UPRS sodba in sklep II U 453/2011

Tožba A. d.o.o. in B. se zavrže.

Tožba C. d.o.o. se v delu, v katerem izpodbija 1., 2., 4., drugi stavek 5-te, 6, 7., in 9. alineo 3. točke izreka odločbe Upravne enote Brežice, št. 352-76/2007/50 z dne 11. 5. 2011 zavrže.

V ostalem se tožba zavrne.

Z zgoraj navedeno odločbo o razlastitvi je prvostopni organ odločil, da je izkazana javna korist za razlastitev zemljišča s parc. št. 1/2, pripisanega k vložku št. ... k.o. ..., katerega lastnik je C. d.o.o., (1. točka izreka) in se zaradi gradnje oziroma rekonstrukcije meddržavnega mejnega prehoda Rigonce, zgoraj navedeno zemljišče razlasti v korist Republike Slovenije (2. točka izreka). S 3. točko izreka je bilo odločeno, da stvarne in obligacijske pravice na razlaščeni nepremičnini ugasnejo in se izbrišejo iz zemljiške knjige, kot sledi:

- odkupna pravica v korist A. d.o.o. (dn. št. 2329/2007);

- stvarna služnost izgradnje in upravljanja reklamnega roto panoja ter pripadajoče električne napeljave v korist A. d.o.o. (dn. št. 2331/2007);

- stvarno breme v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, parc. št. 16/5, vpisane pri vl. št. ... k.o. ... (dn. št. 2446/2007);

- stvarno breme v korist B. (dn. št. 2447/2007);

- stvarno breme v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, parc. št. 16/5, vpisane pri vl. št. ... k.o. ... (dn. št. 2913/2007); stvarno breme v korist imetnika B. (dn. št. 3066/2007-predznamba, dn. št. 4017/2007- vknjižba);

- odkupna pravica v korist B. (dn. št. 3068/2007);

- odkupna pravica v korist B. (dn. št. 4016/2007);

- stvarno breme v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, parc. št. 16/5 vpisane pri vl. št. ... k.o. ... (dn. št. 4018/2007);

- odkupna pravica v korist B.(dn. št. 591/2008);

- stvarna služnost v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, parc. št. 16/5, vpisane pri vl. št. ... k.o. ... (dn. št. 2328/2007);

- stavbna pravica 1.SP na parceli št. 1/2 k.o. ... (dn. št. 2916/2007);

- zemljiškoknjižni dolgovi, ustanovljeni na podlagi notarskega zapisa Akta o ustanovitvi zemljiškoknjižnih dolgov z dne 30. 3. 2007 (dn. št. 2914/2007).

Zahteva razlastitvene upravičenke za omejitev subsidiarne odgovornosti do višine vrednosti obremenjene nepremičnine za zemljiškoknjižne dolgove, ustanovljene na podlagi notarskega zapisa Akta o ustanovitvi zemljiško knjižnih dolgov z dne 30. 3. 2007 pri solastniškem deležu 456/672-tin, vsak za znesek 103.618,00 EUR, ter pri solastniškem deležu do 216/672-tin, vsak za znesek 49.082,99 EUR, ki zapadejo v plačilo z odpoklicem v korist vsakokratnega upravičenega imetnika zemljiškega pisma (dn. št. 2914/2009) se zavrne (4. točka izreka). Spremembo zemljiško knjižnega stanja iz 2. točke in izbris stvarnih in obligacijskih pravic iz točke 3 opravi zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v Brežicah na podlagi izvršljive odločbe (5. točka izreka). Odmero odškodnine za razlaščeno parcelo iz 2. točke izreka in odvzete stvarne in obligacijske pravice iz 3. točke izreka te odločbe lahko stranki uveljavljata pred pristojnim sodiščem v nepravdnem postopku (6. točka izreka). Razlastitvenemu upravičencu je bilo naloženo, da razlastitvenemu zavezancu povrne stroške prihoda na ustno obravnavo dne 27. 12. 2007 in 21. 3. 2011 v skupnem znesku 81,66 EUR (7. točka izreka). Pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti v korist Republike Slovenije (8. točka izreka).

Zoper navedeno odločbo se je pritožila samo družba C. d.o.o., Ministrstvo za okolje in prostor pa je z odločbo št. 35020-27/2008-13 z dne 9. 9. 2011 njeno pritožbo zavrnilo.

Tožbo so v predmetni zadevi vložili C. d.o.o., A. d.o.o. in B. osebno. Navedli so, da v celoti izpodbijajo prvostopno odločbo iz razloga kršitve ustavnih pravic, zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prvotožeča stranka se je sklicevala na ustavno nedopustnost razlastitve, saj je razlastitvenemu upravičencu ponujala ustanovitev stavbne pravice namesto razlastitve. Razen tega tožniki navajajo, da ugasnitev zemljiških dolgov z odločbo upravnega organa ni dopustna in ni možna. Ugasnitev obligacijskih in stvarnih pravic iz zemljiške knjige pa tudi ni nujna in ne sorazmerna s posegom v zasebno lastnino. Zemljiški dolg ne nastane zgolj z vpisom v zemljiško knjigo, kot to velja za druge stvarne pravice, ampak z izročitvijo zemljiških pisem. Enako velja tudi pri njegovi ugasnitvi. Zato po mnenju tožečih strank zemljiški dolg ne more ugasniti z izbrisom iz zemljiške knjige brez predhodne predložitve zemljiškega pisma sodišču. Ugasnitve zemljiških dolgov ni mogoče enačiti z ugasnitvijo drugih stvarnih pravic po 108. členu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Zatrjujejo, da sodna praksa tega do sedaj ni dovoljevala. Pri tem se sklicujejo na postopek razlastitve pred Okrajnim sodiščem v Brežicah. Tudi glede ugasnitve odkupne pravice tožniki zatrjujejo, da ta ne ovira izvrševanja javne koristi. Neupravičena je tudi ugasnitev ostalih stvarnih in obligacijskih pravic, ki nimajo na javni interes nobenega vpliva.

Razen tega tožeče stranke še navajajo, da prvostopni organ ni odločil o prevzemu preostale nepremičnine zaradi izgube gospodarskega pomena, to je nepremičnine s parc št. 854/4 k.o. …. Tožniki domnevajo, da zato, ker je upravno sodišče v sodbi št. U 392/2008-17 z dne 28. 10. 2010 tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, vendar pa poudarjajo, da zahtevek za prevzem preostale nepremičnine ni bil umaknjen, zato bi moral prvostopni organ o tem odločiti. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Pri enakih stališčih je tožeča stranka vztrajala tudi v pripravljalni vlogi z dne 9. 1. 2012.

Tekom postopka so tožniki svojo tožbo umaknili glede 1., 2., 4., 7. in 8. točke izreka prvostopne odločbe. Sodišče je zato s sklepom št. II U 453/2011-10 z dne 13. 4. 2012 v tem delu postopek ustavilo. Tožeča stranka pa še vztraja pri tožbi zoper 3., 5., in 6. točko izreka prvostopne odločbe. V nadaljevanju se zato sodišče s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na pravilnost odločitve o razlastitvi predmetnih nepremičnin, ni ukvarjalo.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi in predlagala, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov.

K točki I. izreka:

Tožba A. d.o.o. in B. se zavrže.

Kot izhaja iz podatkov spisa in drugostopne odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35020-27/2008-13 z dne 9. 9. 2011 je pritožbo zoper izpodbijano prvostopno odločbo vložila samo gospodarska družba C. d.o.o.. Družba A. d.o.o. in B. torej pritožbe zoper prvostopno odločbo nista vložili. Postopek in sojenje v upravnem sporu sta mogoča le, če so izpolnjene z zakonom določene procesne predpostavke. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v prvem odstavku 6. člena določa, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, tožeči stranki A. d.o.o. in B. pritožbe zoper prvostopni akt nista vložili, zato tudi upravni spor glede njiju ni dopusten. Glede na to je sodišče v tem delu na podlagi prvega odstavka 6. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K točki II. izreka:

Tožba C. d.o.o. se v delu, v katerem izpodbija 1., 2., 4., drugi stavek 5-te, 6, 7., in 9. alineo 3. točke izreka prvostopne odločbe zavrže.

Glede odkupnih pravic v korist A. d.o.o. in B., stvarne služnosti v korist A. d.o.o. in stvarnih bremen v korist B. pa sodišče ugotavlja, da tožeča stranka C. d.o.o. nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve o ugasnitvi teh pravic v korist druge osebe. Ker C. v tem delu s svojo tožbo ne varuje svojega pravnega položaja, je sodišče v tem delu na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K točki III. izreka:

V ostalem delu se tožba zavrne.

Sodišče se strinja z zaključki upravnega organa, da je razlastitvena upravičenka ustrezno utemeljila razloge za svojo odločitev in je tako po presoji sodišča v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi ter se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopni organ v svoji odločbi obširno odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

V konkretnem primeru gre za razlastitev zgoraj navedenih nepremičnin zaradi gradnje mejnega prehoda. Postopek razlastitve je stekel na podlagi Zakona o graditvi objektov na mejnih prehodih (v nadaljevanju ZDVGOMP). Javna korist za izgradnjo mednarodnega mejnega prehoda je izkazana z Uredbo o določitvi ureditvenega območja meddržavnega mejnega prehoda Rigonce. V odločbi o razlastitvi je treba navesti ali stvarne pravice na nepremični in pravice iz najemne oziroma kupne pogodbe ugasnejo (prvi odstavek 108. člena ZUreP-1). Pravice pa ugasnejo samo, če predlagatelj razlastitve to posebej zahteva. V tem primeru upravni organ ugotovi, ali je ugasnitev pravice nujno potrebna in sorazmerna z javno koristjo, ki se zasleduje z razlastitvijo (tretji odstavek 108. člena ZUreP-1).

V 3. alinei, prvem stavku 5. alinee in 8. alinei je prvostopni organ odločil o ugasnitvi stvarnega bremena v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine s par. št. 16/5 k.o. ...

Stvarno breme je pravica, na podlagi katere je lastnik obremenjene nepremičnine zavezan k bodočim dajatvam ali storitvam (249. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Lastnik obremenjene nepremičnine odgovarja z nepremičnino za vse obveznosti, ki izvirajo iz stvarnega bremena (253. člen SPZ). Za stvarno breme se smiselno uporabljajo določila tega zakona o služnostnih. Za posamezne izpolnitve pa se smiselno uporabljajo določila, ki veljajo za hipoteko (255. člena SPZ).

Sodišče se strinja z zaključkom prvostopnega in drugostopnega organa, da bi bil obstoj stvarnih bremen na predmetni nepremičnini, če z izpodbijano odločbo ne bi bilo odločeno, da ta ugasnejo, v neskladju z razlastitvenim namenom, zato je ugasnitev te pravice nujno potrebna. Stvarno breme predstavlja realno jamstvo z nepremičnino za upravičenčeve posamične terjatve. Zavezanca sili k izpolnjevanju posamičnih obveznosti v izogib izvršbi na obremenjeno nepremičnino. Kolikor navedenih obveznosti Republika Slovenija ne bi izpolnila, bi upravičenci v izvršilnem postopku zahtevali prisilno izpolnitev obveznosti. Na podlagi tretje alinee drugega odstavka 32. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) predmet izvršbe ne morejo biti objekti, naprave in druge stvari, ki so državi ali samoupravni lokalni skupnosti nujno potrebne za opravljanje njenih nalog ter premične in nepremične stvari, namenjene za obrambo države, zato po razlastitvi, izvršba na razlaščeno nepremičnino ne more več predstavljati učinkovitega realnega jamstva.

Z 10. alineo 3. točke prvostopne odločbe je bilo odločeno tudi o ugasnitvi stvarne služnosti v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. 16/5 k.o. …. Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine gospodujočega zemljišča, izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini, (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost – prvi odstavek 213. člena SPZ). Tudi v tem primeru je ugotovitev, da je ugasnitev pravic nujno potrebna in sorazmerna z javno koristjo, ki se zasleduje z razlastitvijo tudi po presoji sodišča pravilna. Površine na mejnem prehodu so primarno namenjene tablam z opozorilnimi napisi in drugo signalizacijo ali namestitvijo in uporabljanje tehničnih oziroma drugih sredstev za opravljanje nadzora državne meje ali preprečevanje nedovoljenega prehajanja. Stvarna služnost med ostalim vsebuje tudi služnost hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili in negativno služnost, prepoved odvzemanja razgleda iz javnih cest na objekt promocijske storitvene dejavnosti, vse to pa je v nasprotju z 22. členom Zakona o nadzoru državne meje (v nadaljevanju ZNDM), po katerem vsakemu mejnemu prehodu pripada območje mejnega prehoda, ki zajema neposredno okolico z objekti, ki so potrebni za smotrno in varno odvijanje prometa. Na tem območju je gibanje omejeno, vse ostale dejavnosti pa so podrejene opravljanju dejavnosti mejne kontrole. Zato zasebni interes, zaradi katerega je bila ustanovljena ta stvarna služnost, ne more prevladati nad javnim interesom za učinkovito izvajanje nalog varovanja življenja in zdravja ljudi, preprečevanja in odkrivanja kaznivih dejanj in prekrškov ter odkrivanja in prijemanja njihovih storilcev, preprečevanje nedovoljenih emigracij itd.

Z 11. alineo 3. točke prvostopne odločbe je bilo odločeno tudi o ugasnitvi stavbne pravice na razlaščeni nepremičnini. Stavbna pravica je pravica imeti v lasti zgrajeno stavbo nad ali pod tujo nepremičnino (prvi odstavek 256. člena SPZ), imetnik stavbne pravice ima torej pravico imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino. Po presoji sodišča je tudi glede ugasnitve stavbne pravice pravilna ugotovitev, da je ugasnitev tudi te pravice nujno potrebna in sorazmerna z javno koristjo. V nasprotju z razlastitvenim namenom bi namreč bilo, če bi imel imetnik stavbne pravice pravico na nepremičninah razlastitvenega upravičenca (ali pod njimi) zgraditi ali kot lastnik imeti ali upravljati s stavbo, ki bi bila v njegovi lasti.

Z 12. alineo 3. točke izreka prvostopne odločbe je prvostopni organ odločil, da ugasnejo zemljiškoknjižni dolgovi, ustanovljeni na podlagi notarskega zapisa Akta o ustanovitvi zemljiškoknjižnih dolgov pod Dn. št. 2914/2007. Zemljiški dolg je pravica zahtevati poplačilo določenega denarnega zneska iz vrednosti nepremičnine pred drugim upniki s slabšim vrstnim redom (prvi odstavek 192. člena SPZ). Zemljiški dolg nastane na podlagi enostranskega pravnega posla z vpisom v zemljiško knjigo in izstavitvijo zemljiškega pisma. Enostranski pravni posel o ustanovitvi zemljiškega dolga mora biti sestavljen v obliki notarskega zapisa (prvi odstavek 195. člena SPZ). Trditev tožeče stranke je, da prav iz tega razloga ugasnitev zemljiškega dolga ob razlastitvi ni dopustna. Pri tem se sklicuje na 200. člen SPZ, ki določa, da zemljiški dolg preneha z izbrisom iz zemljiške knjige, izbris pa se lahko opravi samo ob predložitvi zemljiškega pisma. Vendar pa po presoji sodišča to velja, kadar se izbris opravi po volji lastnika obremenjene nepremičnine. Le-ta je namreč upravičeni predlagatelj izbrisa iz zemljiške knjige (glej tudi Komentar Stvarnopravnega zakonika). Zemljiški dolg, ki je, kot izhaja iz 2. člena SPZ, stvarna pravica, pa lahko ugasne tudi na podlagi 108. člena ZUreP-1. Pogoj za to je, da predlagatelj razlastitve to zahteva, v tem primeru pa mora upravni organ ugotoviti ali je ugasnitev pravice nujno potrebna in sorazmerna z javno koristjo, ki se zasleduje z razlastitvijo. Tudi sodišče se strinja z upravnima organoma, da je v javnem interesu, da razlastitvena upravičenka dobi v last neobremenjene nepremičnine, zaradi česar je ugasnitev zemljiških dolgov nujno potrebna. Razlastitveni upravičenec pa prevzame subsidiarno odgovornost za terjatve (peti odstavek 108. člena ZUreP-1).

Po zgoraj obrazloženem sodišče zaključuje, da je tožba neutemeljena tudi v delu, v katerem napada 5. in 6. točko izreka prvostopne odločbe. Ker stranke v razlastitvenem postopku niso dosegle sporazuma o odškodnini za razlaščene nepremičnine in ugasle stvarne in druge pravice, je odločitev, da bo o tem odločeno v nepravdnem postopku, pravilna (tretji odstavek 104. člena ZUreP-1). Prav tako je pravilna tudi odločitev, da se spremembe zemljiškoknjižnega stanja opravijo v zemljiški knjigi.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.