VSRS Sklep I Up 264/2013

Pritožbi se ugodi tako, da se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 911/2013 z dne 6. 6. 2013 razveljavi in se tožbi ugodi tako, da se sklep Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo, št. 2142-151/2013/3 (1313-09) z dne 28. 5. 2013, odpravi ter zadeva vrne navedenemu ministrstvu v novo odločanje.

1Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo (v nadaljevanju pritožnik) tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-151/2013/3 (1313-09) z dne 28. 5. 2013, s katerim je ta na podlagi druge alineje prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) pritožniku omejila gibanje na prostore Azilnega doma v Ljubljani do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 27. 5. 2013 do 27. 8. 2013.

2Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka ni prekoračila prostega preudarka, ko se je odločila za omejitev pritožnikovega gibanja. Podane so vse okoliščine, ki jih zahteva določba 59. člena ZMZ, zaradi katerih se lahko prosilcu omeji gibanje. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

3Pritožnik s pritožbo izpodbija navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba temelji na napačni uporabi materialnega prava, in sicer druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, saj med strankama ni sporno, da je pritožnik pred dvema letoma zakonito prestopil mejo države članice, ko je iz Kosova v Italijo prišel s potnim listom in z veljavnim italijanskim vizumom, odtlej pa se je vseskozi gibal znotraj meja držav članic. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča I Up 280/2010 z dne 27. 10. 2010 in I Up 186/2010 z dne 23. 6. 2010. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno ocenilo, da je izrečeni ukrep nujen, saj pritožnikova begosumnost ni izkazana. Prvenstveno to izhaja iz dejstva, da se je pritožnik dne 23. 5. 2013 sam zglasil v Azilnem domu in zaprosil za mednarodno zaščito, sodišče prve stopnje pa je tudi napačno presodilo, da pritožnikova duševna bolezen ni relevantna za odločitev v tej zadevi.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba je utemeljena.

6Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZMZ lahko pristojni organ (med drugim) prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena ZMZ, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice (druga alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ). Po drugem odstavku 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Po četrtem odstavku 51. člena ZMZ omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom, traja pa lahko do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, se omejitev lahko podaljša še za en mesec.

7Vrhovno sodišče se strinja s pritožbenim ugovorom, da je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo, konkretno druga alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ, zmotno uporabljeno. Navedena določba se po presoji Vrhovnega sodišča, kot podlaga za izrek ukrepa omejitve gibanja, lahko uporabi le v primeru, ko obstajata dokaz oziroma posredna okoliščina iz navedene alineje, na podlagi katerih se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, ne pa tudi v primeru ilegalnega prečkanja mej med državami članicami.

8V obravnavani zadevi tožena stranka v preambuli izpodbijanega sklepa sicer navaja, da se izpodbijani sklep izdaja zaradi obstoja dokazov in posrednih okoliščin iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katere se je ugotovilo, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, vendar teh dokazov in okoliščin v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne navede, niti kako drugače ne obrazloži. Nasprotno je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izrecno navedla (sodišče prve stopnje pa je to v izpodbijani sodbi tudi povzelo), da so policisti v postopku ugotavljanja načina vstopa in in legalnosti bivanja v Republiki Sloveniji ugotovili, da je pritožnik pred približno dvema letoma z letalom s svojim potnim listom in italijanskim vizumom legalno odpotoval iz Kosova v Republiko Italijo. Iz podatkov upravnega spisa je sicer mogoče razbrati, da navedena ugotovitev policistov temelji na pritožnikovih lastnih izjavah, vendar v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedeno, da tožena stranka tem navedbam ne verjame, niti ni navedeno, da je pritožnik morebiti kdaj kasneje zapustil Evropsko Unijo in da je ob ponovnem prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice.

9Pač pa je tožena stranka svojo odločitev med drugim (skopo) obrazložila s tem, da je navedla, da obstajajo dokazi in posredne okoliščine iz obeh v drugi alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ navedenih uredb, da se je pritožnik dejansko pred ilegalnim vstopom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Italiji. Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija ali Republika Italija, kjer je bil pritožnik obravnavan pred vstopom v Republiko Slovenijo, se je zato odločila, da bo v dublinskem postopku preverjal pristojnost za obravnavo prosilčeve prošnje s strani Italije, pritožniku pa na podlagi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ omejila gibanje.

10Po presoji Vrhovnega sodišča stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je prosilcu mogoče omejiti gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ tudi v primeru, ko se ugotovi, da je prosilec nezakonito prečkal meje med državami članicami, ni materialnopravno pravilno. Prvi odstavek 59. člena ZMZ namreč ureja primere, ko se prosilcu lahko omeji gibanje v primeru ugotavljanja odgovorne države članice v tako imenovanem dublinskem postopku, urejenem v Uredbi sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Dublinska uredba), in v njeni izvedbeni uredbi Uredbi Sveta (ES) št. 2725/2000 z dne 11. decembra 2000 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Dublinske konvencije. Konkretno se druga alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ nanaša na določbo prvega odstavka 10. člena Dublinske uredbe, ki izrecno določa, da je v primeru, če prosilec za azil ob prihodu iz tretje države nezakonito prečka mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za azil odgovorna članica, v katero je vstopil na ta način. Zato je navezna okoliščina, to je prosilčevo (to je lahko le državljan tretje države oziroma oseba brez državljanstva) nezakonito prečkanje meje iz tretje države v državo članico (in ne katerikoli nezakonito prečkanje mej), bistvena za določitev odgovorne članice za obravnavanje prošnje za azil in posledično tudi pravna podlaga za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ.

11Omejitev gibanja je sicer zakoniti ukrep, ki ga lahko pristojni organ izreče prosilcu za mednarodno zaščito, če so izpolnjeni v ZMZ točno določeni pogoji. Ker pa pomeni poseg v ustavno zavarovano pravico do svobode gibanja, v določenih primerih pa lahko po svoji vsebini pomeni celo odvzem osebne svobode, mora biti pravna podlaga za izrek navedenega ukrepa jasno in nedvoumno podana. Odločitev tožene stranke, potrjena s sodbo sodišča prve stopnje, pa presega okvir druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, zato je bila ta določba zmotno uporabljena tudi za primer, ki ga navedena določba ne ureja.

12Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo posledično tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj tožena stranka ni ugotavljala drugih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi lahko pritožniku na drugi pravni podlagi iz razlogov, ki jih je navedla v izpodbijanem sklepu, omejila gibanje na prostore Azilnega doma v Ljubljani, kar bo lahko storila v ponovljenem postopku.

13Ker je Vrhovno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in odpravilo izpodbijani sklep tožene stranke že zaradi zmotne uporabe druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, se do drugih pritožbenih navedb s tem sklepom ne opredeljuje.

14Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 79. člena ZUS-1 ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo in ugodilo tožbi ter odpravilo izpodbijani sklep tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje.