VSL sodba I Cp 2349/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano odločbo (sklep in delna sodba) je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe delno ustavilo postopek, dovolilo spremembo tožbe ter zavrnilo ugotovitveni del tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je tožnik dedič do ¼ celotne zapuščine po pokojnem A. J.. Ugodilo je dajatvenemu delu tožbenega zahtevka in prvemu tožencu in tretji toženki na račun tožnika naložilo plačilo vsakemu po 1.250,00 EUR, drugemu tožencu pa poleg navedenega zneska še 492,92 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 5. 2009 dalje do plačila. V presežku nad priznanim (glede teka zamudnih obresti) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe (V. do VIII. točka sodbe) se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožena stranka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je štelo, da so bili toženci nedobroverni posestniki zapuščine. Sodišču očita pomanjkljivo opredelitev do izjav prič Š. K., N. L., J. P., E. K., L. V., ki so potrdile, da se je na dan pogreba tožnik odpovedal dediščini. V tem delu sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj se sodbe ne da preizkusiti (14. točka 339. člena ZPP). Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je štelo, da tožbeni zahtevek ni zastaran.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je neutemeljena.

Pritožba izpodbija ugodilni del prvostopenjske sodbe (V. do VIII. točko izreka), zato je sodišče druge stopnje pritožbeni preizkus opravilo le v tem delu. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik sin in s tem dedič pokojnega A. J.. Sporno pa je, ali je dediščinska tožba že zastarala. Prvi odstavek 141. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) namreč določa, da pravica zahtevati dediščino kot zapustnikov dedič zastara nasproti poštenemu (dobrovernemu) posestniku v enem letu, odkar je dedič izvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti. Po drugem odstavku istega člena nasproti nepoštenemu (nedobrovernemu) posestniku ta pravica zastara v dvajsetih letih. V skladu z drugim odstavkom 72. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), ki je veljal v času smrti zapustnika A. J., je posest dobroverna le v primeru, če posestnik ne ve, ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova.

Dejansko stanje je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno, pritožbeni razlogi v smislu dobroverne posesti zapuščine ter tudi prepozne vložitve tožbe v tem postopku pa so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje si je prepričanje o navedenih dejstvih ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP. Ob tem ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do prič, predlaganih s strani tožene stranke. Nasprotno, sodišče je pričam (Š. K., N. L. in T. B. Zl.) verjelo, da je tožnik na pogrebu izjavil, da od očeta ne bo zahteval ničesar, saj naj bi že zadostil dobil, vendar je to pravilno pripisalo njegovi razburjenosti ob očetovi nenadni smrti. Da je tožnik kljub takšni izjavi na pogrebu ves čas čakal, da ga bodo toženci o zapuščinski obravnavi obvestili, je sodišče tako ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnika in prič M. D., S. P., M. D., R. P. in J. K.. Prav slednji je potrdil, da sta se s tožnikom po smrti zapustnika oglasila pri tretje toženi stranki, ki je takrat zagotovila, da bo tožnika o zapuščinski obravnavi obvestila. Prav dejstvo, da do tega ni prišlo, kaže na to, da toženci niso bili dobroverni posestniki nepremičnine. V skladu s sodno prakso je namreč posest nepoštena, če zakoniti dedič istega ali oddaljenejšega dednega reda v zapuščinskem postopku zakonitega dediča z enako ali močnejšo dedno pravico namenoma zamolči. (1) Glede na ugotovljeno nepoštenost tožencev je sodišče pravilno uporabilo tudi materialno pravo in ugovor zastaranja zavrnilo (drugi odstavek 141. člena ZD). Pritožbeno sodišče se posledično s tem, ali je tožnik za svojo pravico zahtevati zapuščino in posestnika stvari zapuščine vedel že na v letu 2001, potem ko je bil na pogrebu svojega očeta, ali šele v letu 2008, ko je izvedel, da je bil zapuščinski postopek že pravnomočno končan, ni ukvarjalo, saj je s potrditvijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da so toženci nepošteni posestniki zapuščine, ta okoliščina postala povsem nepomembna. Dvajset let od zapustnikove smrti namreč ni minilo v nobenem primeru.

Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožniki s pritožbo niso uspeli, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožeča stranka sama (155. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Primerjaj npr. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1907/1999.