UPRS U 1992/2001

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se ne ugodi zahtevi tožeče stranke za preveritev sklepa z dne 26. 9. 2001, po katerem Ministrstvo za gospodarstvo - tožena stranka ne bo sofinanciralo investicije, ki jo je prijavila tožeča stranka na podlagi javnega razpisa za spodbujanje investicij na območju občin A., B., C., D., E. ali F.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je pritožbo obravnavala strokovna komisija, ki je ponovno preverila predloženo dokumentacijo in pri tem ugotovila, da investicija ni povezana z odprtjem vsaj petih novih delovnih mest v zahtevanem obdobju. To pa pomeni, da tožeča stranka ne izpolnjuje razpisnih pogojev, zato je strokovna komisija njeno pritožbo oziroma predlog za preveritev zavrnila.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče napadeni sklep skupaj s sklepom prve stopnje odpravi in tožnici prizna ter odmeri vse nastale stroške.

V tožbi navaja, da je tožeča stranka že v zahtevi za preveritev utemeljenosti prvostopnega sklepa izpostavila, da iz prijavljene investicije v projekt "A., d.o.o., A" izhaja, da tožeča stranka zagotavlja odprtje vsaj petih novih delovnih mest. Zato je po mnenju tožeče nerazumljiva zelo skopo utemeljena odločitev tožene stranke, da prijavljenega projekta ne bo sofinancirala. V projektu je novo zaposlovanje omenjeno na več mestih, in to celo za delovna mesta z višjimi stopnjami izobrazbe. Kljub temu se tožena stranka v vsebino projekta niti ni spuščala. S takšnim nezakonitim ravnanjem pa je tožečo stranko izločila iz nadaljnjega obravnavanja na razpisu. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri izpodbijani odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenimi navedbami še dodaja, da prijavitelj na razpis (tudi) ne sme biti v stanju kapitalske neustreznosti. Tožeča stranka tega pogoja ne izpolnjuje, saj že od leta 1996 posluje z izgubo.

Prav tako zadnja leta posluje z izgubo B., d.o.o., v katero bi bilo treba vložiti sredstva. Tožeča stranka pa tudi ne izpolnjuje razpisnega pogoja petih novih delovnih mest. Iz poglavja VI/4 Analiza kadrov izhaja izhodiščno stanje števila zaposlenih v B., d.o.o. na dan 31. 7. 2001, navedene so tudi spremembe števila delovnih mest različne zahtevnosti. Iz navedenega je razvidno, da bo do konca leta 2001 število delovnih mest povečano za dva, do konca leta 2002 za dva, razvidno pa je tudi, da bo do konca leta 2003 število delovnih mest enako izhodiščnemu številu, prav tako tudi konec leta 2004. Izpolnjen torej ni razpisni pogoj, po katerem mora biti odprtih najmanj pet delovnih mest v obdobju treh let od sklenitve pogodbe, pri čemer se, skladno z razpisno dokumentacijo, število novih delovnih mest ugotavlja na osnovi dodatnih delovnih mest, in to v primerjavi s celoletnim povprečjem vseh zaposlenih v podjetju. V pripravljalni vlogi tožeča stranka oporeka ugotovitvi glede kapitalske neustreznosti in argumentira nasprotno. Glede neizpolnjenega razpisnega pogoja, ki se nanaša na nova delovna mesta pa še navaja, da je v projektu utemeljila, da bi ohranila 111 delovnih mest in zaposlila pet strokovnjakov. Opozarja na podatke, ki izhajajo iz projekta (Podprojekt - kadri na strani 17, Analiza kadrov na strani 21 ter na tabele na straneh 24, 25 in 27), in ki naj bi dokazovali, da so nova delovna mesta predvidena skladno z razpisom. Tožena stranka oporeka tudi navedbam v pripravljalni vlogi in ponovno opozarja na pogoj iz 3.a točke javnega razpisa. V zvezi s podatki iz projekta, na katere opozarja tožeča stranka pa še dodaja, da je ob primerjavi stanja zaposlenih na dan 31. 7. 2001, ki je 112 delavcev, ter stanja tri leta po zaključeni investiciji (112) nesporno, da povečanje število delovnih mest ni predvideno. Opozarja še, da podatki v tabelah niso skladni s preračunom na strani 17, in da podatki na strani 24 niso skladni s podatki v tabeli na strani 21. Tako na strani 24 kot 25 pa je navedeno, da naj bi se ohranilo 100 delovnih mest in 5 novih delovnih mest VII. ali VIII. stopnje. Enako izhaja iz citiranega dela projekta na strani 27. Vse to pa po presoji tožene stranke nedvoumno kaže, da tožeča stranka v projektu ni predvidela odprtja najmanj petih delovnih mest po kriterijih iz razpisa.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka ima sicer prav, da sta obrazložitvi obeh izpodbijanih sklepov skrajno skopi. Razlog za zavrnitev vloge tudi ne more biti finančna neustreznost, na katero tožena stranka prvič opozarja šele v odgovoru na tožbo. Pač pa iz objavljenega javnega razpisa res izhaja takšna vsebina pogoja glede novih zaposlenih delavcev, kot to navaja tožena stranka. Sporna tudi ni vsebina projekta. Ob takšnih zahtevah iz razpisa in ob nespornih podatkih, ki jih o zaposlenih delavcih in novih zaposlitvah vsebuje projekt, pa je tudi po presoji sodišča pravilna izpodbijana odločitev, po kateri podatki projekta ne ustrezajo zahtevam glede novih delovnih mest iz razpisa. Glede na razpisne pogoje, po katerih je treba v naslednjih treh letih po podpisu pogodbe odpreti najmanj pet novih delovnih mest, kar se ugotavlja na podlagi dodatnih delovnih mest v primerjavi s celoletnim povprečjem zaposlenih v podjetju, pa ni in ne more biti bistveno, kakšna in kako koristna je sicer vsebina projekta, in tudi ne predvideni (neboleči) načini prenehanja zaposlitve posameznih delavcev. Ob konkretno postavljenem najmanjšem številu novih zaposlitev je namreč očitno, da je cilj razpisane državne pomoči prav v tem - da se poveča število zaposlenih za določeno število (najmanj petih) delavcev na projekt in s tem poveča število delovnih mest oziroma zaposlenih na področju razpisa. Takšno (absolutno) povečanje delovnih mest pa iz tožnikove vloge - projekta nesporno ne izhaja. To pa obenem pomeni, da razpisni pogoj v konkretnem primeru ni izpolnjen, tako kot ugotavlja že tožena stranka v izpodbijanih sklepih.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00), kot neutemeljeno zavrnilo.