UPRS Sodba U 1058/2001

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, Izpostave Bežigrad, št. 40411-0120/97-3-41-24/42 z dne 3.11.1997, s katero je po opravljenem inšpekcijskem pregledu poslovnih knjig za leto 1996 ugotovljena davčna osnova od dohodkov doseženih z opravljanjem dejavnosti v višini 12.182.562 SIT in odmerjen davek iz dejavnosti v višini 3.870.673,00 SIT. V obrazložitvi navaja, da je (pri)tožnik napovedal za leto 1996 prihodkov 46.719.647,00 SIT, 45.228.918,00 SIT odhodkov in 1.490.729,00 SIT dobička, v odmernem postopku pa je davčni organ ugotovil 75.144.823,00 SIT prihodka, 45.112.607,00 SIT odhodka in 12.032.216,00 SIT dobička (oz. zmanjšan za izplačila iz dobička v višini 21.000,00 SIT in povečan za 171.346,00 SIT). Z zapisnikom o inšpekcijskem pregledu z dne 6.6.1997, ki je sestavni del prvostopne odločbe, je ugotovljeno, da (pri)tožnik ni vodil evidenc o nakupu in prodaji blaga v trgovini na drobno in da ni pravilno vodil prevzemnih dokumentov ter ni obračunal davka od prometa proizvodov, zato je bila po mnenju tožene stranke pravilno opravljena cenitev davčne osnove na pravni podlagi 3. alinee 3. odstavka 45. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93,7/95, dalje ZDoh), ki določa da se ugotovi davčna osnova s cenitvijo prihodkov in odhodkov, če so knjige in evidence vsebinsko napačne ali če kažejo take bistvene formalne pomanjkljivosti, ki opravičujejo sum glede njihove vsebinske pravilnosti. S cenitvijo ugotovljeno davčno osnovo je davčni organ povečal še za znesek davčne olajšave, ki jo je tožnik uveljavljal v letu 1992 za vlaganja v nabavo, rekonstrukcijo in modernizacijo osnovnih sredstev v višini 29%, ker na koncu četrtega odmernega leta v napovedi ni dokazal, da je znesek znižane davčne osnove (v višini 171.346,00 SIT) porabil za namene za katere jo je uveljavljal. Tožena stranka povzema ugotovitve prvostopnega organa iz zapisnika. Glede stroškov prodanega trgovskega blaga je davčni organ ugotovil, da ni upošteval nabavne cene po dobavnici št. 60312 z dne 22.1996 v višini 516 SIT/kg, temveč 785 SIT/kg (za govejo stegno) in 890 SIT/kg (za goveji hrbet), zato je korigiral nabavno ceno v začetni zalogi na dan 1.1.1996, na tej podlagi so stroški prodanega blaga za leto 1996 ugotovljeni v višini 42.954.504,00 SIT. Tožena stranka povzema ugotovitve prvostopnega organa glede vodenja trgovskih knjig, da prevzemni dokumenti niso vsebovali podpisa pooblaščene osebe, tudi so bili napačno sestavljeni, ker tožnik prevzete polovice zaklanih živali ni ovrednotil po prodajnih cenah z uporabo znanih normativov (cenik ni bil razdeljen glede na kakovostno kategorizacijo mesa po Pravilniku o kakovosti mesa klavne živine in divjadi, Uradni list RS, št. 28/94 in Pravilnika o kakovosti zaklanih piščancev in kategorizacije svinjskega mesa, Uradni list RS, št. 68/95). Zaradi napačno sestavljenih prevzemnih listov je evidenca tožnika o nakupu in prodaji blaga in storitev v trgovini na drobno napačna (nima podatkov o začetnem stanju blaga, oz. spremembah cen blaga, vrnitvi blaga, odpisu blaga-kalu), o presežku in primanjkljaju po 9. členu Pravilnika o vodenju evidenc v trgovini (Uradni list RS, št. 28/93, 19/94) oz. ni vodena v skladu z 18. členom Zakona o trgovini (Uradni list RS, št.18/93). Ker so podatki v evidenci o nabavi blaga nepravilni je s tem nepravilna posredno tudi prodaja in zaloga blaga, zato prvostopni organ ugotavlja, s tem pa se strinja tudi tožena stranka, da so napovedani prihodki nesorazmerni z napovedanimi odhodki in poslovne knjige in evidence so vsebinsko napačne, ter je zato prvostopni organ pravilno pristopil k oceni prihodkov in odhodkov na pravni podlagi 45. člena ZDoh (3. alinea 3. odstavka). Pri oceni je prvostopni davčni organ uporabil podatke o načinu in obsegu tožnikovega poslovanja, obsega zaposlovanja delavcev, oprl se je na normative porabe materiala, energije itd. pri pravnih osebah, ki opravljajo enako oz. podobno dejavnost, znanih normativih pri razdelitvi prevzetih količin zaklanih živali in zgoraj navedenih pravilnikov in podatkov o količini (v kg) prevzetih polovic zaklanih živali v začetni zalogi na dan 1.1.1996, nabavljenih količin v letu 1996 ter končni zalogi na dan 31.12.1996, uporabil je maloprodajni cenik, ki je kategoriziran glede na vrsto mesa kot to določata oba navedena pravilnika, ki ga je pridobil od pravne osebe, ki opravlja enako dejavnost, podatke o odkupu živine pri kmetih (ki je bila zaklana v klavnici Mercator Kmetijska zadruga Velike Lašče), odstotku kala pri toplih polovicah zaklanih živali, normalne stopnje odpisa v trgovini na drobno in debelo (ki jih je izdelala Gospodarska zbornica Slovenije, Združenje za trgovino,v višini 2%) in o porabi trgovskega blaga po prodajnih cenah (zaklanih prašičev) v letu 1996, ugotovljeno iz prevzemnih listov ter evidence o nakupu in porabi blaga. Tožena stranka povzema ugotovitve iz zapisnika o cenitvi prihodka od prodaje ob upoštevanju navedenih elementov, ki znaša 46.186.127,65 SIT. za razliko od prihodka, ki ga je izkazal tožnik v višini 35.292.158,48 SIT oz. s prometnim davkom v višini 60.000.864,00 SIT. Tožena stranka poudarja, da zaradi nepravilnosti, ki so očitane tožniku, ni mogel davčni organ kot strokovna oseba na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin spoznati naravo in obseg poslovnega dogodka po SRS 21.9. Tožnik pa ni vodil sproti evidence o nakupu in prodaji blaga in storitev (18. člen Zakona o trgovini), tudi jih ni vodil v skladu s 4. in 6. členom Pravilnika o vodenju evidence o nakupu in prodaji blaga in storitev( Uradni list RS, št. 28/93, dalje pravilnik o vodenju evidenc v trgovini). Evidenca o blagu mora vsebovati podatke o začetnem stanju blaga, podatke o vsaki nabavi in prodaji, o spremembi cene, vrnitvi, primanjkljaju in odpisu, o premikih blaga, za evidenco se šteje tudi prevzemni dokument, ki ima značaj knjigovodske listine, vodenje evidenc po časovnem zaporedju, da omogočajo vpogled in nadzor nad opravljeno nabavo in prodajo blaga ter opravljenimi trgovskimi storitvami in spremembami, po načelu sprotnosti in pravilnosti na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, ki jih pooblaščena oseba (trgovec) potrdi s svojim podpisom). Tožena stranka se strinja z načinom cenitve davčne osnove kot primerne, ker izhaja iz tožnikovih podatkov o količinski nabavi mesa ob upoštevanju normativov za deleže glavnih kosov mesa v polovicah s kostmi z upoštevanjem drobnoprodajnih cen, ki jih je pridobil pri pravni osebi z enako dejavnostjo, tožnik pa tudi ni navedel dejstev in okoliščin v pritožbi, s katerimi bi lahko dokazal, da je ocenjena davčna osnova nižja (6. odstavek 45. člena ZDoh). Tožeča stranka izpodbija odločbo zaradi kršitve določb postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Gre za nenormalno visok znesek pribitka, zato je sledilo prenehanje dejavnosti. Po napovedi izhaja 14,0143 % pribitek na nabavljeni material, po ocenitvi davčne osnove ta znaša 39,6846 %. Iz prvostopne odločbe ni razvidna dejanska obrazložitev, razen sklicevanje na zapisnik, iz drugostopne odločbe ni navedeno dejanskih in resničnih dejstev, ki bi utemeljevale opravičljivost višine ocenjene davčne osnove. Nesprejemljiva je navedba o ceni govejih hrbtov na dan 22.1.1996 po 516 SIT/kg in korekcija nabavne cene začetnih in končnih zalog po tej ceni. Gre za nelogičen sklep prvostopnega organa in neresnično ugotovljeno dejansko stanje, ter neresnično cenitev. Ne obstoja mesarska dejavnost v Sloveniji s tolikšnim pribitkom, predlogu v pritožbi za nepristranskega inšpektorja, ki se spozna na dejavnost mesarstva, pa ni bilo ugodeno. Sklicuje se na načelo materialne resnice po 8.členu ZUP, ne pa na formalno resnico (nepravilno vodenje prevzemnih listin), odrediti bi moral organ, ki vodi postopek izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to za razjasnitev stvari potrebno, ugotoviti vsa dejstva, tudi tista, ki gredo stranki v korist. Kršena je bila veljavna procesna in materialna zakonodaja v predhodnih postopkih. Predlaga, da sodišče popolno ugotovi dejansko stanje (tudi po nepristranskem zapriseženem sodnem izvedencu mesarske stroke), odpravo odločbe in da samo odloči o zadevi z dokaznim predlogom zaslišanja strank in listin, ki naj jih pridobi sodišče.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen pribitek ugotovljen z oceno davčne osnove po 45. členu ZDoh, po kateri lahko davčni organ določi davčno osnovo s cenitvijo prihodkov in odhodkov, če zavezanec vloži davčno napoved, vendar ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi ali so knjige in evidence vsebinsko napačne ali če kažejo take bistvene formalne pomanjkljivosti, ki opravičujejo sum glede njihove vsebinske pravilnosti. Sodišče v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke, da so bili podani razlogi za pristop k oceni davčne osnove s cenitvijo prihodkov in odhodkov tožnika in v izogib ponavljanju jih posebej ne navaja (2 . odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje ZUS) in še dodaja: Tožnikove ugovore sodišče zavrača, saj tožnik ni predložil nobenega dokaza, niti v dosedanjem postopku niti v tožbi, ki bi te njegove trditve potrjevali. Pa tudi sicer ni dosedaj ničesar navajal oz. dokazoval v zvezi s samo cenitvijo, kar bi kazalo na to, da je pri oceni uporabljen napačen pristop, oz. da bi ugovarjal metodologiji, saj vseskozi ugovarja le ugotovljenim pribitkom, glede dejanskih podatkov, ki so bili uporabljeni pri oceni, pa ničesar ne pove oz. ne ugovarja. Tožnik tudi ničesar ne pojasni kaj je v izpodbijani odločbi glede same metode izračuna prihodkov in odhodkov, oziroma kaj je v samem načinu izračuna nelogično, oziroma z ničemer ne izkaže, da je v njegovem poslovanju kaj takšnega, kar bi bilo drugače od običajne dejavnosti mesarstva, oz. da bi bila pri njemu kakšna stvar tako drugačna oz. specifična, ki bi jo bilo treba upoštevati, pa da tega davčni organ ni upošteval. Vseskozi je razvidno, da izpodbija le ugotovljen pribitek, kar po oceni sodišča kaže na to, da pristaja tako na samo metodo izračuna in sam postopek, ki je tudi po oceni sodišča prepričljiv in ga je moč preizkusiti, sam tožnik tega tudi v ničemer ne izpodbija oz. ne predloži nobenih dokazov, ki bi navedeni pristop oz. metodologijo in uporabljene parametre izpodbijali. Zato je tudi po oceni sodišča sama metoda oz. postopek ocene, ki jo je glede na uporabljene elemente lahko preizkusiti, primerna in zato ne dvomi niti v pravilnost načina niti v njen končni rezultat, torej ugotovljenim pribitkom na nabavljeni material, ki ga tožnik prereka brez konkretnih razlogov, zgolj pavšalno s trditvijo, kot že rečeno, da takšnih pribitkov ni, kar pa z ničemer ni posebej izkazal. Ob takem stanju stvari pa njegovim pavšalnim ugovorom ni moč slediti, ob sicer razumljivi in jasni oceni prihodkov in odhodkov s strani tožene stranke, ki se jo da v vseh točkah natančno preizkusiti. Glede na okoliščino, da tožniku ni uspelo dokazati, da je ocenjena davčna osnova nižja (6. odstavek 45.člena ZDoh), je njegove pavšalne ugovore zavrniti. Po presoji sodišča je prvostopni organ pri oceni upošteval tudi vse relevantne okoliščine po 45. členu ZDoh, tudi glede normativov porabe materiala fizičnih oz. pravnih oseb, ki opravljajo enako ali sorodno dejavnost. Sicer pa tožnik lahko uspešno izpodbija oceno le z dokazi, da je osnova nižja, tožnik pa razen, da navaja, da so pribitki nerealni, česar tudi sicer ne izkaže s kakšnimi konkretnimi podatki, drugih razlogov za znižanje davčne osnove tudi sicer ne izkaže. Tožnik sicer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, vendar v ničemer ne pove, kaj v dejanskem stanju je bilo napačno oz. nepopolno ugotovljeno. Tožnik glede tega tudi do sedaj ni ničesar navajal, kar bi kazalo na nepopolno ali nepravilno ugotovljeno dejansko stanje,pa tudi v pritožbi ni predlagal nobenih dokazov, ki bi z njimi izpodbijal ocenjene prihodke. Zgolj predlaganje nepristranskega inšpektorja, ki bi se spoznal na mesarsko stroko, brez da bi izkazal v čem dosedanji ne izpolnjuje svojih nalog oz. v čem je njegova pristranskost, pa tudi po oceni sodišča ne izkazuje na to, da je dejansko stanje nepopolno oz. nepravilno ugotovljeno. Tožnik pa mora tudi sicer za svoje trditve v davčnem postopku predloži dokaze (15. člen Zakona o davčnem postopku, Ur.l. RS, št. 18/96, do 35/98, dalje ZDavP), zato zgolj njegovih pavšalnih ugovorov ni mogoče upoštevati. Sodišče je potem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.