VSL sklep I Kp 7158/2011

I. Pritožba zagovornikov obsojene N.C. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijanim sklepom na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) predlog obsojene N.C. za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist zavrnilo.

2Proti sklepu sta se pritožila zagovornika obsojene in predlagala razveljavitev sklepa ali spremembo tako, da se obsojenkini prošnji ugodi.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Sodišče bo nadomestno izvršitev kazni z delom v splošno korist odredilo, če bo ocenilo, da je tak ukrep smotrn. Pri tej oceni bo upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. K temu pa še okoliščine, ki so izkazane v času odločanja o takem načinu izvršitve kazni in so navedene v osmem odstavku 86. člena KZ-1. Med temi zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, njegove osebne in družinske razmere v času predvidenega izvrševanja kazni, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti ter možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo skladno s procesnimi standardi, ki veljajo za obrazložitev prvostopenjskih odločb, pri svoji presoji je upoštevalo temeljna izhodišča oziroma kriterije za presojo predlaganega alternativnega načina izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist, ki so se uveljavila v sodni praksi in tiste, ki jih primeroma izpostavlja veljavna določba osmega odstavka 86. člena KZ-1. Izpodbijanemu sklepu glede na izčrpnost obrazložitve ni mogoče očitati pomanjkljivosti, ki jih navajata oba pritožnika, saj izpodbijani sklep vsebuje zadostne, jasne in razumne razloge, zato ga je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. V obeh pritožbah zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da sklep ni obrazložen oziroma da so razlogi nerazumljivi oziroma sami s seboj v nasprotju, ni podana.

6Posledice, ki jih zatrjujeta zagovornika v pritožbah, so logična posledica odvzema prostosti zaradi storjenega kaznivega dejanja, kar pa v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji utemeljeno upoštevalo težo kaznivega dejanja, za katerega je bila obsojenka pravnomočno spoznana za krivo, njegovo družbeno nevarnost in druge okoliščine, ki so tudi sicer vplivale na izbiro in odmero kazenske sankcije. S težo kaznivega dejanja in izbiro kazenske sankcije sta se posebej ukvarjali tudi sodišči prve in druge stopnje v rednem postopku, in čeprav je izpolnjen objektivni pogoj za alternativni način izvršitve kazni zapora, dolžina pravnomočno izrečene kazni zapora, odločitev o takšnem načinu izvršitve kazni ni obvezna, ampak je fakultativna.

7Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo izrecno tudi v predlogu uveljavljane okoliščine, ki se nanašajo na obsojenkino delo zdravnice v zasebni zdravstveni organizaciji, zaposleno medicinsko sestro, izgubo koncesije in interese njenih pacientov. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da navedene okoliščine niso takšne, ki bi utemeljevale izrek nadomestne izvršitve kazni. Posledice, ki jih zatrjujejo pritožniki v pritožbi, da bodo dejansko kaznovani z izvršitvijo kazni zapora le pacienti C. oziroma pacienti zdravnika, ki bo njene paciente prevzel oziroma pomanjkanje zdravnikov primarne medicine – družinskih zdravnikov, v ničemer ne vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Predlagani ukrep namreč predstavlja nadomestilo za izvrševanje kazni zapora, s katero se sicer uresničuje splošni namen izrekanja kazenskih sankcij, to je zagotoviti spoštovanje prava in preprečiti grobe kršitve ali ogrožanje pravnih vrednot, zavarovanih s kazensko zakonodajo. S kaznijo, še posebej zaporno se uveljavljata dva temeljna namena, to je povračilnost in preprečevanje, ki ju je mogoče doseči z ustrezno individualizacijo kazni, to je z njeno prilagoditvijo nevarnosti konkretnega kaznivega dejanja in storilčevi osebnosti, torej s prilagoditvijo kazni teži dejanja in krivdi ter primerjavo z enakimi dejanji drugih storilcev (pravičnost) in kaznijo, ki vpliva na storilčevo bodoče vedenje in vedenje drugih, da ne bi delali kaznivih dejanj (smotrnost). Zato niso odločilne okoliščine, ki so povezane z zaposlitvenimi razmerami obsojenke oziroma z zdravstveno oskrbo njenih pacientov.

8Odločilna dejstva v zvezi s potekom dogodkov na kraju nesreče in v obsojenkini ambulanti v povezavi z nujnim klicem na pomoč in dežurstvom obsojenke v nujni medicinski pomoči so bila pravnomočno ugotovljena v rednem postopku in zato so neutemeljene pritožbene navedbe zagovornika obsojenke, Č., ki prikazujejo drugačen potek dogodkov oziroma dejstva, ki jih je obsojenka navajala v okviru svoje obrambe, pa jih sodišči v rednem kazenskem postopku nista sprejeli kot resničnih oziroma dokazanih. Pritožbene trditve o deplasiranosti tožilskega očitka v smeri kaznivega dejanja opustitve zdravstvene pomoči po prvem odstavku 178. člena KZ-1 in zatrjevanje velike krivice, ki naj bi se zgodila obsojenki, potrjujejo presojo v izpodbijanem sklepu, da obsojenka tudi po storitvi kaznivega dejanja in pravnomočni obsodbi zanj ni pokazala samokritičnosti, obžalovanja ali vsaj uvida v svoje nepravilno ravnanje. Kazenski postopek ni za nikogar prijeten, v primeru medijske izpostavljenosti je lahko dejansko moteč, vendar pa to ne more vplivati na oceno, da bi bila nadomestna izvršitev kazni v obravnavani zadevi smotrn ukrep. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko predlaganega alternativnega načina izvršitve kazni zapora ni odredilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami o podpori izkazani obsojenki s strani državljanov Slovenije in slovenskih zdravstvenih organizacij, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitno širša javnost ni bila v celoti seznanjena z vsemi podrobnostmi okoliščin storitve kaznivega dejanja. Obsojenka je opustila nujno zdravniško pomoč ponesrečencu, pa čeprav je bila dolžna tako pomoč nuditi, ker je bila zdravnica in ker je bila kritičnega dne razporejena v dežurno ekipo nujne medicinske pomoči organizirane v zdravstvenem domu Brežice in ker je bil ponesrečenec takrat v smrtni nevarnosti. Zato teža kaznivega dejanja, okoliščine storitve, obnašanje po storitvi, očitna nekritičnost obsojenke do lastnega ravnanja, v primerjavi s posledicami, ki bodo zadele njeno ambulanto in paciente, ne opravičujejo predlaganega načina izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist. Zaradi zgoraj navedenih razlogov in razlogov izpodbijanega sklepa, ki jim v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, slednje ni sprejelo pritožbenega predloga, ampak je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.