VSL sodba in sklep I Cpg 1209/2011

I. Pritožba tožene stranke zoper popravni sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča 1. stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 158538/2009 z dne 3.11.2009 tudi v prvi in četrti točki izreka in tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.066,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Po izdanem popravnem sklepu je odločilo še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 612,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2Tožena stranka se je pravočasno pritožila zoper popravni sklep sodišča prve stopnje o višini pravdnih stroškov in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da sodišča popravni sklep »razveljavi in samo odloči o stvari« oziroma vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Pritožba tožene stranke zoper popravni sklep

7Ne zdrži očitek pritožnice, da je s tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa o priznanju stroškov ni obrazložilo seštevka stroškov, bistveno kršilo pravila postopka, saj je sodna praksa že večkrat poudarila, da za obrazložitev pravdnih stroškov zadošča, da sodišče na stroškovniku, na katerega se v obrazložitvi sodbe ali sklepa sklicuje, označi katere stroške in v kolikšni višini se prizna. V konkretni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na stroškovniku, na katerega se v obrazložitvi sklicuje, označilo, katere stroške je priznalo in katere ne. Pri odmeri stroškov je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 56/2011, iz katere izhaja, da je potrebno pri nagradi za narok po tarifni številki 3102 ZOdvT upoštevati, da ta vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške, ki pripadajo pritožnici, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo popravni sklep (2. točka 365. člena ZPP).

8Pritožba tožeče stranke zoper sodbo

9Nima prav tožeča stranka, ki svojo aktivno legitimacijo za plačilo nastalih stroškov za izgradnjo vodomernega jaška utemeljuje s tem, da naj bi obveznost tožene stranke nastala v času, ko je bila tožeča stranka upravnik zgradbe, v kateri ima prostore tudi tožena stranka in ker naj bi šlo za posle rednega vzdrževanja stavbe. Že večkrat se je namreč sodna praksa izrekla, da ima upravnik večstanovanjske (ali večposlovne stavbe, kot je to v konkretnem primeru) položaj zastopnika in zato ne more na tej podlagi v lastnem imenu in za lasten račun izterjevati obratovalnih stroškov upravljanja (npr. sodba VSRS opr. št. II Ips 126/2001). Aktivno legitimacijo lahko pridobi le, če jo nanj prenesejo lastniki s pogodbo, ali na podlagi posebnega naročila, ali ko sam založi stroške iz lastnih sredstev. Pritožnica ne zatrjuje, da bi v konkretni zadevi nastalo njeno materialnopravno upravičenje iz naštetih razlogov. Ne glede na obširno utemeljevanje pritožnice v pritožbi je odločilno za vprašanje aktivne legitimacije v tej zadevi dejstvo, da v času vložitve predloga za izvršbo pritožnica ni bila več upravnica lastnikov, ki bi lahko od toženca izterjali sredstva za plačilo vodomernega jaška. Sklicevanje pritožnice na pravno mnenje VSRS z dne 18.12.2001, da je v konkretnem primeru mogoče materialnopravno upravičenje upravnika graditi na podlagi določb pogodbe o upravljanju, ni pravilno, saj po tej pogodbi ob vložitvi predloga za izvršbo ni bila več upravnik, kar med pravdnima strankama ni sporno. S prenehanjem pogodbe o upravljanju upravnik izgubi vsa materialnopravna upravičenja iz pogodbe in prenehajo tudi vsa njegova morebitna pooblastila v zvezi z izterjavo neplačanih obveznosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožničin zahtevek ni utemeljen.

10Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo tudi v mejah razlogov, ki mu jih nalaga 2. odst. 350.čl. in ker v izpodbijani sodbi ni nepravilnosti niti z vidika upoštevanja procesnih pravil niti z vidika materialnopravne pravilnosti odločitve, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

11Ker nobena stranka s pritožbo ni uspela, nosita sami svoje pritožbene stroške (165.čl. v zvezi s 154. čl. ZPP).