UPRS sodba I U 6/2013

Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za finance št. DT-499-01-348/2011 z dne 8. 11. 2012 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Ministrstvo za finance je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo tožnika, da se po nadzorstveni pravici odpravi odločba Davčnega urada Ljubljana št. DT 01-05798 z dne 16. 9. 2008 o odmeri dohodnine za leto 2007.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je Ministrstvo za finance tožnikovo zahtevo za odpravo navedene odločbe prve stopnje po nadzorstveni pravici že enkrat zavrglo, in sicer zato, ker je v konkretnem primeru že odločalo o pritožbi in jo pri tem kot nedovoljeno zavrnilo. Ta sklep je bil s sodbo naslovnega sodišča odpravljen in vrnjen v ponovni postopek z napotkom, naj se odloči o zahtevi po vsebini. Ministrstvo za finance je v ponovnem postopku zahtevo tožnika zavrnilo. Naslovno sodišče je nato na podlagi tožbe tožnika navedeno odločbo odpravilo ter navedlo, da davčni organ pri odločanju ni vezan na stališče Vrhovnega sodišča glede uporabe prava, mora pa tožnikovo vlogo obravnavati po vsebini in se opredeliti do uporabe prava, konkretno do uporabe 120. člena ZDoh-2.

Zato je drugostopni organ (sedaj) ponovno obravnaval tožnikovo zahtevo z dne 6. 7. 2011 za odpravo zgoraj navedene prvostopne odločbe z dne 16. 9. 2008. Pri tem je naprej preverjal, ali so izpolnjene vse formalne predpostavke za obravnavanje zahteve. Kot sporno se je postavilo vprašanje, ali lahko zavezanec, katerega pritožba na odmerno odločbo je bila zavrnjena, tožbe pa ni vložil, vloži zahtevo za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. O tem vprašanju se je že izreklo Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012 ter navedlo, da drugostopni organ, ki je hkrati organ nadzora, o zakonitosti prvostopne odločbe ne more odločati, če je sam o pritožbi oziroma drugem pravnem sredstvu že odločal ter tako odločbo presodil za zakonito. Glede na takšno stališče Vrhovnega sodišča drugostopni organ ugotavlja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za obravnavo tožnikove zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, saj je Ministrstvo za finance že odločalo o pritožbi zoper zadevno odločbo in pritožbo zavrnilo. Zato je bilo potrebno tožnikovo zahtevo kot nedovoljeno zavreči.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in mu neposredno prizna pravico do ponovnega izračuna dohodnine in vračila preveč zaračunane dohodnine za leto 2007. Tožbo vlaga zaradi večkratnega kratenja zakonskih in ustavnih pravic, zlasti tistih iz 14., 22., 33. in 50. člena Ustave in še posebej pravic, ki izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-155/00 z dne 22. 4. 2004. Navaja, da je pravico do enakosti uveljavljal v vseh svojih do sedaj vloženih pravnih sredstvih ter obenem vztrajal pri ponovnem izračunu in vračilu preveč zaračunane dohodnine in ne pri odpravi odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, kar se sedaj upošteva kot pravni argument za to, da se ne spoštuje odločbe naslovnega sodišča. Poudarja, da se je s prošnjami obračal tako na prvostopni kot na drugostopni organ, vendar odgovora ni bilo od nikoder. Ves čas je opozarjal na diskriminatorno odločanje davčnih organov, saj gre v njegovem primeru za enako situacijo kot v drugih desetih (oziroma 17) primerih, ko je bila pokojnina izplačana v letu 2007 za nazaj ter pri tem dohodnina plačana dvakrat. Čeprav je bila situacija in pravna podlaga za odločanje v vseh primerih enaka, je davčni organ v treh primerih (A.A., B.B. in C.C.) odločil tako, da je upošteval pravico do povprečenja po 120. členu ZDoh-2. Po tem je bilo v sodnih postopkih ugodeno tožbam in se je izplačala preveč zaračunana dohodnina (Č.Č., D.D., E.E.). V tožnikovem primeru pa je sodišče dvakrat ugodilo tožbi, toda organ druge stopnje prvič zavrne in drugič sodbo (pravilno: zahtevo) zavrže. Tako ostane nerešenih pet upravičencev (F.F., G.G., H.H. in I.I.), pri čemer je očitno, da gre za diskriminacijo in neenakost pred zakonom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov spisa kot nesporno sledi, da gre v zadevi za ponovljen postopek odločanja o tožnikovi zahtevi za odpravo odločbe o odmeri dohodnine za leto 2007 po nadzorstveni pravici. V zadevi gre torej nedvomno za postopek, v katerem se odloča o navedenem izrednem pravnem sredstvu, zato so drugačne tožbene navedbe, po katerih naj bi ne šlo za odločanje o tovrstni zahtevi tožeče stranke, neutemeljene oziroma v očitnem nasprotju s podatki spisov. Prav tako v zadevi ni spora o tem, da se o zahtevi ponovno odloča na podlagi sodbe naslovnega sodišča opr. št. I U 712/2012 z dne 18. 9. 2012, ki je tožbi ugodilo in odločbo, s katero je bila zahteva za odločanje po nadzorstveni pravici zavrnjena, odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Iz sodbe so dovolj jasno razvidni tudi napotki, ki jih je dalo sodišče in ki jih (nenazadnje) pravilno povzema drugostopni organ v izpodbijani odločbi. V tej zvezi je namreč sodišče izrecno navedlo, da je drugostopni organ dolžan v ponovljenem postopku tožnikovo vlogo (zahtevo) obravnavati po vsebini ter se opredeliti glede uporabe prava, konkretno 120. člena ZDoh-2, na katerega se sklicuje tožnik v svoji zahtevi.

Po določbah 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je pristojni organ v primeru, če sodišče upravni akt odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, dolžan izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, oziroma v roku, ki ga določi sodišče; pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Za konkreten primer to pomeni, da bi moral drugostopni organ pri ponovnem odločanju o zahtevi slediti stališču sodišča in odločati o zahtevi le še po vsebini. Za preizkus formalnih predpostavk namreč v ponovljenem postopku ni bilo več pogojev in to še toliko manj, ker je bilo tudi o vprašanju dopustnosti vložene zahteve (v primeru, ko je bilo že odločeno o pritožbi in pritožba zavrnjena) že enkrat (pravnomočno) odločeno ter dan napotek, da je navzlic že sprejeti odločitvi o pritožbi, tožnikova zahteva za odločanje po nadzorstveni pravici dopustna. Stališče o vprašanju dopustnosti vložene zahteve, ki ga je ob odločanju zavzelo naslovno sodišče, je sicer drugačno od stališča, ki ga je kasneje zavzelo Vrhovno sodišče, ker pa za odločitev v konkretnem primeru ni bistveno. Za konkreten primer je bistvena in s tem zavezujoča odločitev sodišča, ki je sprejeta v konkretnem primeru. Ta pa je celo izrecno dopustila odločanje o tožnikovi zahtevi, zato kasnejša drugačna odločitev Vrhovnega sodišča v drugi zadevi ne more biti relevantna za odločanje v konkretnem primeru.

Ker torej v konkretnem primeru niso bili spoštovani napotki iz sodbe naslovnega sodišča, je moralo sodišče izpodbijano odločitev (sklep) odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje organu druge stopnje. Ta je dolžan ravnati v skladu z napotki iz sodbe naslovnega sodišča opr. št. I U 712/2012, tožnikovo zahtevo presoditi po vsebini ter pri tem upoštevati tudi ugovore, ki jih vsebuje tožba, zlasti tistega, ki se nanaša na (ne)enako obravnavanje zavezancev, ki so sicer v enakem dejanskem položaju.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.