VSL sodba I Cp 3540/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 1.478,81 EUR nadomesti z zneskom 977,84 EUR; v preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da za kmetijske potrebe gospodujočega zemljišča s parc. št. 1304, k. o. X, last tožnika, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnost vožnje s kmetijskimi stroji in priključki po obstoječi 2,10 metrov široki poljski poti od javne ceste s parc. št. 1579/1, k.o. X, po severnem delu parc. št. 1301, k.o. X, last toženca. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožencu pa naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 1.478,81 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/1999- s spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju: ZPP) pritožuje toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne ter mu naloži v plačilo stroške postopka; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je v celoti sledilo izpovedbi tožnika in jo ocenilo kot pošteno in prepričljivo, saj ima tožnik nedvomno interes za uspeh v tej pravdi. Pomembno dejstvo je, da tožnik ni sam obdeloval gospodujoče nepremičnine s parc. št. 1304, k. o. X, ampak njegov brat A.S., kasneje pa zakupnik S.Z. Pričo A.S. je prvostopenjsko sodišče zaradi domnevnega spora s tožnikom neupravičeno ocenilo kot neiskreno, čeprav je jasno izpovedala, da se je dejanski dostop izvrševal neposredno z glavne ceste. Njeno pričanje je potrdila priča M.R., ki jo je prvostopenjsko sodišče iz razloga domnevne lojalnosti do toženca prav tako neupravičeno ocenilo kot neverodostojno. Zmotno je bilo ugotovljeno dejansko stanje glede izvrševanja služnosti po letu 1982, ko je lastništvo na služeči parceli pridobil toženec, saj pričam, ki jih je predlagal tožnik, stanje sporne služnostne poljske poti v naravi zadnjih 15 let ni bilo znano. Izjema sta priči M. in R.V., ki pa sta izpovedala, da se je včasih dostopalo na parcelo tožnika neposredno z glavne ceste, včasih pa preko sporne poljske poti. Priče, ki jih je predlagal tožnik, so kvečjemu potrdile le dostop s konjsko vprego, medtem ko dostopa peš, s traktorjem in avtomobilom niso potrdile. A.S. je leta 1984 kupil traktor, zato se dostop s konjsko vprego ni mogel več izvajati, tožnik pa ni podal ustrezne trditvene in dokazne podlage za nadaljnje izvrševanje dostopa s konjsko vprego. Prvostopenjsko sodišče pa se tudi ni opredelilo do trditve, da je najkasneje leta 2004 na podlagi druge alineje 223. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) prišlo do zakonskega prenehanja stvarne služnosti v zvezi z dostopom s konjsko vprego. Prvostopenjsko sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da iz izvedenskega mnenja izvedenca V.B. izhaja nemožnost uvoza in izvoza sodobne kmetijske mehanizacije z javne poti, pri tem pa ni upoštevalo ugotovitve izvedenca, da z večjimi traktorji, kakršnega je imel in ima zakupnik S.Z. (to je potrdila tudi priča R.V.), ni mogoč izvoz na sporno služnostno pot neposredno z javne ceste Litija - Ljubljana. Prvostopenjsko sodišče objektivnih ugotovitev izvedenca o fizični nemožnosti uvoza neposredno na služnostno pot s traktorjem in priključki povsem neutemeljeno ni upoštevalo, ampak je v celoti sledilo izpovedbam prič, ki jih je predlagal tožnik. Prav tako ni upoštevalo ugotovitve izvedenca, da sporna služnostna pot ne omogoča vožnje večjih traktorjev in priključkov, pri čemer je tudi izvedenec ugotovil, da je na parcelo tožnika najbolj primeren direkten izvoz z glavne ceste. Zmotno je bilo ugotovljeno dejansko stanje tudi s tem, ker prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo oz. se ni opredelilo do izpovedb M.Z. in B.Z., ki od leta 1997 dalje živita v neposredni bližini sporne služnostne poti. M.Z. ni nikoli neposredno zaznal, da bi tožnik ali kdo drug dostopal preko sporne poljske poti, z izjemo M.R.. Potrdil pa je, da je najemnik S.Z. dostopal neposredno z glavne ceste. Priča B.Z. je potrdila navedbe priče M.R., da je avto puščala na cesti in potem peš odšla do svoje parcele, ker je bila sporna pot neprevozna in v zelo slabem stanju. Prvostopenjsko sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi s tem, ko ni upoštevalo izpovedbe S.Z., zakupnika gospodujoče parcele, ki je izpovedal, da je pred postavitvijo varnostne ograje dostop izvajal neposredno z glavne ceste Litija – Ljubljana, po postavitvi varnostne ograje pa preko parcele v lasti V. oz. po sporni služnostni poti. Da je S.Z. dostopal na gospodujočo parcelo neposredno z glavne ceste, je ob svojem zaslišanju potrdil tudi R.V., ki je izpovedal, da zaradi velikosti traktorja oz. obračalnika po sporni poljski poti ni mogel voziti. Prvostopenjsko sodišče je kršilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP s tem, ko je brez ustrezne trditvene in dokazne podlage tožnika samovoljno štelo, da je bil tožnik (pravilno toženec, opomba sodišča) ob pridobitvi služeče parcele v letu 1982 nedobroveren in naj bi vedel za izvrševanje služnosti. Dobra vera toženca se domneva, dokazno breme o nasprotnem pa je na strani tožnika, ki za to ni podal ustrezne trditvene podlage, medtem ko izpovedbe prič v skladu z ustaljeno sodno prakso ne morejo nadomestiti trditvene podlage pravdnih strank. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je toženec že tekom postopka opozoril na uporabo 44. člena SPZ, vendar pa tožnik ustrezne trditvene podlage za nedobrovernost ni podal. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral toženec v primeru, da je pot postala nepotrebna, ker so se prevozi izvajali drugje, zahtevati njeno ukinitev s tožbo. Domnevna služnost namreč sploh ni bila vpisana v zemljiško knjigo, zato ni bilo mogoče zahtevati njene ukinitve s tožbo oz. to sploh ni bilo potrebno, ker je zaradi neuporabe v času, potrebnem za priposestvovanje, prenehala obstajati že na podlagi samega zakona. Prvostopenjsko sodišče pa je kršilo določbe postopka tudi s tem, ko je tožencu naložilo v plačilo celotne stroške postopka, čeprav je tožnik s svojim zahtevkom uspel le delno – deloma je bil zavrnjen njegov zahtevek glede širine služnostne poti, pa tudi zahtevek v delu glede vožnje z osebnim vozilom in glede hoje. Prvostopenjsko sodišče bi zato moralo odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Prvostopenjsko sodišče je stroške odmerilo v previsoki višini, ker ni upoštevalo določbe 21. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) v zvezi z 29. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1). Na podlagi citiranih določb je vrednost spora glede stvarnih služnosti določena v višini 1.500,00 EUR. Pravilna višina stroškov tožnika tako znaša 977,84 EUR, ne pa 1.478,81 EUR, kolikor jih je tožniku priznalo prvostopenjsko sodišče.

3V odgovoru na pritožbo tožnik pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi in predlaga zavrnitev pritožbe toženca kot neutemeljene.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče uporabilo pravilno materialnopravno izhodišče, ko se je pri presoji vprašanja priposestvovanja služnostne pravice oprlo na pravna pravila ODZ(op.1), določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), ki je začel veljati 1. 9. 1980, kot tudi SPZ, ki velja od 1. 1. 2003. Za priposestvovanje stvarne služnosti se zahteva izpolnitev dveh pogojev: (1) da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in (2) da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval (paragraf 1460 - 1464 in 1479 ODZ, prvi odstavek 54. člena ZTLR in drugi odstavek 217. člena SPZ). Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je priposestvovalna doba, šteto od leta 1932, potekla še preden je lastninsko pravico na služečem zemljišču pridobil toženec (leta 1982). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ne sledi pritožbenim zatrjevanjem toženca, ki grajajo dokazno oceno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo celovito dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP. Dokazna ocena je po presoji pritožbenega sodišča logična, zanesljiva, preverljiva in prepričljiva, zato je pritožba ne more omajati. Sodišče prve stopnje je glede pravnoodločilnega dejstva – izvajanj voženj po spornem delu zemljišča toženca s parc. št. 1301, k. o. X – analiziralo in ocenilo verodostojnost izpovedb prič. Obrazložilo je, zakaj ne sprejema izpovedb A.S. in M.R., katerih zaslišanje je predlagal toženec; navedeni razlogi pa so tudi po oceni pritožbenega sodišča življenjsko prepričljivi in logični. Pritožbeno sodišče v celoti sledi oceni izpovedb prej navedenih prič in sprejema utemeljitev prvostopenjskega sodišča, da konfliktni odnos med A.S. in lojalnost M.R. do toženca, s katerim se je uspela dogovoriti za služnostno pot, utemeljujejo oceno prvostopenjskega sodišča.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede izvrševanja služnosti po letu 1982, ko je lastništvo na služeči parceli pridobil toženec. Priči M. in R.V. sta potrdili uporabo sporne poti s strani tožnika in njegovih pravnih prednikov oz. zakupnikov. R.V., ki ni v razmerju z nobeno od pravdnih strank, je potrdil tožnikovo navedbo, da so za dostop na gospodujoče zemljišče s parc. št. 1304, k. o. X uporabljali tako dostop preko sporne poti kot tudi dostop z javne ceste s parc. št. 1579/1, k. o. X. Priča R.V. je po sporni poti zaznala vožnje tožnikovega brata A.S., pa tudi zakupnika S.Z.. Ne drži pritožbeno zatrjevanje, da so priče, katerih zaslišanje je predlagal tožnik, potrdile le dostop s konjsko vprego. Priča R.V. je potrdila, da je zakupnik S.Z., ki ima več traktorjev, vozil po sporni poti; vožnje po sporni poti pa je potrdila tudi priča S.Z., zakupnik tožnikove parcele. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se dostop preko sporne poti po letu 1984, ko je A.S. kupil traktor, ni mogel več izvajati s konjsko vprego. Navedeno pritožbeno zatrjevanje toženca nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo služnost vožnje s kmetijskimi stroji in priključki po sporni trasi, pri tem pa pritožbeno sodišče pripominja, da služnost vožnje za potrebe kmetijskih del obsega tudi vožnjo traktorja, čeprav je tožnik (pravni predniki, zakupniki) v priposestvovalnem obdobju ali delu priposestvovalnega obdobja služnost izvrševal s konjsko vprego, saj se z razvojem prevozna sredstva spreminjajo.

7Očitek toženca glede prenehanja stvarne služnosti v zvezi z dostopom s konjsko vprego na podlagi druge alineje 223. člena SPZ ni utemeljen. Na podlagi prej citirane določbe stvarna služnost preneha, če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje, kar v zvezi z določbo drugega odstavka 217. člena SPZ pomeni, da postane služeča stvar prosta oz. osvobojena služnosti, če se služnost na njej ne izvajanja najmanj 20 let. V primeru neizvrševanja v takšnem časovnem obdobju se domneva, da služnost za uporabo gospodujoče stvari ni več potrebna. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno zapisalo, da toženec v primeru zatrjevanja nepotrebnosti poti ne more doseči prenehanja služnosti z ugovorom, temveč zgolj s tožbo oz. ustrezno postavljenim oblikovalnim zahtevkom(op.2), saj se ureditev po SPZ glede zahteve za prenehanje služnosti ne razlikuje od ureditve po ZTLR. Res pa se ni določno opredelilo glede vprašanja zastaranja služnosti, vendar pa je moč iz obrazložitve smiselno izluščiti, da do zakonskega prenehanja stvarne služnosti v letu 2004 ni moglo priti, ker je vožnje preko spornega zemljišča tudi po letu 1995 izvrševal zakupnik S.Z..

8Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi s povzemanjem in upoštevanjem izvedeniškega mnenja izvedenca V.B.. Prvostopenjsko sodišče je kot odločilno štelo stanje uvoza oz. izvoza z glavne ceste na tožnikovo gospodujoče zemljišče ter izpovedbe pravdnih strank in prič analiziralo tudi v luči citiranega izvedeniškega mnenja. V zvezi s tem se je opredelilo do vseh pravnorelevantnih dejstev, pri čemer pa neopredelitev do uporabe služnostne poti z večjimi traktorji in priključki na samo pravilnost in zakonitost sodbe nima vpliva. Pritožba prezre, da je priča R.V. povedala, da ima sedanji zakupnik več traktorjev, večje in manjše; priča S.Z. pa je tudi izpovedala, da je po sporni poti lahko izvajala vožnje z velikim traktorjem, pa tudi manjšim (Torpedo 75).

9Pritožba utemeljeno opozarja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do izpovedb prič M.Z. in B.Z.. Vendar pa navedeno ni imelo vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe in ne predstavlja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kakor zatrjuje pritožnik. M.Z. in B.Z. živita v neposredni bližini sporne služnostne poti od leta 1997, ko je bila na podlagi izvedenega dokaznega postopka služnost sporne poti že priposestvovana. Njuna izpovedba na samo odločitev nima vpliva, saj tudi v primeru, da tožnik oz. zakupnik od leta 1997 dalje po sporni trasi ne bi vozila, služnost v času do vložitve tožbe še ni mogla zastarati. Toženec pa ugovora, da je služnost prenehala na podlagi zakona, ker se je uprl njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ni izvrševal, ni podal. Izpovedba prej navedenih prič na samo odločitev nima vpliva, zato se prvostopenjskemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do njune izpovedbe.

10Pritožnik zmotno povzema izpovedbo S.Z., zakupnika gospodujoče parcele, ko v pritožbi zatrjuje, da je zakupnik pred postavitvijo varnostne ograje dostop izvajal neposredno z glavne ceste Litija - Ljubljana, po postavitvi varnostne ograje pa preko parcele v lasti V. oz. po sporni služnostni poti. Pritožba prezre, da je priča izpovedala o vožnjah po sporni poti tudi v času, ko še ni bilo zaščitne ograje ob cesti. Poudarila je, da so se vožnje po sporni trasi izvajale predvsem takrat, ko so bila kolesa umazana in so se na tej poti malo očistila.

11Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče kršilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, ker je brez ustrezne trditvene in dokazne podlage tožnika štelo, da je bil toženec ob pridobitvi služeče parcele v letu 1982 nedobroveren in naj bi vedel za izvrševanje služnosti. Ne drži, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage; že v tožbi je zapisal, da niti toženec niti njegovi pravni predniki niso nasprotovali uporabi sedaj sporne poti; v pripravljalni vlogi z dne 11. 5. 2011 pa je smiselno zatrjeval toženčevo nedobrovernost. Izpostavil je, da je toženec vedel o izvajanju služnosti tožnika in njegovih pravnih prednikov po sedaj sporni poti, ker se iz njegove hiše vidi na vtoževano pot, sledi izvajanja služnosti v obliki kolesnic pa so bile vidne v naravi. Prerekal je tožnikove navedbe, da ni vedel za izvajanje služnosti v času pridobitve tožeče nepremičnine ter poudaril, da se ne more izgovarjati na zaupanje v zemljiško knjigo, ker je bila pot v naravi vidna. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno argumentiralo toženčevo nedobrovernost; podlago za svoje razlogovanje je našlo v izvedenih dokazih, zato pritožbena izvajanja o nasprotnem niso utemeljena.

12Neutemeljen je, sicer podredni očitek, glede porazdelitve stroškov postopka. Tožnik le z manjšim delom svojega zahtevka ni uspel (glede širine poti in glede vožnje z osebnimi vozili ter hoje), zato ni podlage za ugoditev pritožnikovemu predlogu, da bi morala vsaka stranka nositi svoje stroške postopka. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče stroške odmerilo v previsoki višini, ker je kot vrednost spora upoštevalo znesek v višini 5.000,00 EUR. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je treba na podlagi 21. člena ZOdvT v zvezi z 29. členom ZST-1 vrednost spora o stvarnih služnostih določiti v višini 1.500,00 EUR. Tožnik je tako upravičen do nagrade za postopek po tarifi 3100 v višini 89,70 EUR, nagrade za narok po tarifi številka 3102 v višini 82,80 EUR, do materialnih stroškov v višini 20,00 EUR in 20 % DDV, kar skupaj znaša 231,00 EUR. Upravičen pa je tudi do potnih stroškov v višini 92,50 EUR, sodne takse v višini 135,00 EUR ter stroškov izvedenca v višini 519,34 EUR, tako da znašajo pravdni stroški tožnika 977,84 EUR. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da višine priznanih stroškov ni mogoče preizkusiti, ker niso opredeljeni posamezni zneski nagrade, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče res ni navedlo zneska po posameznih postavkah priznanih stroškov, vendar pa se je v sodbi sklicevalo na stroškovnik, v katerem je jasno označilo, katere stroške tožniku priznava. Po ustaljeni sodni praksi predstavlja sklicevanje na stroškovnik in označba priznanih stroškov na stroškovniku zadostno obrazložitev stroškov.

13Ker pritožba, razen v stroškovnem delu, ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba nadaljnjo pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (člen 353 ZPP).

14Pritožnik je s svojo pritožbo zoper sodbo uspel le z zanemarljivo majhnim delom (glede pravdnih stroškov); tožnik pa z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogel v ničemer spremeniti svojega pravnega položaja, kar pomeni, da je bila njegova vloga za pravdo nepotrebna, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (člen 154 v zvezi s 165. členom ZPP).

---------------------------------

(1) 20-letna priposestvovalna doba za priposestvovanje lastninske pravice je bila določena z načelnim mnenjem razširjene Občne seje Zveznega Vrhovnega sodišča 4. 4. 1960, sodna praksa pa je tako dobo sprejela tudi za priposestvovanje služnostne pravice – Poročilo Vrhovnega sodišča SRS, št. 1/86,

(2) prim. II Ips 112/85 z dne 6. 6. 1985,