VSL sklep I Cp 1696/2013

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Sodišče prve stopnje je z dodatnim sklepom o dedovanju sklenilo, da zapuščina po pokojni A.G. obsega še 8 parc. št. vse k. o. x., last zapustnice do 1/6 (I. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da je vrednost navedenih nepremičnin, upoštevajoč podatke Geodetske uprave Republike Slovenije, 11.618,66 EUR, in sklenilo, da sta oporočna dediča zapustničin vnuk R.G., ki deduje zgoraj navedeno premoženje, ter zapustničina hči M. T., ki deduje ¼ vrednosti tega premoženja v denarju, in sicer je oporočni dedič na podlagi zapustničine lastnoročne oporoke z dne 12. 4. 1994 nujni dedinji dolžan izplačati vrednost njenega nujnega deleža v znesku 2.904,66 EUR (II. točka izreka).

Dedinja M.T. v pravočasni pritožbi sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je po desetih letih v že razsojeni zadevi opravilo glavno obravnavo in odločilo drugače kot prvič. V sklepu o dedovanju je namreč sklenilo, da dedinja deduje po oporoki v naravi, v dodatnem sklepu pa, da gre za nujno dedovanje in izplačilo nujnega deleža. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, ker je napačno razlagalo oporoko, češ da iz nje izhaja pravica dedinje do nujnega deleža. Učinke pravnomočnosti je sodišče kršilo tudi s posegom v pravnomočen dogovor med dediči. Sodišče brez novega dednega dogovora ne sme spremeniti osnovnega ključa za dedovanje po glavnem sklepu o dedovanju, dednega dogovora glede novo najdenega premoženja pa ni bilo, saj vrednost predmetnih nepremičnin, kot je bila določena s strani GURS, ni realna. Od solastnice predmetnih nepremičnin je samo iz naslova sečnje lesa letno prejemala skoraj takšno vsoto, kot ji jo je v dodatnem sklepu za vse nepremičnine odmerilo sodišče. Sodišče je tudi nepravilno zgolj njo (ne pa tudi dediča) pozvalo na plačilo celotnega predujma za plačilo izvedenca/cenilca gradbene stroke, poleg tega pa bi bilo za cenitev nepremičnin bolj primerno postaviti izvedenca gozdarske stroke, ki bi ocenil vrednost lesne mase na zemljišču. Sodišče prve stopnje je neuspešno prosila za odlog plačila predujma za izvedenca, čeprav je v prošnji za odlog pojasnila, da se z dedičem dogovarjata o rešitvi vseh medsebojnih odprtih zadev. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Po drugem odstavku istega člena sodišče tako ravna (med drugim) tedaj, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti npr. vsebina oporoke.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 84. člen ZD, ki ureja razlago oporoke, pri tem pa po oceni pritožbenega sodišča zmotno štelo, da med strankama ni sporno nobeno dejstvo ter da gre zgolj za vprašanje materialnega prava – razlago oporoke. V obravnavanem primeru se dediča ne moreta zediniti o vprašanju, kdo je oporočni dedič in kolikšen delež v skladu s pravo oporočiteljičino voljo pripada pritožnici. Vsak od dedičev ponuja tako razlago oporoke, ki bi pripeljala do zanj ugodne rešitve: dedinja, da ji v skladu z oporoko pripada izplačilo v višini zakonitega deleža (trdi, da sta po oporoki oba oporočna dediča in je oporočiteljica določila le način dedovanja), dedič pa, da dedinji pripada zgolj nujni delež (trdi, da je edini oporočni dedič, medtem ko sodedinji pripada le nujni delež v višini polovice zakonitega deleža). Sodišče prve stopnje je sledilo dediču, pri tem pa ob uporabi razlagalnih napotkov iz 84. člena ZD izvedlo dokazovanje v zvezi z ugotovitvijo prave zapustničine volje glede višine dednih deležev obeh dedičev. Na podlagi izvedenih dokazov (zlasti izpovedbe dediča in pisne izjave dedinje) je ocenilo, da je zapustnica v oporoki določila, da je dedič dolžan dedinji izplačati (zgolj) nujni delež, ob tem pa spregledalo, da med strankama zapuščinskega postopka obstoji spor o dejstvih glede prave volje zapustnice. Vprašanje, kakšen delež je dedič v skladu z voljo zapustnice dolžan izplačati dedinji (kar je odvisno od tega, ali sta oba oporočna dediča, ali pa je oporočni dedič samo vnuk, medtem ko je pritožnica le nujna dedinja(1)), je glede na trditve strank v tem zapuščinskem postopku namreč najprej dejansko, šele nato pa pravno vprašanje. V takšnih primerih je napotitev na pravdo za zapuščinsko sodišče obligatorna, saj sme zgolj pravdno sodišče ugotavljati pravo voljo oporočiteljice(2).

Višje sodišče je v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje z dedičema razčistiti obseg spornih dejstev, nato pa, v skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD postopek prekiniti in na pravdo napotiti tistega dediča, katerega pravico je šteti za manj verjetno, to pa je glede na besedilo oporoke po oceni pritožbenega sodišča pritožnica. Pritožbeno sodišče so do ostalih do pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo, ker niso pravno odločilne.

(1) Nujno dedovanje je del/podvrsta zakonitega in ne oporočnega dedovanja. Primerjaj npr. sklep Višjega sodišča v Celju z dne 18. 10. 2007, opr. št. Cp 486/2007.

(2) Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 9. 2. 1995, opr. št. II Ips 305/1994.