VSL sodba I Cp 2552/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna plačati zneska 7.080,35 EUR in 1.000,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2009 do plačila. Tožnici je naložilo, da je toženki dolžna plačati stroške postopka v znesku 1.146,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnica v pritožbi zoper sodbo zatrjuje vse pritožbene razloge ter predlaga pritožbenemu sodišču, da jo spremeni oziroma razveljavi. Navaja, da sta pravdni stranki nesporno sklenili dogovor, da bo toženka zneske, ki jih ji je izročila tožnica, vložila v sklad M.. Tega toženka ni storila, saj takšen sklad sploh ni obstajal, pač pa naj bi sporne zneske predala tretji osebi S. F., o čemer tožnica ni bila obveščena. Toženka ni ravnala tako, kot je bilo dogovorjeno, ni v celoti izpolnila svoje pogodbene zaveze, da bo sporne zneske skupaj z dogovorjenimi obrestmi vrnila tožnici. Da se je toženka zavedala svoje pogodbene obveznosti, kaže tudi dejstvo, da je tožnici vrnila del denarnih sredstev. Sodišče bi moralo na podlagi določb OZ ugotoviti, da je imelo razmerje med pravdnima strankama prvine mandatne pogodbe, da toženka ni ravnala v skladu z dogovorjenim, zaradi česar je potrebno upoštevati določbe OZ o poslovodstvu brez naročila. Iz dokumentov, ki jih je tožena stranka vložila v spis, izhaja, da je določena denarna sredstva F. izročila v svojem imenu in ne v imenu tožnice. Dokazna ocena sodišča, da toženka ni zadržala zase denarja, ki ji ga je izročila tožnica, je napačna. Sodišče se ni opredelilo do nasprotujočih si navedb pravdnih strank o tem, ali je toženka obvestila tožnico, da bo njen denar predala naprej F. ali O.. Tudi če bi bilo dokazano, da je toženka od tožnice prejete denarne zneske izročila F. ali O., pa tega denarja ni izročila kot denar tožnice, ampak ga je izročila pod svojim imenom. Za neupravičeno obogatitev je dovolj, da je toženka s tem denarjem razpolagala v svojo korist.

3Toženka je vložila odgovor na pritožbo, zanika kot neresnične vse pritožbene trditve ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica s tožbo zahteva vrnitev denarja, ki ga je izročila toženki v dveh obrokih 11.7.2008 in 27.3.2009 z namenom, da ga ta vloži v sklad M. v imenu in za račun tožnice. Iz tožbenih navedb izhaja, da toženki kot zastopnici očita kršitev pogodbenega razmerja z elementi agencijske pogodbe in kršitev ustaljene poslovne prakse med pravdnima strankama, ker ji toženka ni izročila pisne pogodbe in ker ji ni celotnega vplačanega zneska vrnila na njen poziv v maju 2009, ampak kasneje le del vplačanih sredstev. Toženka priznava, da je z njenim posredovanjem tožnica vlagala denar v investicijske sklade z namenom, da doseže čim večje donose za vložena sredstva, vendar poudarja, da ni prevzela nikakršne obveznosti in nikakršnega jamstva za vračilo denarnih sredstev. Toženka poudarja, da je tožnica sama odločala ali in v kolikšnih zneskih bo vložila svoja finančna sredstva v posamezen sklad ter da so ji bili riziki takšnega poslovanja ves čas dobro znani, saj se je, tako kot toženka, tudi sama udeleževala ustreznih seminarjev.

6Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je toženka tako od tožnice kot tudi drugih vlagateljic, ki so bile zaslišane kot priče, sprejemala vplačila in denar vlagala v različne sklade, med ostalim tudi v sporni sklad M.. Pri slednjem ni šlo za zakoniti sklad, ampak za zasebni trgovalni račun fizične osebe S. F., ki je del sredstev tega sklada izročil v upravljanje M. O., a jih ni dobil vrnjenih. Po ugotovitvah sodišča toženka pri poslu z vlaganjem spornih zneskov po naročilu tožnice v sklad M. ni zaslužila ničesar, ni prejela provizije, niti ni prejetega denarja zadržala zase.

7Navedeno dejansko stanje tudi po presoji pritožbenega sodišča ne daje podlage za zaključek, da je toženka dolžna povrniti tožnici denarni vložek v sklad M., bodisi na pogodbeni podlagi, bodisi na podlagi neupravičene obogatitve ali nedopustne gestije. Dokazno breme za trditve, da je toženka kršila pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, ker tožnici ni vrnila zneska, vloženega v sklad M. oziroma za trditve, da je vložena sredstva zadržala zase, je na tožnici, ki teh trditev ni dokazala. Pogodbe o trgovskem zastopanju (agencijske pogodbe), kot jo ureja Obligacijski zakonik – OZ v določbah 807. do 836. člena, pravdni stranki nista mogli skleniti, saj gre za tovrstno pogodbo le v primeru kvalificiranega zastopanja (zastopnik je lahko le fizična ali pravna oseba, ki samostojno in s pridobitnim namenom opravlja zastopanje kot registrirano dejavnost). Takšne oblike zastopanja oziroma posredovanja toženke pa tožeča stranka ne zatrjuje. Upoštevajoč trditve pravdnih strank je njuno sodelovanje temeljilo na pogodbenem razmerju z elementi mandatne in posredniške pogodbe (člen 766 do 787 in 837 do 850 OZ). Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, pa takšno razmerje med strankama ne daje podlage za utemeljenost tožbenega zahtevka, saj toženka, ki je po ugotovitvi sodišča sledila nalogu tožnice in vložila sporne zneske v sklad M. ter s tem izvršila naročilo, za neuspeh pri izpolnitvi obveznosti iz pogodbe s tretjim, pri kateri je posredovala, ni odgovorna. Dejstvo, da je šlo za dogovor o vlaganju sredstev v t.im. „zasebni sklad“ na odločitev ne more vplivati, prav tako ne dejstvo, da je bil preko toženke tožnici del denarja, vloženega v sklad, vrnjen.

8Tožeča stranka prav tako ni dokazala obstoja druge podlage, s katero utemeljuje tožbeni zahtevek, neupravičene pridobitve (190. člen OZ). Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene v sodbi, da toženka denarnih zneskov, ki jih je prejela od tožnice, ni obdržala zase, ampak jih je vložila v sklad M.. To pomeni, da ni podana ena od predpostavk za neupravičeno obogatitev (pridobitev koristi za toženo stranko).

9Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da niso podani razlogi, iz katerih je bila vložena pritožba, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Odgovor na pritožbo ni bil potreben strošek postopka, ker ni dodal nobenega argumenta za odločitev o njej, zato tožena stranka sama krije ta strošek na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP.