UPRS Sodba U 1676/2000

Tožbi se delno ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 20. 6. 2002 v zavrnilnem delu odpravi in v tem delu vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije v ponovni postopek, v preostalem pa se tožba zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke in odločbo Davčnega urada A. z dne 6. 4. 2000, s katero je le-ta tožeči stranki naložil v plačilo: prometni davek v znesku 24.063,30 SIT z zamudnimi obrestmi (v točki I. 1. in 2.), prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 12.691.466,00 SIT z zamudnimi obrestmi (v točki I. 3. in 4.), prispevek za zdravstveno zavarovanje v znesku 6.629.792,00 SIT z zamudnimi obrestmi (v točki I. 5. in 6.), prispevek za zaposlovanje v znesku 104.242,00 SIT z zamudnimi obrestmi (v točki I. 7. in 8.), prispevek za porodniško varstvo v znesku 104.242,00 SIT z zamudnimi obrestmi (v točki I. 9. in 10.), prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni v znesku 276.241,00 SIT z zamudnimi obrestmi (v točki I. 11. in 12.), davek od osebnih prejemkov iz naslova plač in drugih osebnih prejemkov iz delovnega razmerja v znesku 7.088.006,00 SIT z zamudnimi obrestmi (v točki I. 13. in 14.) ter davek od osebnih prejemkov iz naslova drugih prejemkov v znesku 19.180,10 SIT z zamudnimi obrestmi (v točki I. 15. in 16.), odpravila v delu, ki se nanaša na obračun prometnega davka in v tem delu zadevo vrnila temu organu v ponovni postopek, v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Tožena stranka v razlogih navaja, da je prvostopna odločba v delu, ki se nanaša na odmero prometnega davka, nepravilna ter da ima tožeča stranka prav v tem, da osnova za obračun prometnega davka ni bila pravilno ugotovljena, zato je prvostopno odločbo v tem delu bilo treba odpraviti. Utemeljeno pa je po njenem mnenju prvostopni davčni organ zaradi ugotovljenih nepravilnosti naloge tožeče stranke za službeno potovanje in njene naloge za izplačilo gotovine (blagajniške izdatke) štel kot neverodostojne knjigovodske listine ter glede na to izplačila stroškov za službena potovanja pravilno opredelil kot druge prejemke iz delovnega razmerja v smislu 1. alinee 1. odstavka 16. člena Zakona o dohodnini (ZDoh) ter pravilno tožeči stranki od teh izplačil naložil v plačilo predpisane prispevke in davke. Po mnenju tožene stranke je prvostopni davčni organ tudi zneske, navedene na blagajniških izdatkih, ki jih je kot odredbodajalec podpisal A.A. in ki so brez podpisov prejemnikov, iz istih razlogov utemeljeno opredelil kot druge prejemke iz delovnega razmerja za A.A., in sicer kot osebne prejemke iz 1. alinee 1. odstavka 15. člena ZDoh in 1. alinee 1. odstavka 16. člena ZDoh. Tožena stranka se v razlogih pri tem sklicuje na določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) in Slovenskih računovodskih standardov (SRS): št. 21, 21.3., 21.12., 21.5., 21.9., 22.1. Tožena stranka se v nadaljevanju strinja s tožnico, da Uredba o povračilih stroškov za službena potovanja v tujino za tožečo stranko ne velja, vendar meni, da nepravilno sklicevanje prvostopnega organa na ta predpis nima vpliva na odločitev v zadevi, kajti tožeča stranka je bila dolžna upoštevati določila SRS, v katerih so predpisani pogoji za poslovanje z listinami. Pritožbeni ugovor v zvezi z obračunom zamudnih obresti tožena stranka zavrne ter navaja, da zamudne obresti od nepravočasno plačanih prispevkov in davkov pričnejo teči s potekom rokov za plačilo, določenih v 130. in 223. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP), da je zamudne obresti tožeča stranka dolžna plačati v skladu z določbo 100. člena ZDavP, ter da po 16. členu istega zakona izračunani znesek zamudnih obresti ni nujni sestavni del izreka odločbe o odmeri davka. Vse ostale pritožbene ugovore, v katerih tožeča stranka zatrjuje kršitve pravil postopka, nepravilno uporabo zakona ter tudi nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pa je tožena stranka zavrnila kot neutemeljene ter se v delu pri tem sklicevala tudi na razloge prvostopne odločbe.

V tožbi, ki jo je tožeča stranka vložila najprej zaradi molka, ker tožena stranka ni odločila o njeni pritožbi zoper prvostopno odločbo, ko pa je tožena stranka odločbo o pritožbi izdala, pa jo je razširila na to odločbo, kot tožbene razloge uveljavlja nepravilno uporabo zakona, kršitve pravil postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V tožbi se sklicuje na razloge pritožbe ter navaja še dodatne. Ponavlja pritožbeno trditev, da je prvostopno odločbo podpisala neznana oseba, ki za podpis ni imela pooblastila ter navaja, da bi tožena stranka iz tega razloga morala prvostopno odločbo odpraviti že po uradni dolžnosti. Dalje zatrjuje, da izrek odločbe ni sestavljen v skladu z določbo 16. člena ZDavP, saj ne navaja davčne osnove in davčne stopnje, pa tudi ne obračuna zamudnih obresti, kar vse je po njenem mnenju razlog za odpravo odločbe. Nepravilno je stališče tožene stranke, da navedena zakonska določba 16. člena ZDavP za zamudne obresti ne velja. Po mnenju tožnice mora biti v izreku davčne odločbe navedena osnova za obračun zamudnih obresti, obrestna mera, dalje dan, od katerega so obresti obračunane in dan, do katerega so obračunane ter znesek obresti, kajti le tako je možno odločbo preizkusiti oziroma je davčnemu zavezancu omogočeno, da jo preveri. V nadaljevanju zatrjuje kršitve prvostopnega organa v zvezi z zaslišanjem delavcev tožeče stranke. Navaja, da delavci pred zaslišanjem niso bili seznanjeni, v kateri zadevi so zaslišani ter jim ni bilo omogočeno, da pri zaslišanjih sodeluje zakoniti zastopnik tožeče stranke. Zapisniki o zaslišanjih so pomanjkljivi, saj ne navajajo izjav zaslišanih delavcev v celoti. Namreč zaslišani delavci B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J. in K.K. so izjavili, da obstajajo pooblastila, s katerimi so pooblastili A.A., da v njihovem imenu ter z njihovim imenom in priimkom podpiše blagajniški izdatek, ter tudi pooblastilo, s katerim so pooblastili L.L. za sestavo in podpis obračuna potnih stroškov, povedali pa so tudi, da so prejeli ves denar potnih stroškov. Zaslišani delavci niso bili seznanjeni, da bodo izplačila potnih stroškov davčno opredeljena kot osebni prejemki ter jim tako ni bila dana možnost za zavarovanje njihovih interesov, pa tudi zapisnike o zaslišanju so podpisali brez pripomb le zato, ker sploh niso vedeli, za kaj gre. Navaja, da iz razlogov tožene stranke izhaja, da je izplačila potnih stroškov davčno prekvalificirala zaradi formalnih pomanjkljivosti pri obračunu stroškov ter ne zaradi vsebinskih nepravilnosti, saj navaja, da meni, da so glede na dokumente službena potovanja delavcev tožeče stranka bila opravljena, da pa je pogoj za izplačilo potnih stroškov in dnevnic tudi, da so nalogi za službena potovanja pravilno in pravočasno izpolnjeni, ker jih je le tako mogoče šteti za verodostojne. Tožena stranka po mnenju tožnice nima prav, da so potni nalogi izvedene notranje knjigovodske listine, pač pa so izvirne knjigovodske listine po SRS 21.12 ter za njihovo veljavnost tako niso potrebni nobeni drugi dogodki in priloge. Navaja, da vsebina potnega naloga ni predpisana, zato zadostujejo osnovni podatki, ki omogočajo obračun dnevnic in drugih potnih stroškov. V konkretnem primeru je šlo za obračun stroškov službenih potovanj šoferjev kamionov na terenu in tožeča stranka jim je bila po kolektivni pogodbi dolžna izplačati za prehrano dnevnice, saj na terenu ni organizirala prehrane in prenočišč. Tožnica meni, da pomanjkljiva listina ne more biti podlaga za davčno prekvalifikacijo poslovnega stroška. Do izplačil potnih stroškov so bili delavci upravičeni, o izplačilih obstajajo listine, delavci pa so izplačane potne stroške dejansko tudi prejeli. Tožeči stranki je nerazumljivo, kako je lahko tožena stranka potne naloge kot podlago za izplačila potnih stroškov štela kot neverodostojne listine, iste listine kot podlago za izplačila osebnih prejemkov pa štela za verodostojne knjigovodske listine. Tožena stranka tudi ni utemeljeno potrdila odločitve prvostopnega organa, da zneski na blagajniških izdatkih, ki jih je kot odredbodajalec podpisal A.A. ter so brez podpisa prejemnikov, štejejo kot njemu izplačani osebni prejemki. Davčni organi niso ugotovili, da bi A.A. karkoli od tega prejel, zato ni podlage za opredelitev teh izplačil kot njegovih osebnih prejemkov. Vsa ta izplačila so namreč prejeli delavci, na katere so se potni nalogi glasili. Po mnenju tožeče stranke pa tožena stranka davčne opredelitve spornih izplačil kot osebnih prejemkov ni mogla opreti na SRS 21. Ko se sklicuje na SRS, bi namreč morala upoštevati tudi temeljno računovodsko predpostavko dajanja prednosti vsebini pred obliko. Tožeča stranka je že v teku davčnega postopka predlagala, da bi se preverila upravičenost obračuna potnih stroškov, naj se preverijo tudi tovorni listi in prevoznice, ker te izkazujejo vse opravljene prevozne poti. Poleg tega bi moral davčni organ, če je potne naloge ocenil kot neverodostojne knjigovodske listine, na podlagi 39. člena ZDavP ugotoviti davčno osnovo za oceno. Za pravilno ugotovitev je tožena stranka imela na razpolago dovolj kvalitetnih podatkih v samih potnih nalogih ter dodatno v tovornih listih in prevoznicah. Če tožeča stranka potnih nalogov ne bi vodila, bi ji davčni organi priznali stroške iz dnevnic na podlagi ocene, kar pomeni, da bi bila v tem primeru celo v ugodnejšem položaju. Glede na to, da tožena stranka priznava sporne službene poti kot opravljene na podlagi dokumentacije o teh poteh, to pomeni, da je, ko je izplačila davčno prekvalificirala v drugo vrsto materialnih stroškov, zavestno ravnala nezakonito. Za morebitne nepravilnosti v zvezi s potnimi nalogi bi tožeča stranka kvečjemu lahko odgovarjala za prekršek, in tudi je. Z obračunom davkov in prispevkov na sporna izplačila pa je tožena stranka izvedla kazensko sankcijo zoper tožnico in ji neupravičeno zaplenila del premoženja, kar vse lahko privede do stečaja. Tožena stranka pa je dolžna pobirati davke od prave in ne od namišljene davčne osnove. Nepriznavanje potnih stroškov kot materialnega stroška predstavlja za tožečo stranko prepoved opravljanja dejavnosti. Ker morebitne pomanjkljivosti na potnih nalogih ne morejo predstavljati podlage za prekvalifikacijo materialnih stroškov v druge osebne prejemke, je odločba tožene stranke tudi po vsebini nepravilna. Tožnica zato sodišču predlaga, naj jo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo, ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 17. 2. 2003.

Tožba je delno utemeljena.

Tožbi sodišče ni moglo ugoditi v delu, kolikor se nanaša na izpodbijano odločbo v delu, s katerim je tožena stranka pritožbi tožeče stranke ugodila ter odpravila prvostopno odločbo v delu, v katerem je bil tožeči stranki v plačilo naložen prometni davek. Sodišče se namreč s toženo stranko strinja, da storitve tožnice, ki jih je opravila v razmerju do naročnika prevozov A. (zanjo pa M. s.p. kot prevoznik), štejejo kot storitve prometnega agenta ter da njen "zaslužek" pri organizaciji prevozov predstavlja osnovo za obračun prometnega davka po 3. točki 1. odstavka 24. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 56/98 odl. US, ZPD). Tožnica po presoji sodišča tako zmotno meni, da njene storitve po določbi 5. točke 1. odstavka 21. člena ZPD kot mednarodni prevozi štejejo med davka oproščene storitve, kajti po določbi 1. odstavka 22. člena ZPD je zavezanec za davek od prometa storitev tisti, ki opravi storitev, tožnica pa storitev prevozov ni opravila, pač pa jih je zgolj organizirala. Sodišče pa se s toženo stranko tudi strinja, da prometni davek tožnici od plačil za storitve organizacije prevozov ni mogel biti pravilno obračunan, če niso bili pravilno ugotovljeni računi, na podlagi katerih je bila osnova za obračun prometnega davka določena, ter da bo to pomanjkljivost treba odpraviti v ponovnem prvostopnem postopku, kar pa sicer tudi za tožnico ni sporno. Iz razlogov v nadaljevanju pa bo v ponovnem postopku treba izrek o zamudnih obresti od naloženega zneska prometnega davka in razloge za odločitev določiti tako, da bo odločbo (tudi) v tem delu mogoče preizkusiti. Kolikor pa se tožba nanaša na zavrnilni del izpodbijane odločbe, ji je sodišče ugodilo v celoti. Sicer sta po presoji sodišča (v okviru presoje po uradni dolžnosti, saj tožba izrecnih ugovorov zoper navedeni del odločitve nima) prvostopni davčni organ in tožena stranka utemeljeno kot osebna prejemka opredelila plačilo kopalnih kart za zaposlenega delavca N.N. in plačilo popravila avtomobila lastnika O.O. Vendar sodišče odločitve glede navedenih delov izpodbijane odločbe, čeprav jima pritrjuje, ni izvzelo iz odločitve o odpravi zavrnilnega dela izpodbijane odločbe, pač pa je o zavrnilnem delu kot celoti enotno odločilo. Prav pa ima po presoji sodišča tožnica, da tožena stranka ni utemeljeno pritrdila prvostopni odločbi v delu, v katerem le-ta tožnici nalaga v plačilo predpisane obvezne dajatve od spornih izplačil potnih stroškov (dnevnic) kot osebnih prejemkov iz delovnega razmerja. Namreč ob ugotovitvah prvostopnega davčnega organa, da so glede na dokumentacijo, ki je bila v inšpekcijskem postopku pregledana, službena potovanja delavcev bila opravljena (pri čemer po logiki iz navedene ugotovitve implicitno izhaja, da so v zvezi z le-temi nastali tudi določeni izdatki), zaključek, da zaradi pomanjkljivosti listin, na podlagi katerih so bila izplačila izvršena, izplačil dnevnic kot izplačil potnih stroškov (v celoti) ni mogoče priznati, pač pa da izplačila dnevnic štejejo kot izplačila osebnih prejemkov iz delovnega razmerja, po presoji sodišča ni utemeljen. Tudi sodišče sicer razlaga SRS 21 tako, da je knjigovodsko listino mogoče opredeliti kot verodostojno le, če je po vsebinski, računski in formalni plati popolna in neoporečna. Ob tem pa ko prvostopni davčni organ in tožena stranka ugotavljata, da ni sporno, da so službena potovanja delavcev bila opravljena, na navedeni pravni podlagi po presoji sodišča ni mogoče zaključevati, da izplačila na podlagi potnih nalogov in nalogov za izplačilo, ki ne izpolnjujejo vseh navedenih zahtev za verodostojne knjigovodske listine, predstavljajo izplačila na neverodostojnih knjigovodskih temeljih ter kot taka ne morejo imeti značaja potnih stroškov, če je mogoče z drugimi listinami dopolniti in sanirati pomanjkljive podlage za knjiženje in zlasti ko tudi tožnica to zatrjuje ter navaja, da je v postopku predlagala izvedbo dokazov z listinami, s katerimi bi lahko izkazala opravljene prevozne poti, vendar neuspešno. Iz upravnega spisa je razvidno, da je prvostopni organ listine, za katere je tožnica zatrjevala, da je z njihovo pomočjo v vsebinskem pogledu pomanjkljivosti potnih nalogov mogoče sanirati, ocenil kot neustrezne, ker naj bi ne štele za sestavne dele potnih nalogov ter naj bi ne vsebovale vseh relevatnih podatkov, ter dokazovanja z njimi ni dopustil.

Vendar pa po presoji sodišča prvostopni organ ni imel podlage, da je listinam, ki so bile predlagane za dokazovanje, odrekel vsako dokazno vrednost. V smislu SRS sicer štejejo verodostojne knjigovodske listine za predpisano sredstvo za dokazovanje nastanka, vsebine in obsega poslovnega dogodka, vendar pa je po določbah ZDavP (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 odl. US, 87/97, 35/98 odl. US, 82/98, 91/98, 108/99) dopustno dokazovati dejansko stanje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi (pri čemer se po 2. odst. 159. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP/86 - kot dokazilo lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru), v obravnavani zadevi glede na naravo stvari po presoji sodišča zlasti z listinami. Dokazno breme pa je pri tem na strani davčnega zavezanca, kajti le-ta mora po določbi 15. člena ZDavP za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Prvostopni davčni organ tako ni postopal pravilno, ko tožnici po tem, ko je potnim nalogom in nalogom za izplačilo zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti odrekel vrednost verodostojnih listin in ne da bi ocenil pomen ugotovljenih pomanjkljivosti z vidika verodostojnosti listin, ni dopustil dokazovanja z dopolnilnimi listinami, kakor je sama predlagala ter je tako odločil preuranjeno oziroma na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Po presoji sodišča namreč izplačilu potnih stroškov ni mogoče odreči verodostojnega temelja, če je posamezni poslovni dogodek (službeno potovanje) izkazan s knjigovodskimi listinami in listinami, ki te dopolnjujejo oziroma vsaj ne v delu, v katerem je poslovni dogodek listinsko izkazan. Le neizkazani poslovni dogodek oziroma njegov del bi tako lahko predstavljal dejansko podlago za nepriznanje izplačila kot izplačila potnega stroška ter ob upoštevanju ustreznih določb ZDoh (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 1/95 odl. US, 7/95, 14/96 odl. US, 44/96, 68/96 odl. US, 82/97 odl. US, 36/99 odl. US) za njegovo prekvalifikacijo v osebni prejemek.

Tožeča stranka pa utemeljeno opozarja tudi na to, da so po isti predloženi (sporni) dokumentaciji povračila vseh drugih obračunanih stroškov (razen dnevnic) bila priznana. Glede na to je po presoji sodišča nepravilna oziroma vsaj preuranjena odločitev, da izplačilom dnevnic po spornih potnih nalogih v celoti ni mogoče priznati značaja izplačil potnih stroškov, ter da se v celoti davčno opredelijo kot drugi prejemki iz delovnega razmerja in kot taki obdavčijo, zato je sodišče izpodbijano odločbo v tem delu odpravilo. V ponovnem postopku bo treba verodostojnost že presojanih listin dodatno oceniti in v primeru ugotovitve, da zaradi posameznih pomanjkljivosti same ne predstavljajo verodostojne podlage za povračilo dnevnic, tožeči stranki in prejemnikom izplačil omogočiti dokazovanje utemeljenosti izplačil po temelju in višini tudi z drugimi (listinskimi) dokazi, ter jim tudi omogočiti, da se pred odločitvijo v zadevi o ugotovitvah davčnega organa izjavijo. V postopek bo moral biti pritegnjen tudi A.A., ki bo lahko dokazoval, da ni šlo za izplačila v njegovo korist, kakor sta menila prvostopni organ in tožena stranka, in katerih odločitvi v tem delu tožnica tudi izrecno ugovarja, čeprav je sicer zanjo in njeno davčno obremenitev kot izplačevalca pomembna le (davčna) opredelitev izplačila, nepomembno pa, kdo je prejemnik izplačila. Drugi tožbeni ugovori glede na povedano za odločitev sodišča niso relevantni. Sodišče je namreč izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu že tako moralo odpraviti, v preostalem - ugodilnem delu pa je že tožena stranka sama zadevo (v delu) kot nepravilno vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Sicer pa so po presoji sodišča tožbeni ugovori, razen glede zamudnih obresti, tudi neutemeljeni. Sodišče tako ni ugotovilo v tožbi zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, kajti iz predloženih listin je razvidno, da je prvostopno odločbo izdala (in podpisala) pooblaščena oseba, bistvenih kršitev pa sodišče tudi ni našlo v zvezi z zaslišanji kot prič delavcev tožnice. Kolikor se tožnica zgolj sklicuje na svoje pritožbene ugovore zoper zatrjevane kršitve pravil postopka, je nanje odgovorila že tožena stranka, tako da sodišče nanje posebej ne odgovarja. Da pa izrek prvostopne odločbe nima sestavin, predpisanih z določbo 16. člena ZDavP, se sodišče s tožnico sicer strinja, saj ne navaja ne davčne osnove in ne stopnje davka, vendar pa za bistveno kršitev pravil postopka, ki bi sama po sebi vplivala oziroma mogla vplivati na odločitev v zadevi, po presoji sodišča ne gre, ker je vsebina obveznosti iz naslova obveznih dajatev v izreku določena, v razlogih pa utemeljena tudi z vsemi manjkajočimi sestavinami, ki omogočajo tudi preizkus zakonitosti odločitve. Kolikor pa tožnica enako (glede obveznih sestavin) zatrjuje za izrek o zamudnih obrestih, pa nima prav, saj za tako trditev zakonske podlage ni, sicer pa ima prav, da mora iz odločbe izhajati obračun obresti, kajti po določbi 2. odstavka 208. člena ZUP/86 mora izrek odločbe biti določen, to pa pomeni, da mora obveznost iz naslova zamudnih obresti v izreku biti določena, v obrazložitvi pa utemeljena z razlogi, tako da je izrek o zamudnih obrestih mogoče preizkusiti. Prvostopna odločba v delu o zamudnih obrestih tako ni izdelana, saj obrestne mere ter pravne podlage zanjo sploh ne določa, to pa pomeni, da v navedenih delih vsebuje tako nezakonitost, ki sicer predstavlja samostojen razlog za odpravo odločbe. Zato bo to stališče sodišča tožena stranka v okviru napotil sodišča morala upoštevati v ponovnem postopku v delu zadeve glede zavrnilnega dela izpodbijane odločbe. Prav tako pa bo to stališče treba upoštevati v ponovnem postopku v delu zadeve, ki se nanaša na odmero prometnega davka, saj predstavlja drug razlog sodišča za potrditev odločitve tožene stranke v tem delu. Ker je sodišče ugotovilo, da so v postopku za izdajo izpodbijane odločbe bila kršena pravila postopka ter ker na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ni moglo odločiti, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, je tožbi na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) delno ugodilo in izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravilo ter zadevo v tem delu na podlagi 2. in v smislu 3. odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Na podlagi 2. odstavka 59. člena ZUS pa je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo v ugodilnem delu zavrnilo, pri čemer se po povedanem strinja z razlogi tožene stranke glede odločitve o prometnem davku, drugačne razloge za odločitev o zamudnih obrestih v tem delu pa navaja v razlogih sodbe.