UPRS Sodba U 354/99

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 27.8.1998, s katero mu je Davčna izpostava Davčnega urada A odmerila dohodnino za leto 1997. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določbe 2., 5., 15. in 16. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, popr. 2/94, 7/95 in 44/96 - ZDoh) in na podlagi podatkov v spisih ugotavlja, da je tožnik, ki stalno prebiva na območju Republike Slovenije, rezident Republike Slovenije in zato obdavčitev zajema tudi pokojnino, ki jo prejema iz tujine. Za pokojnino iz tujine, ki so jo davčni zavezanci v skladu s 131. členom Zakona o davčnem postopku, dolžni napovedati pri davčnem organu, davčni organ v skladu s 3. alineo 1. odstavka 16. člena ZDoh, neto znesek pokojnine poveča s koeficientom poprečne stopnje davka od osebnih prejemkov. Znesek davka, za katerega se mu poveča neto pokojnina pa se šteje kot obračunana neplačana akontacija dohodnine in se upošteva kot plačani davek. V konkretnem primeru je organ prve stopnje znesek pokojnine iz tujine, ki ga je tožnik napovedal v davčni napovedi in je znašal 1.454.807 SIT povečal s koeficientom poprečne stopnje davka od osebnih prejemkov (1.801.633 SIT), razliko med bruto in neto zneskom pa je upošteval kot obračunano akontacijo dohodnine in zanjo znižal odmerjeno dohodnino. Odmera dohodnine je bila zato po presoji tožene stranke pravilno opravljena. Tožniku pojasnjuje, da se v zvezi z obdavčenjem pokojnin, ki jih rezidenti Republike Slovenije prejemajo iz Italije, uporabljajo določbe 18. člena Sporazuma o izogibanju dvojnemu obdavčevanju dohodkov in premoženja (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 2/83 in Akt o nasledstvu, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 11/92 in 40/92). Tako se pokojnina (18. člen točka 2b), ki jo fizični osebi izplača pogodbenica (v tem primeru Italija) ali njena družbenopolitična skupnost ali lokalna uprava iz proračuna ali posebnega sklada, obdavči samo v drugi državi (v tem primeru v Sloveniji), če je prejemnik njen rezident. Iz navedenega sledi, da so italijanske pokojnine, ki jih prejemajo fizične osebe s stalnim prebivališčem v Sloveniji, obdavčene le v Sloveniji. Zato mora prejemnik pokojnine v primeru, da je davek od pokojnin, ki jih izplačuje italijanski pokojninski sklad v Slovenijo, obračunan in odveden že v Italiji, na podlagi dokazila, da je rezident Republike Slovenije, opozoriti italijanski davčni organ in tam tudi zahtevati povračilo. Ker tožnik v pritožbi sam navaja, da je potrdilo izdano za potrebe davkoplačevalcev pri prijavi davčnih obveznosti v Italiji, po presoji tožene stranke tudi navedenih materialnih stroškov za pridobivanje konkretne pokojnine tožnik ne more uveljavljati v Sloveniji.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da v odločbi o odmeri dohodnine za 1997 ni bil upoštevan podatek o plačanem davku od pokojnine prejete iz tujine, tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo potrdila tako odmerjeno dohodnino. Tožbi prilaga potrdila, iz katerih izhaja letna pravica do bruto pokojnine obračunana letna obveznost za davek od pokojnine, po predpisanih davčnih stopnjah, znesek priznanih odbitkov, ki se odtegujejo oziroma pobotajo z obveznostjo za davek in razliko dolgovanega davka. V napoved za dohodnino za leto 1997 je vnesen podatek pod obračunano letno bruto obveznost za dohodnino. Čeprav so iz potrdila razvidni dohodki, za katere se lahko uveljavljajo odbitki, vrsta odbitkov in odtegljaji, je davčni organ upošteval kot plačan davek v tujini le znesek naveden pod odtegljaji, ni pa upošteval odbitkov, ki predstavljajo nadomestilo za stroške v zvezi s pridobivanjem pokojnine. Pri tem tožnik navaja, da je podlaga za uveljavljanje navedenih odbitkov izjava, brez katere se odbitki ne priznajo. Zato so v konkretnem primeru odbitki pravica, ki se s posredovanjem izplačevalca (pokojninskega zavoda) pobota z obveznostjo do dohodnine. Ker se brez takšne izjave obračunani davek odvede v celoti, tožnik meni, da je potrebno davčno obveznost obravnavati ločeno od pravice do nadomestila - odbitkov, ki izhaja iz italijanskega predpisa. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in naj vzpostavi stanje kakršno je bilo ob napovedi za odmero dohodnine za leto 1997.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ponavlja že v pritožbi navedene razloge, na katere je v izpodbijani odločbi v celoti odgovorila. Zato vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavil.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji tudi v letu 1997 prejemal pokojnino iz Italije. Iz izpodbijane odločbe, ki temelji na podatkih v upravnih spisih, pa izhaja, da je tožnik v davčni napovedi napovedal pokojnino iz tujine v znesku 1.454.807,00 SIT. Za tožnika navedeni podatki tudi niso sporni, saj se njegov očitek nanaša le na odbitek, to je stroške v zvezi s pridobivanjem dohodka - pokojnine, ki se v skladu s 13. členom enotnega davčnega predpisa države, ki izplačuje pokojnino, odbije od skupne davčne obveznosti pri plačilu davka. Ob navedenem dejanskem stanju je za odmero dohodnine, v osnovo katere spada tudi pokojnina, ki jo je tožnik v letu 1997 prejel iz Italije, davčni organ moral uporabiti določbe ZDoh, na katere se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi. Republika Slovenija je z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe št. 11/92) postala tudi pravna naslednica in s tem pogodbena stranka Sporazuma med SFRJ in Italijansko Republiko o izogibanju dvojnemu obdavčenju dohodka in premoženja (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 2/83 - Sporazum). Ta sporazum se uporablja za rezidente ene ali obeh držav pogodbenic (1. člen) za davke od dohodka in premoženja, ki jih uvede posamezna država pogodbenica, ne glede na to kako se pobirajo (1. odstavek 2. člena). Po 4. členu Sporazuma je "rezident države pogodbenice" oseba, ki se po zakonu države pogodbenice obdavčuje v njej na podlagi svojega prebivališča. Pokojnine in drugi podobni prejemki, izplačani rezidentu države pogodbenice, se obdavčijo samo v državi pogodbenici, katere rezident je prejemnik pokojnine (1. odstavek 18. člena). Po točki b 2. odstavka istega člena, se pokojnina, ki jo fizični osebi izplača država pogodbenica iz proračuna ali iz posebnega sklada, obdavči samo v drugi državi pogodbenici, če je prejemnik njen državljan in rezident. Ker v obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik državljan Republike Slovenije in da ima prebivališče v Sloveniji, se zato po navedenih določilih Sporazuma pokojnina, ki jo prejema iz Italije obdavči samo v Republiki Sloveniji in to po zakonu, s katerim je davek od dohodka predpisan v Republiki Sloveniji, torej po določbah ZDoh. To pa pomeni, da je neutemeljen tožnikov očitek, da bi moral davčni organ in tožena stranka na podlagi davčnega predpisa Republike Italije znesek pokojnine, ki jo je prejel iz Italije, znižati za stroške, ki po 3. alinei prvega odstavka 16. člena ZDoh niso izvzeti iz osnove za davek od osebnih prejemkov.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS).