UPRS sklep I U 1252/2012

Tožba se zavrže.

Z uvodoma navedeno izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ odločil, da se tožniku za leto 2011 ne odmeri akontacija dohodnine od katastrskega dohodka in pavšalne ocene dohodka na panj, kot tudi ne prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, ki se plačuje od katastrskega dohodka, odmeri pa se mu pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest od osnove 10,19 EUR po stopnji 14,70 % v znesku 1,50 EUR. Odmerjeni znesek mora biti plačan na račun in sklic, naveden v odločbi, do 30. 4. 2012; po poteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe. Odločeno je bilo še, da posebni stroški v postopku niso nastali, pritožba zoper odločbo pa ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navede dejanske okoliščine in pravno podlago, na katerih temelji odločitev. Glede pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest pojasni, da je odmerjena na osnovi katastrskega dohodka gozdov zavezanca na dan 30. 6. 2011, v pravnem pogledu pa se sklicuje na 49. člen Zakona o gozdovih ter 3. člen in prvi odstavek 6. člena Uredbe o pristojbini za vzdrževanje gozdnih cest.

Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je Ministrstvo za finance zavrnilo z odločbo št. DT 499-03-20/2012-2 z dne 20. 7. 2012 ter ugotovilo še, da stroški postopka niso bili priglašeni. Drugostopenjski organ dodatno obrazloži dejansko in pravno podlago odločitve, vključno z načinom pridobivanja podatkov o gozdnih zemljiščih in gozdnih cestah, ki so relevantni za odmero pristojbine (340. člena Zakona o davčnem postopku, ZDavP-2). Glede na pritožbene ugovore pojasni, da je kot lastnik gozda tožnik - upoštevaje prejete podatke Zavoda za gozdove o gozdnih zemljiščih, po katerih potekajo gozdne ceste, in o varovalnih gozdovih - zavezanec za plačilo naložene pristojbine. Te ne more biti oproščen, saj njegove gozdne parcele ne sodijo v območja varovalnih gozdov in tudi ne v območja, ki s cestami niso odprta, kar je pogoj za oprostitev pristojbine. Tožniku pojasni še, da je obveznost plačila pristojbine odvisna od lastništva gozda in ne od same uporabe gozdnih cest, zato niti z ugovorom, da teh ne uporablja, ne more uspeti.

Tožnik prvostopenjsko odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Navaja, da na odmerjeno obveznost za vzdrževanje gozdnih cest ne bo nikoli pristal, predvsem zaradi negativnih izkušenj na področju gozdov v njegovi lasti, tako s strani Gozdnega gospodarstva kot sosedov, saj je vedno znova oškodovan. Zato vztraja pri svojih stališčih iz pritožbe ter predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve in odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri sprejeti odločitvi in njenih razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Po določbi 5. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. Na ta razlog sodišče pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Namen upravnega spora je namreč v tem, da se stranki zagotovi učinkovito sodno varstvo zoper tiste upravne akte, ki - dejansko, nezanemarljivo - posegajo v njen pravni položaj. Ni pa upravni spor namenjen temu, da bi se stranki zagotavljalo sodno preverjanje pravilnosti njenih (načelnih) stališč v vsakem primeru, torej tudi takrat, ko izpodbijani upravni akt zanjo nima pravnih posledic ali pa so te zanemarljive ter hkrati ne gre za pomembno pravno vprašanje, ki bi kot takšno terjalo sodno intervencijo.

V obravnavanem primeru ne gre za takšno pravno vprašanje. Pravna vprašanja, ki so relevantna za odločitev v zadevi (glej predhodno navedene prvo- in drugostopenjske razloge izpodbijane odločitve ter tožbene ugovore), so namreč že rešena v ustaljeni upravno-sodni praksi ne le tega, ampak tudi Vrhovnega sodišča (npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Up 350/2000 z dne 6. 5. 2004 in I Up 1725/2006 z dne 14. 12. 2006, sodba in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 1655/2006 z dne 6. 3. 2008 ter sodba tega sodišča I U 1348/2010 z dne 14. 12. 2010).

Upoštevaje višino zneska pristojbine, ki se tožniku odmerja in nalaga v plačilo z uvodoma navedeno odločbo, to je 1,50 EUR (!), pa je utemeljeno zaključiti tudi, da ima izpodbijani upravni akt zanj zanemarljive posledice. Pri tej presoji sodišče ni spregledalo sicer relativno šibkega socialnega stanja tožnika in njegove družine (ki ga je upoštevalo pri odločanju o taksni oprostitvi v tem upravnem sporu in je razvidno iz razlogov sklepa z dne 25. 10. 2012: tožnik, ki prejema pokojnino v višini 489,45 EUR, in njegova žena s pokojnino v višini 363,73 EUR mesečno, sta (so)lastnika zgolj manjše kmetije, pri čemer tožnikov skupni katastrski dohodek znaša 58,19 EUR, ženin pa 48,89 EUR), vendar pa ne glede na povedano zneska 1,50 EUR, naloženega v plačilo z izpodbijano odločbo, ni mogoče opredeliti drugače kot posledico, ki je za stranko zanemarljiva.

Ker po povedanem zakonski pogoji za vsebinsko obravnavanje tožbe zoper izpodbijano odločbo niso izpolnjeni, je sodišče tožbo na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s tem sklepom zavrglo.