VSL sklep II Ip 1162/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki delno spremeni tako, da se ugovoru ugodi še za dovolitev izvršbe stroškov za opravo dejanja v znesku 5.000,00 EUR, in se v tem delu razveljavi sklep o izvršbi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v preostalem (preostali del II. točke izreka in III. točka izreka), izpodbijanem a nespremenjenem delu pa se pritožba zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika delno ugodilo, in sicer v delu, ki se nanaša na odmero izvršilnih stroškov v 2. točki izreka sklepa in sklep spremenilo tako, da se stroški odmerijo v znesku 145,40 EUR, v preostanku pa se sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne ter v tem delu izvršba ustavi (I. točka izreka), ugovor v preostalem delu zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške v zvezi z ugovorom (III. točka izreka).

2Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na ugovorne navedbe in tam predložene dokaze ter izpostavlja, da v tej zadevi ni pasivno legitimiran, ne glede na izrek odločbe, ki v tem postopku predstavlja izvršilni naslov, saj je ni mogoče brati izolirano od obrazložitve, iz katere pa izhaja, da je imel dolžnik v pravdni zadevi položaj zakonitega zastopnika oziroma upravnika stavbe v smislu 118. člena SPZ. Pritožnik tudi ni več upravnik stavbe na naslovu V. 10 in 10a. Sicer pa v pritožbi izpodbija še odločitev o zavrnitvi ugovora glede stroškov v višini 5.000,00 EUR, glede katerih navaja, da ta znesek v izvršilnem naslovu ni naveden, sodišče pa je nekritično sledilo željam upnika, kar navsezadnje kaže že odločitev o stroških iz sklepa o izvršbi. Navedbe upnika so bile v tem delu brez strokovne in dejanske podlage, upnik ni predlagal nobenega dokaza, s katerim bi podkrepil svoje navedbe. Kot primer v nadaljevanju izpostavlja površino vrta, ki naj bi bil predmet urejanja, in ki ne meri 56 m², temveč le 25 m².

3Upnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je dolžnik v tem postopku pasivno legitimiran po izvršilnem naslovu. Po načelu stroge formalne legalitete (1. točka 17. člena ZIZ in 19. člen ZIZ) je sodišče prve stopnje vezano na dejstvo, da je kot tožena stranka, ki je bila z izvršilnim naslovom obsojena k odpravi motilnega dejanja in vrnitvi nepremičnine v natančno določeno posestno stanje, naveden ravno dolžnik v tem postopku. Dejstvo, da naj bi tožena stranka nastopala kot zakoniti zastopnik lastnikov večstanovanjske stavbe, je dolžnik neuspešno uveljavljal že v pravdnem postopku, kot to izhaja iz 10. točke obrazložitve. Če je dolžnik kot tak naveden kot stranka v izvršilnem naslovu, to v izvršilnem postopku zadošča za pasivno legitimacijo v materialno pravnem smislu. Dejstvo, da dolžnik ni več upravnik stavbe na naslovu upnika, ni pomembno iz zgoraj navedenih razlogov.

7Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem dolžnik napada zavrnitev ugovora glede izvršbe stroškov v višini 5.000,00 EUR; gre za založitev zneska predvidenih stroškov, ki bodo nastali s tem, da bo nekdo drug ali sam upnik opravil dejanje (drugi odstavek 225. člena ZIZ). Dolžnik je že v ugovoru, to ponavlja pa tudi v pritožbi, uveljavljal, da ima tako trditveno kot tudi dokazno breme glede okvirne višine teh zneskov upnik in ne dolžnik. Višje sodišče ugotavlja, da upnik v predlogu za izvršbo ni podal nobenih trditev v zvezi z zatrjevanim okvirnim zneskom stroškov v višini 5.000,00 EUR, niti ni predlagal ustreznega dokaza, s katerim bi dokazoval potrebnost tako predlaganih stroškov, na primer predračun (prim. VSL sklep I Cp 1787/2001 z dne 12. 12. 2001), niti ni navedel, zakaj tega ne more storiti. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da gre pri teh stroških za okvirno oceno oziroma za okviren znesek stroškov, saj gre za predujem stroškov, ki se končno poplačajo v višini, kot bo določeno z dokončnim sklepom (tretji odstavek 225. člena), vendar pa ni mogoče spregledati, da ima trditveno in dokazno breme glede višine teh stroških upnik v predlogu za izvršbo in ne dolžnik v ugovoru. Iz tega razloga je višje sodišče v tem delu pritožbi ugodilo iz razloga kršitve drugega odstavka 225. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo tudi v delu, v katerem je sodišče izdalo sklep o izvršbi za dovolitev izvršbe zneska 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku upnika s sklepom pozvati, da predlog za izvršbo ustrezno trditveno in dokazno dopolni, in po izteku roka ponovno odločiti o tem delu predloga za izvršbo. Če bo predlogu ugodilo, mora sklep vsebovati tudi naložitveni del, kot to izhaja iz drugega odstavka 225. člena ZIZ, izvršba pa se opravi na račun sodišča (gre za obliko sodnega depozita).

8Odločitev višjega sodišča temelji na 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

9Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZIZ.