UPRS Sodba U 761/2001

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za šolstvo, znanost in šport RS z dne 5.4.2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Ravnatelj zavoda je dne 27.1.1998 vložil predlog za napredovanje tožnika v naziv mentor na podlagi 9. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Uradni list RS, št. 64/96, v nadaljevanju Pravilnik).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je tožnik zaposlen na delovnem mestu učitelja računalništva in informatike, ki pa v skladu z 2. členom Pravilnika ni v celoti izpolnil z zakonom in drugimi predpisi določenega pogoja. Iz dokazil, ki jih je predlagatelj priložil k predlogu je razvidno, da je tožnik dne 15.5.1992 diplomiral na Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo Univerze v A. in si pridobil strokovni naslov univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike, da je dne 11.6.1993 končal program za izpopolnjevanje strokovne izobrazbe - program za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe na Pedagoški fakulteti Univerze v B. in se usposobil za izvajanje pedagoškega procesa v srednjem izobraževanju ter da je dne 6.12.1993 opravil strokovni izpit pri Ministrstvu za šolstvo in šport pred izpitno komisijo za učitelje splošno-izobraževalnih in strokovno-teoretičnih predmetov v srednjih šolah, delavskih univerzah in izobraževalnih centrih. V obrazložitvi tožena stranka nadalje navaja, da v skladu s 3. odstavkom 92. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96 in 23/96, v nadaljevanju ZOFVI) morajo strokovni delavci obvladati slovenski knjižni jezik, imeti ustrezno izobrazbo, določeno s tem zakonom in drugimi predpisi, ter opravljen strokovni izpit v skladu s tem zakonom. V skladu z 2. odstavkom 97. člena ZOFVI morajo imeti učitelji splošno izobraževalnih predmetov visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri in pedagoško-andragoško izobrazbo, pri čemer v skladu s 5. odstavkom 92. člena ZOFVI smer in stopnjo strokovne izobrazbe določi minister, potem ko si pridobi mnenje pristojnega strokovnega sveta.

Tožena stranka ugotavlja, da so bili ob vložitvi predloga za napredovanje tožnika v naziv mentor v veljavi kadrovski pogoji, ki so bili določeni v Sklepu o določitvi kadrovskih pogojev za učitelje in sodelavce - laborante v programih srednjih in osnovnih šol (Uradni list RS, št. 42/95 in 68/96, v nadaljevanju Sklep), ki ga je sprejel Strokovni svet RS za vzgojo in izobraževanje na podlagi zakonskega pooblastila iz 53. člena Zakona o usmerjenem izobraževanju (Uradni list SRS, št. 11/80, 3/83, 25/89 in 35/89, v nadaljevanju ZUI). Določba 43. člena ZUI določa, da vzgojno-izobraževalne programe sprejema Strokovni svet RS za vzgojo in izobraževanje, 7. alinea 1. odstavka 45. člena ZUI pa določa, da so pogoji o vrsti in stopnji izobrazbe učiteljev in drugih delavcev za vsak predmet določeni z vzgojno-izobraževalnim programom. Ta sklep je stopil v veljavo dne 1.9.1995 in v 1. odstavku 20. točke določa, da lahko predmet računalništvo in informatiko uči, kdor je končal program za pridobitev visokošolske izobrazbe in je pridobil strokovni naslov profesor ali diplomirani inženir računalništva z matematiko ali računalništva in informatike. Če učiteljev s tako izobrazbo ni, lahko v skladu z 2. odstavkom iste točke uči predmet računalništvo in informatika tudi učitelj s končanim programom za pridobitev visokošolske izobrazbe, če je imel v tem programu predmet računalništvo in če ima dopolnilna strokovna znanja. Ustrezna dopolnilna znanja se pridobijo bodisi z ustreznim študijskim programom izpopolnjevanja iz računalništva in informatike v obsegu najmanj 375 ur, bodisi z izpiti iz specialne didaktike in po svoji izbiri še najmanj štirih drugih strokovnih predmetov, ki jih v ta namen določijo visokošolski zavodi, tako da skupaj obsegajo najmanj en semester ustreznega študijskega programa. Prehodni kadrovski pogoj v točki 20.4.1 Sklepa določa, da lahko poučuje predmet računalništvo in informatiko še naprej, kdor je izpolnjeval pogoje za poučevanje predmeta računalništvo in informatika po vzgojno-izobraževalnih programih do uveljavitve teh sprememb in dopolnitev programov osnovnih šol v poglavjih, ki urejajo kadrovske pogoje za učitelje in sodelavce - laborante. Kadrovski pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo Sklepa, so bili sprejeti na osnovi 175. člena ZUI in so veljali tudi v času, ko se je tožnik prvič zaposlil v vzgoji in izobraževanju, to je dne 1.9.1992. Določba 175. člen ZUI je določala, da morajo imeti učitelji splošno-izobraževalnih predmetov visoko strokovno izobrazbo ustrezne smeri, pri čemer je smer in stopnja izobrazbe določena z vzgojno-izobraževalnim programom. Dne 23.5.1991 je Strokovni svet RS za vzgojo in izobraževanje sprejel Štiriletne programe tehniških in drugih strokovnih šol, ki so bili leta 1992 objavljeni v publikacijah Ministrstva za šolstvo in šport in Zavoda RS za šolstvo in šport. V skladu s sprejetimi kadrovskimi pogoji za izvedbo predmeta računalništvo in informatika je moral imeti učitelj tega predmeta visoko izobrazbo pedagoške smeri računalništva z matematiko ali visoko izobrazbo iz računalništva in informatike z dodatno pedagoško-andragoško izobrazbo ali visoko izobrazbo z dodatno pedagoško-andragoško izobrazbo in ustrezen (150 urni) tečaj iz računalništva. Tožena stranka je na podlagi navedenega ugotovila, da tožnik, ki ima strokovni naslov univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike, pridobljeno pedagoško-andragoško izobrazbo in opravljen strokovni izpit, ob vložitvi predloga za napredovanje ni v celoti izkazal, da izpolnjuje kadrovski pogoj za učitelja računalništva in informatike, saj k predlogu ni predložil dokazila o opravljenem 150 urnem tečaju iz računalništva v skladu z določili sprejetimi leta 1991. Predlagatelj je predlog za napredovanje v naziv dopolnil s potrdilom Fakultete za elektrotehniko z dne 26.2.1999, ki potrjuje, da je tožnik dne 15.2.1992 uspešno zaključil visokošolski študij elektrotehnike in si pridobil strokovni naslov diplomirani inženir elektrotehnike ter da je po učnem programu v skupnem obsegu 315 ur opravljal izpite v okviru računalniških predmetov in priložil šest potrdil o končanih seminarjih. Tožena stranka je ugotovila, da potrdilo Fakultete za elektrotehniko in potrdila o uspešno zaključenih seminarjih s področja računalništva ne izkazujejo opravljenega ustreznega 150 urnega tečaja iz računalništva, katerega bi tožnik moral izpolniti do uveljavitve sklepa iz leta 1995, da bi ga ščitile prehodne določbe. Tožnik prav tako ni izkazal pridobljenih ustreznih dopolnilnih znanj po sklepu iz leta 1995, bodisi z ustreznim študijskim programom izpopolnjevanja iz računalništva in informatike v obsegu 375 ur bodisi z izpiti iz specialne didaktike in po svoji izbiri še iz najmanj štirih drugih strokovnih predmetov, ki jih v ta namen določijo visokošolski zavodi, tako da skupaj obsegajo najmanj en semester ustreznega študijskega programa.

Tožena stranka je tudi ugotavljala ali morda tožnik izpolnjuje pogoje v času izdaje odločbe. Na podlagi uradnih evidenc ministrstva je tožena stranka ugotovila, da je tožnik v letu 1999/00 in 2000/01 poučeval informatiko (po 4 ure tedensko) ter računalništvo in informatiko (po 7 ur tedensko). Dne 13.3.1999 je stopila v veljavo Odredba o smeri izobrazbe učiteljev in laborantov v izobraževalnih programih gimnazije (Uradni list RS, št. 14/99, v nadaljevanju Odredba), ki v 1. odstavku 23. točke 4. člena določa, da je učitelj informatike lahko, kdor je končal enopredmetni univerzitetni študijski program iz računalništva in informatike, matematike - smeri računalništvo z matematiko ali uporabna matematika, organizacija dela - smer organizacijska informatika, ekonomije - informacijsko - upravljalske smeri, sociologije - smeri družboslovna informatika ali matematike in računalništva in si pridobil strokovni naslov profesor računalništva z matematiko, diplomirani inženir računalništva in informatike, diplomirani inženir matematike (smer uporabna matematika), diplomirani organizator dela - informatik, diplomirani ekonomist (informacijsko-upravljalska smer), diplomirani sociolog družboslovne informatike, profesor matematike in računalništva ali diplomirani inženir računalništva. Če učiteljev s takšno izobrazbo ni, lahko v skladu z 2. odstavkom 23. točke 4. člena iste odredbe informatiko uči tudi, kdor je končal študijski program za pridobitev univerzitetne izobrazbe, če je imel v tem programu predmet računalništvo in je opravil ustrezni študijski program za izpopolnjevanje iz informatike ali izpit iz specialne didaktike in po svoji izbiri še najmanj iz štirih drugih strokovnih predmetov. Ker tožnik ni izkazal opravljenega ustreznega študijskega programa za izpopolnjevanje iz informatike ali izpita iz specialne didaktike in po svoji izbiri še najmanj štirih drugih strokovnih predmetov, ki jih določijo visokošolski zavodi, ki izvajajo študijske programe iz 1. odstavka 23. točke 4. člena Odredbe je tožena stranka je glede na navedeno ugotovila, da tožnik v času vložitve predloga za napredovanje v naziv in do izdaje odločbe ni izpolnil predpisanega izobrazbenega pogoja za učitelja računalništva in informatike oziroma za učitelja informatike, kar je ob pogojih opravljenega strokovnega izpita in pridobljene pedagoško-andragoške izobrazbe predpogoj za napredovanje v naziv na podlagi 2. člena Pravilnika, zato je bilo potrebno predlog zavrniti. V tožbi tožnik navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi v nasprotju z listinsko dokumentacijo ugotovila, da tožniku manjka 150 - urni oziroma 375 - urni študijski program izpopolnjevanja iz računalništva in informatike. Tožnik navaja, da je na Fakulteti za elektrotehniko po učnem programu do leta 1992 opravil kar 315 ur izobraževanja v okviru računalniških predmetov in to je razvidno tudi iz potrdila dekana fakultete z dne 26.2.1999, kar pomeni, da je ob vložitvi prošnje (takrat se je zahtevalo 150 ur izobraževanja iz računalništva) izpolnjeval vse pogoje za napredovanje v naziv mentor. Prav tako je dne 6.12.1993 opravil strokovni izpit. Če ne bi izpolnjeval zahtevanih zakonskih pogojev (ustreznost izobrazbe) za poučevanje računalništva, ne bi mogel opravljati strokovnega izpita. Iz potrdila o opravljenem strokovnem izpitu je razvidno, da je diplomiral na smeri procesna informatika. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka posegla v pridobljeno pravico tožnika (uspešno opravljen strokovni izpit za poučevanje računalništva, ki ga lahko opravlja le tisti, ki izpolnjuje vse zakonske pogoje za poučevanje računalništva), sedaj pa trdi, da ne izpolnjuje zakonskih pogojev za poučevanje računalništva, čeprav na podlagi strokovnega izpita ta predmet poučuje že od leta 1993 dalje. Tožena stranka je tudi predno mu je dovolila opravljati strokovni izpit preverila ali izpolnjuje vse zakonske pogoje za poučevanje računalništva in ugotovila, da jih, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel opravljati strokovnega izpita. Tožnik meni, da mu tožena stranka z nepravilno uporabo materialnega prava odreka napredovanje v naziv mentor in ga s tem spravlja v neenakopraven položaj z drugimi učitelji (neenakopravno obravnavanje pred zakonom), zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in v celoti vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in navaja, da dejstvo, da ima tožnik opravljen strokovni izpit še ne pomeni, da izpolnjuje tudi pogoj ustrezne izobrazbe, ki se za napredovanje zahteva v skladu s Pravilnikom. Tožnik netočno navaja, da gre za kršitev načela varstva pridobljenih pravic. Zaradi dejstva, da je strokovni izpit opravil kljub neustrezni izobrazbi, mu le-tega tožena stranka ne more odvzeti. Z opravljenim strokovnim izpitom tožnik lahko poučuje vse predmete za katere je v podzakonskih aktih določeno, da jih lahko v vzgoji in izobraževanju poučujejo strokovni delavci, ki imajo končan univerzitetni študijski program iz elektrotehnike. Predmet, ki ga tožnik poučuje sedaj pa ni eden od predmetov, za poučevanje katerega bi tožnik imel ustrezno izobrazbo. Nadalje še navaja, da tožnika tudi ne ščiti prehodna določba Sklepa iz leta 1999, ki določa, da lahko poučuje predmet računalništvo in informatika, kdor je izpolnjeval pogoje za poučevanje do uveljavitve tega sklepa.

V odgovoru na odgovor tožene stranke tožnik ponavlja navedbe iz tožbe.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil predlog za napredovanje v naziv vložen na podlagi 1. odstavka 9. člena Pravilnika, ki določa, da v naziv mentor lahko napreduje strokovni delavec, ki je zaposlen v vzgoji in izobraževanju najmanj 4 leta, je uspešen pri svojem delu, je uspešno končal programe strokovnega izobraževanja, ki so skupaj ovrednoteni z najmanj 4 točkami, je opravil različna dela iz 18. člena pravilnika, ovrednotena z najmanj 4 točkami. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke je razvidno, da pri predlogu za napredovanje v naziv sploh ni ugotavljala ali tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje v naziv mentor po 9. členu Pravilnika. V izpodbijani odločbi se tožena stranka sklicuje na splošne določbe Pravilnika in sicer na 2. člen Pravilnika, ki določa, da v posamezni naziv lahko napredujejo strokovni delavci iz 1. člena tega pravilnika, ki opravljajo vzgojno-izobraževalno dejavnost na področjih osnovnošolskega in osnovnega glasbenega izobraževanja, nižjega in srednjega poklicnega ter srednjega strokovnega in tehniškega izobraževanja, srednjega splošnega izobraževanja in višjega strokovnega izobraževanja, vzgoje in izobraževanja v domovih za učence in v dijaških domovih ter vzgoje in izobraževanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, ki izpolnjujejo z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje za strokovne delavce, ter tisti, ki nimajo ustrezne izobrazbe, pa jim zakon dovoljuje opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v šoli, in izpolnjujejo posebne pogoje, določene s tem pravilnikom. Nadalje se v obrazložitvi tožena stranka sklicuje na 3. odstavek 93. člena ZOFVI, ki določa, da morajo strokovni delavci obvladati slovenski knjižni jezik, imeti ustrezno izobrazbo, določeno s tem zakonom in drugimi predpisi, ter opravljen strokovni izpit v skladu s tem zakonom. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožena stranka ugotovila, da je tožnik diplomiral 15.5.1992, da je pridobil strokovni naslov univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike, da je od dne 1.9.1992 zaposlen v vzgoji in izobraževanju, da je dne 11.6.1993 končal program za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe ter da je dne 6.12.1993 opravil strokovni izpit pred izpitno komisijo za učitelje splošno-izobraževalnih in strokovno-teoretičnih predmetov v srednjih šolah, delavskih univerzah in izobraževalnih centrih. Sklicevanje tožene stranke na določbe, ki se nanašajo na kadrovske pogoje, je v tem konkretnem primeru irelevantno, kajti tožena stranka bi morala ugotavljati ali tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje, ki so določeni v 1. odstavku 9. člena Pravilnika. Po podatkih upravnih spisov je razvidno, da je bil tožnik v času vložitve predloga v vzgoji in izobraževanju že zaposlen štiri leta, da je uspešen pri svojem delu, da je opravil strokovni izpit, da se je usposobil za izvajanje pedagoškega procesa v srednjem izobraževanju. Po podatkih upravnih spisov bi bilo mogoče zaključiti, da tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje v naziv mentor, saj sicer ne bi bil predlagan za napredovanje. V obravnavanem primeru je torej ostalo neraziskano vprašanje, ali je tožnik izpolnil pogoj iz 3. in 4. alinee 1. odstavka 9. člena Pravilnika. Tožena stranka bo tako morala v ponovnem postopku ugotoviti ali je tožnik končal programe strokovnega izobraževanja, ki so skupaj ovrednoteni z najmanj 4 točkami ter ali je opravil različna strokovna dela iz 18. člena pravilnika, ovrednotena z najmanj 4 točkami. Pri odločanju o predlogu za napredovanje mora tožena stranka dejansko stanje popolno ugotoviti in ga tudi obrazložiti v sami odločbi oziroma v upravnem aktu, kajti tega v odgovoru na tožbo tožena stranka ne more več dopolnjevati.

Ker je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 4. točke 1. odstavka 60 člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ter zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (2. odstavek 60. člena ZUS).