VSL sklep II Cp 2259/2013

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki I izreka spremeni tako, da se znesek 30.000,30 EUR nadomesti z zneskom 30.239,00 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu potrdi.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje stanovanje, katerega lastnika sta predlagateljica in nasprotni udeleženec vsak do ene polovice, razdružilo tako, da je stanovanje v celoti pripadlo predlagateljici, nato pa ji je naložilo izplačilo solastninskega deleža nasprotnega udeleženca v vrednosti 30.000,30 EUR.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje nasprotni udeleženec. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Nasprotni udeleženec uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka glede znižanja vrednosti stanovanja za 477,40 EUR, kolikor naj bi znašal znesek odprave napake na solastnem stanovanju. Navaja namreč, da je sodišče prve stopnje dokazno breme glede odprave napake na stanovanju in stroška zanjo, ki ju je zatrjevala predlagateljica, zmotno prevalilo na nasprotnega udeleženca, poleg tega pa ni pojasnilo, zakaj je štelo, da je bila napaka odpravljena na stroške predlagateljice, čeprav je slednja predložila le ponudbo izvajalca za potrebno popravilo, in zakaj je nato za zatrjevani strošek znižalo ocenjeno vrednost solastnega stanovanja. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje nadaljnjo procesno kršitev zagrešilo s tem, da je v nasprotju z 286. členom ZPP(1) upoštevalo prevzemni interes, saj ga je predlagateljica uveljavljala šele v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje.

Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji prevzemnega interesa kljub temu, da je sicer upoštevalo potrebo vsakega od solastnikov po stanovanju, povsem nekritično sledilo navedbam predlagateljice in ni upoštevalo dejstva, da predlagateljica vse do 24.04.2013 (tj. šest let od začetka postopka delitve solastnega premoženja) ni zatrjevala, da je njeno bivanje pri starših le začasna rešitev.

Pritožba nadalje navaja tudi, da sodišče prve stopnje sploh ni odločalo po kriteriju potreb solastnikov po stanovanju (ki sta dejansko enakovredni), temveč se je oprlo le na svojo oceno, da nasprotni udeleženec predlagateljice ne bi mogel izplačati. Ker pa sodišče prve stopnje premoženjskega stanja strank ni niti ugotavljalo, je izpodbijani sklep obremenjen tudi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo, da sta zmožnosti izplačila solastnega deleža na strani predlagateljice in na strani nasprotnega udeleženca najmanj enaki: v 12. točki izpodbijanega sklepa je tako navedlo, da nasprotni udeleženec že vsaj tri leta ni zaposlen, čeprav je na glavni obravnavi povedal drugače, poleg tega pa ni upoštevalo, da bi nasprotni udeleženec – tako kot predlagateljica – sredstva, potrebna za izplačilo 50 odstotkov ocenjene vrednosti stanovanja pridobil s posojilom (tudi iz izpovedbe predlagateljice o načinu financiranja nakupa solastnega stanovanja izhaja, da lahko nasprotni udeleženec računa na pomoč svoje družine).

Pritožba je bila vročena predlagateljici (vročilnica, pripeta k l. št. 167), ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pristop sodišča prve stopnje, ki je s strani izvedenca ugotovljeno vrednost stanovanja znižalo za ceno popravilo odtoka WC školjke (13. točka izpodbijanega sklepa), je zgrešen. Tovrstna »manjša napaka« (dopis cenilca za gradbeno stroko, l. št. 91) na tržno vrednost stanovanja namreč ne vpliva. Izračun vrednosti stanovanja je narejen po metodi primerljivih prodaj v konkretnem primeru ter temelji zlasti na aplikaciji naslednjih podatkov s trga nepremičnin na predmetno nepremičnino: lokacija stavbe, leto njene izgradnje, nadstropje, v katerem se stanovanje nahaja, njegova uporabna površina ter kvaliteta, obnova in oprema (l. št. 140). Vnašanje tovrstnih bagatelnih korekcij v opisano metodo je popolnoma nesmiselno(2). Kot tržno vrednost stanovanja pritožbeno sodišče tako sprejema znesek 60.478,00 EUR, opredeljen v dopolnitvi k cenilnemu mnenju (l. št. 141), denarno vrednost idealnega deleža nasprotnega udeleženca, ki jo mora slednjemu izplačati predlagateljica, pa je posledično zvišalo na 30.239,00 EUR.

Pritožba nima prav, ko trdi, da tožnica zaradi pravila o prekluziji (268. člen ZPP) ne bi več smela uveljavljati prevzemnega interesa. Takšna uporaba pravil o prekluziji po 286. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP(3) se ne prilega postopku za delitev stvari v solastnini na prvi stopnji, pa tudi ne naravi izjave, s katero udeleženec uveljavlja svojo voljo, da mu pripada solastna stvar v celoti (v resnici tu niti ne gre za zatrjevanje dejstva). Sodišče mora v postopku delitve solastnine z udeleženci odprto razpravljati o načinu delitve. Pri tem mora z vidika pravočasnosti njihovih izjav paziti zgolj na to, da bi ne prišlo do zlorabe procesnih pravic, da je njihovo ravnanje skladno z načelom vestnosti in poštenja ter na to, da se v največji meri uresničuje načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka (11. člen ZPP). Ker pri predlagateljičini izjavi ni šlo za zlorabo procesnih pravic, marveč za sestavni del odprte razprave o načinu delitve, očitana kršitev ni podana.

Materialnopravna graja izpodbijanega sklepa, češ da sodišče sploh ni odločalo po kriteriju potreb, temveč se je oprlo na predlagateljičino sposobnost izplačila vrednosti idealnega deleža nasprotnega udeleženca, ni utemeljena. Peti odstavek 70. člena SPZ(4) v primeru kolizije prevzemnih interesov predvideva upoštevanje velikosti idealnih deležev, dosedanjega načina rabe stvari in potreb solastnikov. Sodišče torej svojo odločitev o tem, kateremu od solastnikov, ki so uveljavljali prevzemni interes, bo dalo prednost, utemelji na različnih okoliščinah, ki se nanašajo bodisi na udeležence, ki pri delitvi sodelujejo, bodisi na predmet delitve. Merila, ki jih našteva zakon, ne tvorijo zaprtega kroga. Še zlasti v primerih, ko sta položaja obeh solastnikov razmeroma izenačena, bo moralo sodišče pri iskanju pravične rešitve upoštevati tudi druge okoliščine konkretnega primera. Čeprav pritožba sprva navaja, da je sodišče prve stopnje kot ključni element za uveljavljanje prevzemnega interesa upoštevalo potrebo posameznega solastnika, nato pa sodišču očita ravno nasprotno – da po omenjenem kriteriju sploh ni odločalo – pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti uporabe določbe petega odstavka 70. člena SPZ: sodišče prve

stopnje je namreč, glede na enakost idealnih deležev obeh udeležencev in dosedanjo neprimernost solastnega stanovanja za bivanje, svojo odločitev, da bo dalo prednost prevzemnemu interesu predlagateljice, prvenstveno utemeljilo z njeno (in otrokovo) potrebo po stanovanju, dodatno pa je upoštevalo še način oz. zmožnost poplačila vrednosti idealnega deleža nasprotnega udeleženca. Pritožbeno sodišče soglaša, da navedeno pretehta v prid predlagateljice.

Neutemeljena pa sta tudi pritožbena očitka zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede kolizije interesov in premoženjskega stanja strank, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da bo solastno stanovanje v celoti pripadlo predlagateljici, obrazložilo v jasnih in pravilnih razlogih (11. in 12.

točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Glede ugotovljenega premoženjskega stanja obeh udeležencev pa velja dodati, da so (tudi) v predlagalnih nepravdnih postopkih za zbiranje procesnega gradiva primarno zadolženi udeleženci, sodišče pa le izjemoma – kadar to zahteva varstvo oseb, ki ne morejo same skrbeti za svoje pravice in interese (drugi odstavek 5. člena in 6. člen ZNP). Ker nasprotni udeleženec ni bil pripravljen odgovarjati na vprašanja o svojih mesečnih dohodkih ter morebitnih prihrankih, povedal pa je le, da je bil v obdobju zadnjih petih let zaposlen, da že tri leta ni dobil plače, da preživnine za svojega sina ne plačuje ter da bi sredstva za izplačilo predlagateljice že dobil, saj ima starše in prijatelje (l. št. 97-98, 147-148), je ocena sodišča prve stopnje, da so možnosti predlagateljice za izplačilo nasprotnega udeleženca boljše, pravilna. Pritožbeno sodišče torej kot pravilno ocenjuje dokazno oceno prvega sodišča, ki je izpoved predlagateljice tudi v tem delu, tj. glede načina izplačila solastnega deleža nasprotnega udeleženca, štelo za prepričljivejšo (12. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

Pritožba nasprotnega udeleženca je delno utemeljena. Na podlagi pooblastila iz tretje točke 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče njegovi pritožbi delno ugodilo ter odločilo, da je pravilna denarna vrednost idealnega deleža nasprotnega udeleženca, ki ga mora izplačati predlagateljica, 30.239,00 EUR. Ker v ostalem pritožba ni utemeljena in ob tem niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti

(drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP)

, jo je pritožbeno sodišče v preostalem delu zavrnilo in izpodbijani sklep v nespremenjenem delu potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).

-----------------------------------------------------------------------------------------

(1)

Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007 (uradno prečiščeno besedilo) s spremembami.

(2) Ad absurdum: potemtakem bi bilo treba upoštevati sleherno malenkost. Npr.: dotrajano tesnilo pri pipi, pregorelo žarnico, majave tečaje itd.

(3) Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986, s poznejšimi spremembami.

(4) Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002.