki so jima vloge bile odobrene, je tožnica še posebej natančno pregledala ti dve vlogi, torej vlogi B., ki je članica C. in D., ki je partnerica C. Po pregledu vloge in ocenjevalnih listov B. je bilo ugotovljeno, da iz ocenjevalnih listov izhaja veliko razhajanje v točkovanju, tako posameznih postavk kot v skupnem številu točk, kar tožnica tudi opredeljuje. Glede na to, da je dr. A.A. član strokovnega sveta C., B. pa članica C. in ob analizi točkovanja ni mogoče mimo dejstva, da je interesna poslovna povezanost s B. predsednika ocenjevalne komisije pripomogla k temu, da so B. bila odobrena sredstva javnega razpisa. Sredstva na tem javnem razpisu pa so bila dodeljena tudi D., ki je v vlogi napačno navedla datum začetka projekta in je iz ocenjevalnih listov razvidno, da je ravno vlogo D. ocenjeval predsednik ocenjevalne komisije dr. A.A. in ji podelil 98 od 100 možnih točk, čeprav bi se zaradi poslovne interesne povezanosti s D., moral izločiti. Tožnica je tako po vpogledu v vloge in ocenjevalne liste ugotovila vrsto nezakonitosti pri izvedbi postopka ocenjevanja vlog Javnega razpisa, zato so izdani sklepi nezakoniti. Gre za bistvene kršitve pravil upravnega postopka, saj je pri odločanju in vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi morala biti izločena. Zato tožnica zahteva, da se na podlagi 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravi bistvena kršitev pravil upravnega postopka po določbah ZUP. Na podlagi nezakonitega postopka ocenjevanja vlog je tako potrebno ves postopek javnega razpisa razveljaviti in ga ponovno izvesti v okviru novo imenovane ocenjevalne komisije, ki ne bo interesno poslovno povezana z nobenim prijaviteljem postopka Javnega razpisa in bo tako zagotovljena objektivnost, nepristranost in predvsem zakonita in pravilna izvedba postopka ocenjevanja vlog. Razen tega je omenjeni predsednik ocenjevalne komisije ocenjeval tudi vlogo tožnice. Ob primerjavi ocen po posameznih postavkah v ocenjevalnem listu tožnice in preostalih predlagateljev, ki jih je ocenjeval, pa je moč ugotoviti nejasno in pristransko ocenjevanje, kar tožnica tudi opredeljuje. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov njeni tožbi ugodi in oba sklepa odpravi ter toženi stranki naloži, da postopek ocenjevanja vlog javnega razpisa opravi ponovno. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe, kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Glede navedb tožnice, ki se nanašajo na interesno poslovno povezanost predsednika ocenjevalne komisije dr. A.A., zavrača vse navedene očitke in v tej zvezi dodatno pojasnjuje, da med A.A., B. in D. ni nikakršne interesne poslovne povezanosti. Dodaja, da je dolžna postopati skladno z veljavno zakonodajo in da postopek dodelitve sredstev, ki je bil predmet obravnavanega razpisa, ureja Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna RS (Pravilnik), sprejet na podlagi Zakona o javnih financah ter citira določbo 218. člena Pravilnika, po kateri predsednik in člani komisije ne smejo biti s prejemniki interesno povezani v smislu poslovne povezanosti, sorodstvenega razmerja, v zakonski zvezi ali v svaštvu do vštetega 2. kolena, četudi je zakonska zveza že prenehala ali v izvenzakonski skupnosti, drugi elementi interesne povezanosti pa se presojajo v skladu s kodeksom ravnanja javnih uslužbencev ter da, ne glede na določbo prejšnjega odstavka, interesna povezanost ne more biti izločitveni razlog v primeru, če komisije ni možno sestaviti drugače zaradi omejenega števila strokovnjakov na določenem področju. Poleg tega tožena stranka še dodatno navaja, da je skladno z odločbo o imenovanju ocenjevalne komisije vsak ocenjevalec moral podati dve pisni izjavi. S prvo se je zavezal o zaupnosti in varovanju vseh informacij in dokumentov, povezanih z delom pri ocenjevalnem postopku pred razkritjem tretjim osebam, druga pa je izjava o interesni povezanosti, s katero so ocenjevalci potrdili in izjavili zgoraj navedene določbe predmetnega Pravilnika. Ker tožnica navaja, da je dr. A.A. član strokovnega sveta Univerzitetnega in raziskovalnega središča C., član Fakultete E. ter predavatelj in nosilec predmeta Avtomobilizem in je iz tega moč sklepati na interesno poslovno povezanost s B. in D., tožena stranka pojasnjuje, da je C. javni zavod, ki ga je 20. 4. 2010 z Odlokom ustanovil Občinski svet Mestne občine Novo mesto. B. je javna fakulteta izven okvira katere izmed slovenskih univerz in je hkrati tudi prva fakulteta v Novem mestu. Odlok o ustanovitvi B. je dne 24. 6. 2008 sprejel Državni zbor RS. D. je zasebni zavod, ki je ustanovljen in deluje v Novi Gorici. Z novomeškim visokošolskim prostorom ga povezuje dejstvo, da se del programa D. izvaja tudi v Novem mestu. Tako C. kot B. in D. imajo vsak svoje neodvisne upravne in strokovne organe in strokovni svet C. nima nikakršnega vpliva na delovanje in poslovanje B., niti ne na delovanje in poslovanje D., zato tudi za dr. A.A. kot člana strokovnega sveta, ki je bil v svet imenovan na predlog gospodarstva, tožnica ne more govoriti o nikakršni interesni poslovni povezanosti. E. ima status zasebnega zavoda, katerega ustanovitelj je Mestna občina Novo mesto in X. Tudi E. ima svoje neodvisne upravne in strokovne organe. Senat E. nima nikakršnega vpliva na delovanje in poslovanje B., niti ne na delovanje in poslovanje D., zato tudi za dr. A.A. kot člana strokovnega sveta, ki je bil v svet imenovan na predlog gospodarstva, tožnica ne more govoriti o nikakršni interesni poslovni povezanosti. Razen tega se E. ni prijavil na predmetni javni razpis, zato konflikta interesov ni moglo biti. V zvezi z navedbami tožnice glede zahteve za vpogled v prijave in sklepe izbranih prijaviteljev, tožena stranka odgovarja, da so le-te neutemeljene, ker to ni predmet konkretnega tožbenega postopka, pač pa postopka po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, o kateri bo zato tožena stranka odločila ločeno. Dodaja tudi, da odločitev v zvezi z zahtevo za vpogled ne more vplivati na odločanje v predmetnem postopku. Po mnenju tožene stranke, ki mu pritrjuje sodna praksa, tožnik v tožbenem postopku tudi ne more izpodbijati akta, ki se nanj ne nanaša. Tožnica pa ni nosilec pravic in obveznosti akta, ki se nanaša na izbrane prijavitelje, zato so takšne tožbene navedbe neutemeljene. Tožena stranka dodaja tudi, da dr. A.A. ni bil vključen v pripravo vloge za javni razpis in se tudi ni okoristil na kakršenkoli način, ker je bila vloga B. oziroma D. sprejeta v financiranje. Dr. A.A. namreč glede na zgoraj navedeno ni v nikakršnem sorodstvenem razmerju s katerokoli osebo iz B. oziroma D., prav tako ni bil in tudi sedaj ni zaposlen na B. oziroma D. in ni mogel na noben način ogroziti nepristranskega ocenjevanja vlog. Poleg tega je dr. A.A. ocenjevalni komisiji ustno izrazil zahtevo, da se ga izloči iz ocenjevanja vseh vlog, ki so prispele iz visokošolskih ustanov iz Novega mesta, torej se je ustno izločil iz ocenjevanja vloge B., kakor tudi iz ocenjevanja F. in G. Vloga B. je bila ocenjena s strani dveh članov ocenjevalne komisije, kar je razvidno iz ocenjevalnih listov in je tožena stranka na tak način zagotovila nepristranskost ocenjevalcev ter tako zavrgla kakršenkoli očitek o netransparentnosti in zakonitosti ocenjevalnega postopka. Tožena stranka se nato opredeljuje tudi do datumov vloge oziroma obdobja trajanja projekta. Glede navedb tožnice, da sta oba izpodbijana sklepa nezakonita in nepravilna iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, tožena stranka odgovarja, da gre pri dodeljevanju sredstev, subvencij in drugih oblik državne pomoči iz proračuna po ustaljeni upravno-sodni praksi za javnopravno stvar. Zato je tudi v obravnavani zadevi potrebno smiselno uporabiti določbe ZUP. Ker postopek dodelitve sredstev, ki so bila predmet obravnavanega razpisa, ureja Pravilnik o postopkih za izvrševanje Proračuna RS, ki je bil sprejet na podlagi Zakona o javnih financah, se poleg določb javnega razpisa in navedenega Pravilnika, uporabljajo tudi določbe ZUP, predvsem tiste, ki zagotavljajo uresničevanje temeljnih pravic udeležencem v postopku. Očitki tožnice, da je tožena stranka izdala sklepa, ki sta nezakonita, so neutemeljeni, saj je tožena stranka v izpodbijanih sklepih sledila zakonski določbi 214. člena ZUP, po katerem mora biti odločba obrazložena in zato so navajanja tožnice o nepopolnosti obrazložitve neutemeljena. Tožena stranka tudi dodaja, da je postopek javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev poseben postopek, v katerem je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani in da se pri odločanju onemogoči vsaka arbitrarnost. V zvezi s tem se sklicuje tudi na sodbe Upravnega sodišča RS, ki jih tudi navaja. Vsem prijaviteljem je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo na javnem razpisu in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev, vendar pa sama prijava na razpis še ne pomeni, da bo prijavitelj s svojo vlogo tudi uspel in sredstva dobil. Na strani prijavitelja je, da utemelji izpolnjevanje zahtevanih pogojev skladno z razpisno dokumentacijo, njegov uspeh na razpisu pa je nato odvisen od več dejavnikov, predvsem glede na to, kako je posamezen projekt ovrednoten glede na pogoje oziroma kriterije, ki so v razpisu v naprej določeni. Tožena stranka nato pojasnjuje, da iz ocenjevalnega lista za ocenjevanje prijav na javni razpis tožnice izhaja, koliko točk je dosegla pri I., II. in III. Merilu, kot tudi, da je vsaka skupina meril tudi primerno in zadostno obrazložena s strani obeh ocenjevalcev ter k temu prilaga oba ocenjevalna lista. Pojasnjuje, da sta vlogo tožnice ocenjevalca ocenila skladno z navodili za postopek ocenjevanja vlog in skladno z ocenjevalnim listom za ocenjevanje prijav na javni razpis. Ocenjevalca sta strokovnjaka na svojem področju in pri svojem delu avtonomna. Prav tako sta ocenjevalca lahko podala dodatno obrazložitev na koncu ocenjevalnega lista. Vsak ocenjevalec je podal svojo celotno oceno, ocene se pri posameznih merilih lahko razlikujejo, končna ocena pa je aritmetična sredina obeh ocen. Vloga tožnice je bila pozitivno ocenjena, saj je dosegla skupno 75 točk, vendar pa je javni razpis določal, da če bo zaprošena višina sofinanciranja pozitivno ocenjenih vlog višja kot je razpoložljivih sredstev, bodo vloge izbrane do porabe sredstev, upoštevaje zahtevano zaprto finančno konstrukcijo. Zato so bile vloge, ki so dosegle 79 točk, sofinancirane, vloga tožnice, ki je prejela 75 točk, pa ni mogla biti sofinancirana. Nato se tožena stranka opredeljuje tudi do navedb tožnice glede primerjave ocen po posameznih predlagateljih in med njenim ocenjevanjem ter ugotavlja, da je odločitev ocenjevalcev obrazložena ter da je iz ocenjevalnega lista razvidno, da je vsaka ocena primerno in zadostno obrazložena. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom, H., se v odgovoru na tožbo ne opredeljuje do opravljenega izbora v zvezi z javnim razpisom.

Stranka z interesom, fakulteta I., v odgovoru na tožbo in na zahtevo za izdajo začasne odredbe meni, da z zadržanjem sklepov v ničemer ne bi bila prizadeta korist nasprotne stranke, saj tožnica ne upošteva dejstva, da je uporaba sredstev iz proračuna EU časovno omejena. Dejstvo je namreč, da se za te projekte glavnina sredstev namenja iz Proračuna EU in se ta finančna perspektiva z letom 2013 zaključuje. Tako prizadeta stranka v primeru izdaje začasne odredbe, kljub kasnejši zavrnitvi tožbe s strani sodišča, projekta, s katerim je uspešno kandidirala na javnem razpisu, ne bi mogla izvesti tako, kot je zastavljen, zaradi česar bi ji bila povzročena velika in nepopravljiva škoda; to pa hkrati pomeni, da bi bila prizadeta ne samo stranka z interesom, pač pa tudi javna korist.

Stranki z interesom, B in D. v svojih odgovorih na tožbo in na zahtevo za izdajo začasne odredbe navajata, da je tožničina zahteva za izdajo začasne odredbe očitno neutemeljena in da je tožnica očitno pomešala pojma Univerzitetni prostor J., ki ne obstaja kot samostojna pravna oseba in Univerzitetno in raziskovalno središče C. Menita tudi, da je tožba neutemeljena v delu, v katerem tožnica navaja, da bi morala biti vloga B. oziroma D., skladno z določbami javnega razpisa, zavrnjena, ker je kot začetek izvajanja projekta naveden datum 1. 1. 2013, v neki drugi vlogi pa kot zaključek projekta naveden datum 31. 12. 2015 in in je bila iz tega razloga vloga zavrnjena. Navajata, da sta v svoji vlogi, skladno z določbami javnega razpisa, kot pravilno obdobje trajanja projekta navedli 1. 1. 2013 do 30. 6. 2015. Tudi ne drži, da bi se tožnici z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadejala težko popravljiva škoda; nasprotno pa bi škoda nastala prizadetima strankama, hkrati s tem pa bi bila prizadeta tudi javna korist. Sodišču predlagata, da zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi poudarja, da gre v konkretnem primeru za interesno poslovno povezanost predsednika ocenjevalne komisije s posameznimi prijavitelji na javnem razpisu, zato tak postopek ne more in ne sme mimo sankcij sodišča. Pritrjuje navedbam tožene stranke o enakem obravnavanju vseh prijavljenih na javni razpis, vendar izpostavlja, da se enako obravnavanje zagotovi ob prijavi, kar določa tudi Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna, v svojem 218. členu.

K I. točki izreka :

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica oddala pravočasno in popolno vlogo na Javni razpis za vzpostavitev sistema zagotavljanja kakovosti na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji v letih 2012 - 2015, katerega namen je krepiti nadaljnji razvoj notranjih sistemov zagotavljanja kakovosti na slovenskih visokošolskih zavodih. Cilj Javnega razpisa pa je podpreti razvoj celovitega, z mednarodnimi standardi usklajenega sistema zagotavljanja kakovosti.

Postopek izbora je določen v točki 9.2. Javnega razpisa. Določeno je, da bo postopek za izbiro prejemnikov sredstev vodila strokovna komisija in da bo vloge prijaviteljev ocenila ocenjevalna komisija.

Iz Javnega razpisa izhaja tudi, da se bo (so)financiranje izvedlo iz proračunskih sredstev. Zato se za postopek o dodelitvi sredstev uporabljajo določbe Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna RS (Pravilnik), izdanega na podlagi Zakona o javnih financah. Po določbi 4. odstavka 218. člena Pravilnika predsednik in člani komisije ne smejo biti s prejemniki interesno povezani v smislu poslovne povezanosti, sorodstvenega razmerja, v zakonski zvezi ali v svaštvu do vštetega drugega kolena, tudi če je zakonska zveza prenehala ali v izvenzakonski skupnosti; drugi elementi interesne povezanosti pa se presojajo v skladu s Kodeksom ravnanja javnih uslužbencev (Kodeks). Ne glede na citirano določbo interesna povezanost ne more biti izločitveni razlog v primeru, če komisije ni mogoče sestaviti drugače zaradi omejenega števila strokovnjakov na določenem področju (peti odstavek 218. člena). Določba četrtega odstavka 218. člena Pravilnika je povzeta v določbi 3. člena Odločbe o imenovanju ocenjevalne komisije, v kateri je določeno še, da mora predsednik ali član komisije, če ugotovi, da v konkretnem postopku ni interesno neodvisen, zahtevati svojo izločitev.

Glede na navedene podzakonske določbe, upravne spise, predvsem pa vloge tožnice s prilogami, sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi tožbeni ugovor glede izključitvenega razloga za člana ocenjevalne komisije iz naslova interesne povezanosti v smislu poslovne povezanosti, utemeljen (četrti odstavek 218. člena Pravilnika v povezavi z drugim odstavkom 5. člena, 7. členom, 8. členom Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev; v nadaljevanju: Kodeks). Tožnica namreč navaja in izkazuje, da je predsednik ocenjevalne komisije član strokovnega sveta Univerzitetnega in raziskovalnega središča C., katerega članica je ena od prijaviteljic in sicer Fakulteta za B., partnerica C. pa je kot prijaviteljica tudi Fakulteta za D., katerima so sredstva bila dodeljena. Razen tega navaja in izkazuje tudi, da je predsednik ocenjevalne komisije tudi ocenjeval vlogo D. in ji od 100 možnih točk podelil 98 točk. Po mnenju sodišča pa tak položaj predsednika ocenjevalne komisije, ki je član strokovnega sveta C., katerega članica je B. in katerega partnerica je D., katere vlogo je tudi ocenjeval, vzbuja zadosten dvom o njegovem nepristranskem in objektivnem ocenjevanju. Namen določbe četrtega odstavka 218. člena Pravilnika, povzete v določbi tretjega člena Odločbe o imenovanju ocenjevalne komisije, je namreč ta, da že objektivno izkazan dvom o nepristranskosti oziroma interesni povezanosti (brez morebitne subjektivne nepristranosti) ni sprejemljiv in tak objektiven dvom zahteva izločitev osebe iz odločanja oziroma ocenjevanja. V skladu z drugim stavkom četrtega odstavka 218. člena Pravilnika se namreč v tovrstnih zadevah uporablja tudi Kodeks. Iz določila prvega odstavka 8. člena Kodeksa pa smiselno izhaja, da se mora oseba, ki izvršuje javno pooblastilo, izogibati „vsakemu“ nasprotju interesov, bodisi da je to nasprotje resnično ali zgolj „možno“. Ta standard objektivnega dvoma pa je v konkretnem primeru podan. V nastali situaciji bi se predsednik ocenjevalne komisije nastalemu dvomu lahko izognil tako, da bi v skladu s Pravilnikom in v skladu z Odločbo o imenovanju ocenjevalne komisije predlagal svojo izločitev in to ne samo iz ocenjevanja vlog, ki so prispele iz visokošolskih zavodov iz Novega mesta in iz ocenjevanja F. in D., temveč iz ocenjevanja vseh prispelih vlog, in se pri tem sklicevati na smiselno uporabo 36. člena ZUP. Tožena stranka v postopku ni izkazala in niti ni konkretno zatrjevala, da ocenjevalne komisije ne bi bilo mogoče sestaviti drugače zaradi omejenega števila strokovnjakov na določenem področju (peti odstavek 218. člena Pravilnika). V konkretnem primeru pa predsednik ocenjevalne komisije ni ravnal na opisan način, čeprav se je, glede na svojo ustno izraženo zahtevo za izločitev iz ocenjevanja konkretnih vlog, očitno zavedal konflikta interesov in je torej že sam predlagal, da se ga izloči. Iz podatkov v spisu izhaja, da je ocenjevalna komisija očitno upoštevala tudi ocenjevanje dr. A.A., zato je navedena napaka pri uporabi pravil o izločanju iz Pravilnika, Kodeksa in ZUP vplivala na končno odločitev. Sodišče namreč zavrača ugovor tožene stranke, da C. nima nobenega vpliva na delovanje in poslovanje B. in D., saj po določbi četrtega odstavka 218. člena Pravilnika za dvom o pristranosti oziroma obstoju interesne povezanosti zadošča „poslovna povezanost“. Argument tožene stranke, da imata obe instituciji vsaka svoje neodvisne upravne in strokovne organe, zato ne odklanja objektivnega dvoma v interesno povezanost, dejstva, da je B. članica C. in da je D. partnerica C., pa tožena stranka ne zanika.

Ker je v predmetni zadevi razlog za izločitev objektivno podan, bi udeleženi v postopku morali ravnati po 36. členu ZUP in 38. členu ZUP.

Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da je tožbeni ugovor glede interesne povezanosti utemeljen, zato je sodišče že iz tega razloga tožbi ugodilo in izpodbijani sklep št. 4300-188/2012-78 z dne 4. 2. 2013, na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ne da bi se opredeljevalo do drugih tožbenih ugovorov. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka imenovati drugega predsednika ocenjevalne komisije, ki ne bo poslovno povezan z nobenim prijaviteljem na predmetni javni razpis in nato na novo izvesti celoten postopek ocenjevanja vlog. Svojo odločitev pa bo morala tudi ustrezno utemeljiti, v skladu s standardi obrazložitve odločb po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ker je tožeča stranka smiselno predlagala tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Tožnica s tožbo izpodbija tudi sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost, izobraževanje, kulturo in šport, št. 4300-188/2012/93 z dne 5. 2. 2013, o izboru pozitivno ocenjenih vlog prijaviteljev na predmetnem javnem razpisu. Sodišče je v konkretni zadevi tudi navedeni sklep odpravilo, ne glede na stališči, ki sta bili zavzeti v sodbi in sklepu tega sodišča, opr. št. III U 74/2013 in I U 393/2013, ko je sodišče zavzelo stališče, da ta sklep (št. 4300-188/2012/93 z dne 5. 2. 2013) ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu in je tožbi glede tega sklepa zavrglo. Po mnenju sodišča je v obravnavani zadevi, glede na razlog, ki je vodil k odpravi posamičnega sklepa tožene stranke št. 4300-188/2012-78 z dne 4. 2. 103 (v postopku ocenjevanja je sodelovala oseba, ki ne bi smela sodelovati) in je zato ta sklep nezakonit, treba odpraviti tudi sklep z dne 5. 2. 2012, ki se nanaša na vse prijavitelje. Gre za to, da sta akta do te mere vsebinsko povezana, da odločilni razlog, ki je bil podlaga za odpravo sklepa z dne 4. 2. 2013, vliva tudi na zakonitost sklepa z dne 5. 2. 2013 in ga je zato moralo sodišče odpraviti, če je želelo v celoti odpraviti nezakonitosti v postopku obravnavanega javnega razpisa. Zadeva se zato vrne v stanje, v katerem je bila, preden sta bila izpodbijana upravna akta izdana (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

Tožnica je hkrati s tožbo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Opozarja, da kolikor bodo z izbranimi prijavitelji podpisane pogodbe, tožnici odprava izpodbijanih sklepov ne bo več koristila, saj vrnitev v stanje pred njihovo izdajo ne bo več možna oziroma bo bistveno otežena in bo tožnici nastala nepopravljiva škoda. Nepopravljiva škoda ji bo nastala, ker bodo pogodbe podpisane, javni razpis zaključen, sredstva razdeljena, tožnica pa bo ostala brez podpisane pogodbe in brez sredstev, ki bi jih v tem času, če bi bil postopek izpeljan zakonito in bi bila izbrana, že lahko koristila in v projektu sodelovala. Sodišču predlaga, da ustavi učinkovanje (izvrševanje) izpodbijanih sklepov.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov :

Ker sodišče lahko izda začasno odredbo le do izdaje pravnomočne sodbe, ki jo je sodišče v prvi točki izreka že izdalo in sodba postane za stranko pravnomočna z njeno vročitvijo, niso več izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo na podlagi določb 32. člena ZUS-1.

K III. točki izreka:

Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijana akta odpravilo, je presodilo tudi, da ji mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in tožnica v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik.