UPRS sodba IV U 59/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo RS, Upravne enote Velenje, številka 123-11/2011-67 z dne 7. 10. 2011, je odločeno, da se vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki jo je pri Upravni enoti Velenje dne 22. 3. 2011, vložila A.A. (tožnica v tem sporu), rojena dne 29. 6. … v B., državljanka Republike Hrvaške, zavrne. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da iz evidence upravnega organa izhaja, da A.A. kot prosilka nima niti stalnega, niti začasnega dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Od 4. 2. 2011 ima vloženo vlogo tudi za izdajo posebne odločbe o ugotovitvi dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednice nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki se rešuje pri upravni enoti. Od 26. 2. 1992 dalje nima prijavljenega niti stalnega, niti začasnega prebivališča na območju Slovenije. V nadaljevanju upravni organ natančno razlaga ves postopek od vložitve prošnje, ko je pozval prosilko, da svojo vlogo dopolni, po katerem odstavku 12. člena Zakona o državljanstvu RS (dalje ZDRS) predlaga sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Po dopolnitvi vloge prosilka predlaga sprejem po petem odstavku 12. člena ZDRS, ki določa, da lahko pristojni organ, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejeme v državljanstvo Republike Slovenije polnoletno osebo, rojeno na območju Republike Slovenije, če dejansko živi v Sloveniji od rojstva dalje, in če izpolnjuje pogoje iz 6., 7., 8., 9. in 10. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona. V razlogih navaja vse ugotovitve glede dejanskega življenja v Sloveniji od rojstva dalje, in sicer na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, to je obiskovanja osnovne šole, srednje šole, obiskovanja študijskih programov in prosilkine zaposlitve. Zakonsko zvezo je sklenila dne 6. 1. … v Velenju s C.C. Iz uradnih evidenc je razvidno, da na dan uveljavitve ZDRS ni postala državljanka Republike Slovenije, ker pred uveljavitvijo tega zakona ni imela državljanstva tedanje SR Slovenije in SFRJ, zato postopek odvzema državljanstva sploh ni bil izveden. Ob njenem rojstvu sta starša imela državljanstvo tedanje LR Hrvaške, zato je pridobila državljanstvo te države. Podatek o tem je vpisan v uradno evidenco o državljanstvu, to je v državljansko knjigo Sv. Martin na Muri pod številko 1432/IV, kjer sta bila kot tedanja državljana LR Hrvaške vpisana njena starša. Ta podatek izkazuje fotokopija potnega lista, številka …, izdanega dne 19. 8. 2002 v Čakovcu. Nesporno dokazano je, da je prosilka živela v Sloveniji od rojstva vse do leta 1990, ko se je v Velenju poročila. Vsa dokazila prosilke, ki jih je priložila vlogi za sprejem, so datirana z datumi od 2002 dalje, kar dokazuje, da biva v Sloveniji šele v zadnji letih. Priložila je fotokopijo konto kartice za obdobje od leta 1991 do leta 2004 o plačanih stanovanjskih obveznostih za stanovanje na naslovu … v Velenju za stanovalca D. in A. kot tudi od februarja 1993 do oktobra 2008, vendar to ne dokazuje, da je v tem obdobju dejansko živela na tem naslovu. Ker je glede prosilkinega bivanja v obdobju od leta 1990 do leta 2002, torej celih 12 let, ostal dvom, je upravni organ izvedel dokazni postopek z zaslišanjem stranke, to je prosilke in prič v postopku. V nadaljevanju navaja izjave vseh prič in izjavo prosilke. Prosilka navaja, da je od poroke od leta 1990 dalje živela v Nemčiji in sicer na naslovu …, kasneje pa se je preselila, vendar ne ve naslova. Za državljanstvo ob nastanku samostojnosti RS ni zaprosila, ker ji mož ni dovolil. Tudi iz zaslišanja prič izhaja, da prosilka na naslovu …, ni prebivala, kvečjemu prebiva tam zadnji dve leti. V stanovanju so po smrti staršev, ki so prevzeli državljanstvo Republike Slovenije, prebivali najemniki oziroma sestra. Prosilki so bile predočene vse izjave prič in tudi sam ugotovitveni postopek, in ker ni ponudila nobenega novega dokaza, da je tudi v obdobju od leta 1990 do 2002 dejansko živela v Sloveniji, upravni organ prosilkini vlogi za sprejem v državljanstvo RS ni ugodil.

2Tožena stranka s pritožbeno odločbo potrjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa in odgovarja na pritožbene navedbe z enakimi dejanskimi in pravnimi razlogi kot so navedeni v izpodbijani odločbi, zato jih sodišče v sodbo ne povzema.

3Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je njen status neurejen zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva leta 1992, in da se zanj bori že od leta 1993 dalje. Rojena je v Trbovljah, v Sloveniji je opravila celoten program izobraževanja od osnovnošolskega do končanega študija na Pedagoški fakulteti in ima naziv predmetna učiteljica srbohrvatskega jezika in slovenskega jezika s književnostjo. Zaposlena je bila v E. d.d., v Sloveniji je pridobila vozniško dovoljenje in se tukaj poročila. Po poroki je živela v Sloveniji, v Nemčijo je hodila le na obiske k možu, saj ni imela dovoljenja za stalno prebivanje. Dobila je zgolj začasno dovoljenje, kot to izhaja iz kopije njenega jugoslovanskega potnega lista. V RS sta vse do smrti živela starša F.F. in G.G., ki sta pridobila slovensko državljanstvo in sta pokopana v Sloveniji. Tukaj živita njena sestra in brat, ki sta oba slovenska državljana. Lastnica je ½ stanovanja na naslovu …, v katerem živi in za katerega je plačevala obroke za nakup stanovanja H. Vse to je razvidno iz predloženih dokaznih listin. Iz vlog tožnice in prilog je razvidno, da ima tukaj vse družinske (starši, brati, sestre), socialne (prijatelji, sošolci, znanci), ekonomske (stanovanje) in osebne vezi. Posledice zavrnitve sprejema v državljanstvo in neurejenega statusa so zelo razsežne. Ne more pridobiti zaposlitve, socialni transferji so ji nedosegljivi, v Sloveniji nima niti statusa tujca, niti državljanstva, niti stalnega prebivališča. Nikoli ni živela na Hrvaškem, tam ima zgolj prijavljeno stalno prebivališče od 15. 10. 1992 dalje, kar je posledica nezakonitega izbrisa iz Registra prebivalstva RS. V Nemčiji je imela samo začasno prebivališče. Po razvezi zakonske zveze leta 2002 se v Nemčijo ni več vračala in je ves čas bivala v Sloveniji. S hčerko v Nemčiji nima fizičnega stika že od leta 2005 dalje, za obiske in klice v Nemčijo nima denarja. Niti na Hrvaškem, niti v Nemčiji nima nobenega premoženja, tam nima prijateljev, z eventuelnimi sorodniki nima pristnih stikov, ker jih niti dobro ne pozna. Življenja si na Hrvaškem ali v Nemčiji ne more zamisliti in si ga tudi ne more privoščiti.

4Procesna bistvena kršitev postopka je v tem, da ni imela možnosti sodelovati na narokih, na katerih so bile zaslišane priče. Zaslišanja vseh prič so bila opravljena na obravnavah, na katere sama ni bila vabljena, ni ji bila dana možnost postavljati vprašanj, ni mogla spremljati njihovih odgovorov in tega, kako je njihove odgovore na zapisnik zapisal upravni organ. Kršena je procesna kontradiktornost. Zaradi kršitev postopka je tudi dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. S postavljanjem vprašanj pričam bi lahko dokazala svoje trditve o bivanju v Sloveniji v spornem obdobju od leta 1990 do 2002. Tožnica predlaga, da se obe izpodbijani upravni odločbi odpravita, v postopku odločanja polne jurisdikcije in da se njeni vlogi za sprejem v državljanstvo RS ugodi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh in pod izvršbo.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča sta oba upravna organa na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja;

8Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, da naj bi tožnica dejansko živela v Sloveniji od rojstva dalje, kar naj bi izkazovala dokazila o njenem obveznem in poklicnem izobraževanju, zaposlitvi, kot tudi razna druga dokazila, ki se nanašajo na plačevanje položnic, bančne izpiske in kontne kartice. Organ prve stopnje je odločal na podlagi petega odstavka 12. člena ZDRS, ki določa kot zakonski dejanski stan ugotavljanje poleg nacionalnega interesa tudi dejansko bivanje (da prosilec živi) v Sloveniji vse od rojstva dalje do vložitve prošnje za sprejem v državljanstvo RS. Izpolnjeni pa morajo biti še dodatni zakonski pogoji po določbah 10. člena tega zakona, katerih izpolnjevanje pa med strankama postopka ni sporno.

9Dejansko prebivanje tožnice od rojstva do leta 1990 v Sloveniji med strankami postopka prav tako ni sporno, pač pa je sporno dejansko prebivanje od leta 1990, ko je sklenila zakonsko zvezo do leta 2002, ko se je razvezala od moža, ki stalno prebiva v Nemčiji. Vse te okoliščine dejanskega (ne)prebivanja tožnice v Sloveniji, je upravni organ prve stopnje ugotavljal na podlagi tožničine izjave zaslišane kot stranke, kot tudi na podlagi izjav številnih prič in listinskih dokazil. Vsi ti dokazi verodostojno izkazujejo pravilnost odločitve obeh upravnih organov, da tožnica ni dokazala, da je dejansko živela v Sloveniji neprekinjeno od rojstva dalje, zlasti ne v obdobju od leta 1990 do leta 2002. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je upravni organ bistveno kršil upravni postopek in načelo kontradiktornosti, ker tožnica ni imela možnosti pričam sama postavljati vprašanj in ni mogla spremljati odgovorov prič, ki jih je na zapisnik zapisal upravni organ. Za zaslišanje prič je določno predpisano procesno postopanje, kar v členih od 181 do 187 Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP) zagotavlja njihovo zakonitost. To pomeni, da sam procesni zakon določa postopek zaslišanja, za katerega pa ni predvidena navzočnost vseh prič (184. člen ZUP) in tudi ne navzočnost same stranke. Verodostojnost izpovedb prič uradna oseba presoja na podlagi 10. člena ZUP, ki določa prosto presojo dokazov, torej je ta presoja v pristojnosti upravnega organa.

10Nadalje iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila prosilka po končanem ugotovitvenem postopku seznanjena s celotnim potekom postopka in z vsemi izjavami prič, kar je razvidno iz zelo obsežnega dopisa Upravne enote Velenje, številka 213-11/2011-59 z dne 9. 6. 2011, ki obsega obrazložitev celotnega dejanskega stanja z navedbo predpisnih določb. Tožnica je nanj tudi odgovorila dne 11. 7. 2011 z „ugovorom zoper navedbe Upravne enote Velenje“. S pojasnilom UE Velenje z dne 15. 7. 2011, je bilo tožnici ponovno obrazloženo dejansko in pravno stanje obravnavane zadeve, na katerega je tožnica vložila ponovni ugovor z dne 9. 8. 2011. Vsa ta dejstva so razvidna iz upravnih spisovnih listin in utemeljujejo pravilnost in zakonitost postopkovnega delovanja upravnega organa. Sodišče tako ne more upoštevati nadaljnjih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na družinske, socialne, ekonomske in tudi osebne vezi, ki tožnico vežejo z Republiko Slovenijo kot tudi težave v zvezi z večletnim prizadevanjem za pridobitev državljanstva, zaradi česar ne more pridobiti zaposlitve, nima pravice do socialnih transferjev, nima niti statusa tujca, niti državljanstva, niti stalnega prebivališča, ker za to nima pravne podlage.

11Sodišče ni sledilo predlogu tožnice, da odloči v postopku polne jurisdikcije (odloči na glavni obravnavi), glede na to, da dejansko stanje, ki je bilo podlago za izdajo upravnega akta, med strankama postopka ni sporno, tožnica pa tudi ni predlagala nekih novih dejstev in dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev in jih v upravnem postopku še ni predložila (prvi odstavek in druga aliena drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

12Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

13Sodišče je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.