UPRS sodba I U 1296/2011

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-269/2006-92 (1232-08) z dne 13. 6. 2011 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom upravni zadevi tožeče stranke združila v en postopek in odločila, da se prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrneta.

Povzema razloge, s katerimi sta utemeljila svoji prošnji za mednarodno zaščito. Tožnika sta Juda, leta 2003, ko sta skupaj s prijatelji izstopila iz sinagoge, sta slišala antisemitska gesla in žalitve. Pri tem je A.A. zadel kamen in je utrpel poškodbe glave. V začetku leta 2004, ko se je B.B. vračal iz sinagoge s svojim prijateljem in imel na glavi kapo z javrejskimi trakovi, so ga napadli štirje mladi fantje in od njega zahtevali, naj pokrivalo sname. V izvorni državi sta imela trgovino na tržnici, lastnik je bil B.B. Na tržnici je delovala kriminalna skupina, ki je nadzorovala celotno poslovanje tržnice. Od njiju so zahtevali mesečno plačilo, tako imenovano „varščino“. Prvi dogodek na tržnici se je zgodil 2. 8. 2006, in sicer na praznik VDV, ko so pripadniki VDV na tržnici poškodovali njuno trgovino. Drugi dogodek se je zgodil 30. 8. 2010, ker kriminalni skupini nista hoteli plačevati zahtevanega denarja za zaščito in je le-ta v njuno trgovino podtaknila ogenj. Dogodek sta prijavila policiji, vendar so policisti zasmehovali B.B., ker je Jud. Priporočili so jima, naj poravnavata denar za varščino. Ugotavlja, da sta tožnika v postopku predložila članke z internetnih strani, ki jih v odločbi povzema. Tožnika je tudi povabila na osebni razgovor, njune izjave v svoji obrazložitvi obširno povzema.

Na podlagi njunih izjav, ki sta jih prosilca za mednarodno zaščito navedla ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite dne 9. 9. 2006, pri osebnih razgovorih in na podlagi njunih lastnoročnih izjav, je tožena stranka ugotovila, da sta prosilca za mednarodno zaščito zaprosila zaradi svoje judovske narodnosti in veroizpovedi ter nadlegovanja s strani predstavnikov kriminalne združbe, ker nista hotela plačati tako imenovane „varščine“. V skladu z napotilom obeh sodišč v prvem postopku, tožena stranka je namreč odločala v ponovnem postopku, njune izjave ocenjuje kot zadovoljive, šteje jih za verodostojne.

V nadaljevanju pojasnjuje, katere informacije o izvorni državi je v postopku pridobila. Na podlagi pridobljenih splošnih pridobljenih informacij ugotavlja, da je splošno stanje Judov v Volgogradu dobro in da v vsakdanjem življenju prihaja le do manjših konfliktov, ki so pogostejši pred volitvami. Ne more slediti navedbam tožnikov, da v Volgogradu oziroma v ruski družbi vlada protižidovsko razpoloženje, ki ni sankcionirano. Judovska skupnost se v Volgogradu povezuje z organi za notranje zadeve ter lokalnimi organi oblasti. Prav tako pa judovska skupnost uživa odlične odnose z lokalnim prebivalstvom. Zaključuje, da so mednacionalni in medverski odnosi v Ruski federaciji dobri. Zato ne more slediti navedbam tožnikov, da sta imela v času šolanja težave zaradi svoje narodnosti in veroizpovedi, saj ljudska skupnost v Volgogradu nudi kvalitetno judovsko vzgojo na naravnega, srednjega in visokošolskega izobraževanja. Sklicuje se tudi na predavanje glavnega ruskega rabina C.C. in zaključuje, da ne more slediti navedbam B.B., da se njegov položaj oziroma položaj človeka njegovega sloja ne more primerjati s položajem državnega uradnika ali kakšnega Juda, ki zaseda visok položaj, saj glede na informacije v Ruski federaciji, družbeni položaj nima zveze z družbenim položajem Judov ter prakticiranjem judovske vere. Tožena stranka tudi ugotavlja, da sta izjavila, da sta nadlegovanja sicer večkrat prijavila policij, vendar gre za zgolj verbalne delikte, saj sta prosilca navedla en fizični napad na A.A. in dva na B.B., ko sta zapuščala sinagogo, oziroma ko je B.B. nosil judovsko pokrivalo.

Sklicuje se na določbo 20. člena Zakona o kazenskem postopku Ruske federacije, kjer je določeno, da kazenske zadeve po 130. členu Kazenskega zakonika Ruske federacije, ki ureja žalitve, veljajo za kazenske zadeve zasebnega pregona in se sprožijo na podlagi prijave žrtve ali njenega pravnega zastopnika ter se zaključijo s spravo med žrtvijo in obdolžencem. Na podlagi 4. odstavka istega člena pa je mogoče, da postopek sproži tožilec kot tudi preiskovalec s soglasjem tožilca, in sicer v kazenski zadevi za vsa kazniva dejanja, omenjena v 2. in 3. odstavku, tudi v odsotnosti žrtvine prijave, če je bilo dano kaznivo dejanje storjeno zoper osebo, ki je nepreskrbljena ali ni zmožna uveljavljati svojih lastnih pravic, ki ji pripadajo iz katerihkoli drugih razlogov. Na podlagi navedenega zaključuje, da bi morala tožnika sama sprožiti zasebno tožbo proti storilcem, zato meni, da so neutemeljeni očitki, da policija v njunem primeru ni ukrepala.

Sklicuje se tudi na izjavo gospe Č.Č., po poklicu pravnice in vodje občinskega Judovskega centra. Na izrecno vprašanje, ali judovski center nudi pomoč Judom, ki so bili deležni fizičnega nasilja ali poškodovanja lastnine, da prijavijo zadevo na policijo in ali spremlja nadaljnji postopek in rezultat postopka, je predstavnica centra navedla, da vsekakor. Policija namreč izda potrdilo o prijavi, če ga znajo pravilno izdati, vendar v večini primerov tega ne zanjo. Pristojni organ na podlagi navedenega ugotavlja, da se prosilca v konkretnem primeru ne moreta uspešno sklicevati na odsotnost zaščite izvorne države pred nadlegovanji in napadi, katerih žrtev naj bi bila kot Juda. Morala bi vedeti, da morata sama vložiti tožbo zoper storilce.

Na podlagi tožnikovih izjav, da sta preganjana zaradi nadlegovanja s strani pripadnikov kriminalne združbe, ker sta Juda, tožena stranka ugotavlja, da so imeli težave s pripadniki kriminala tudi drugi lastniki trgovin na tržnici ne glede na narodno pripadnost. Njune težave torej nimajo nobene podlage v njuni narodnosti.

V zvezi z dogodkoma, ki naj bi se zgodila v zvezi z njuno trgovino dne 2. 8. 2006 in 31. 8. 2006, na podlagi splošno znanih dejstev ugotavlja, da Ruska vlada ukrepa tako proti skorumpiranosti, kot proti mafiji, tako v vladnih strukturah, kot tudi v resornih ministrstvih in na nivoju celotne družbe. Nadalje v zvezi s temi dogodki ugotavlja, da težav s kriminalnimi združbami ni mogoče povezati z njuno narodnostjo, saj sta sama navedla, da so imeli težave tudi drugi trgovci ne glede na narodnost, poleg tega je policija prijavo B.B. sprejela.

Informacije o izvorni državi so bile posredovane tožnikoma po pooblaščencu D.D., ki je na predložene informacije odgovoril in podal svoje mnenje. Tožena stranka zaključuje, da na podlagi mnenj s strani pooblaščenca v zvezi z mednarodnimi poročili ugotavlja, da so podali zelo pavšalne oziroma z očitnim negativnim stališčem do vseh navedb v poročilih, ki se ne skladajo z njihovimi mnenji o položaju Judov v izvorni državi prosilcev, ne da bi k informacijam, ki jih je pristojni organ pridobil iz različnih, tako vladnih kot nevladnih virov, tako s strani judovske skupnosti v Volgogradu, kjer sta prosilca živela, priložil morebitne objektivne informacije, ki informacijam, ki jih je pristojni organ pridobil, nasprotujejo. Tožena stranka informacije sprejema kot objektivne, saj tožnika v postopku nista uspela izkazati nasprotnega.

V zvezi s poročili, ki sta jih predložila, sama ugotavlja, da ksenofobijo in nacionalno nestrpnost v Ruski federaciji širijo radikalni nacionalisti. Iz poročil pa ne izhaja, da bi se katerikoli dogodek zgodil v Volgogradu. Navedeno potrjujejo tudi navedbe Judovskega centra v Volgogradu, gospe Č.Č. Tudi posnetki na CD-ju in USB ključku niso konkretno vezani na njun primer, ker prikazujeta splošne razmere v Ruski federaciji.

Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da sta bila v izvorni državi preganjana zaradi svoje narodnosti in veroizpovedi. Vsa dejanja po mnenju pristojnega organa ne dosegajo preganjanja, opredeljenega v 26. členu Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

V postopku tudi nista izkazala, da bi jima ob vrnitvi v izvorno državo lahko bila storjena resna škoda, saj domnevnih groženj in verbalnega nadlegovanja, ki naj bi ga bila deležna v izvorni državi, ni mogoče vrednotiti kot tako hudo kršitev človekovih pravic, da bi za posledico lahko imelo katerega od elementov resne škode. Pri tem ugotavlja, da državni organi, kot tudi lokalni organi, ne diskriminirajo Judov zaradi njihove narodnosti, ko si le-ti urejajo zadeve pred njihovimi organi.

Tožnika sta vložila tožbo, v kateri menita, da tožena stranka ni upoštevala napotil sodišča glede upoštevanja ZMZ, zlasti 26. člena. Na napačni podlagi pa je tožena stranka izpeljala napačne ugotovitve, ki jih v tožbi obširno pojasnjujeta. Opozarjata tudi na neskladnost uporabljenega 26. člena ZMZ v Ženevsko konvencijo – predlagata njegovo ustavnokonformno interpretacijo, sicer subsidiarno predlog za presojo ustavnosti po 156. členu ZMZ. Po njunem mnenju pa je odločba nezakonita, ker tožena stranka ni določila paricijskega roka za zapustitev države.

Tožena stranka je predložila upravne spise in predlagala, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča tožena stranka v ponovljenem postopku ni sledila napotkom iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 251/2008 z dne 17. 7. 2008. Napotki vrhovnega sodišča so bili, da mora tožena stranka preveriti dokumentacijo tožnikov v smeri, ali ne gre morebiti za ponavljajoča se dejanja ali morebiti celo za dovolj ponavljajoča se dejanja po 1. alineji 1. odstavka 26. člena ZMZ in se do tega opredeliti. Tožnika je treba podrobno zaslišati tudi o tem, ali sta bila seznanjena s tem, da je potrebno vložiti zasebno tožbo glede verbalnih napadov, ali policija sploh izdaja prijavo kot dokaz, da je oseba na policiji vložila prijavo, ali tožnika posedujeta listine za lokal in katere so te listine in ali gre za listine, ki so krajevno običajne. Mora se opredeliti tudi do elementov, ki so navedeni v določbah od 24. do 27. člena ZMZ. Pri vsakem elementu mora svojo dokazno oceno obrazložiti z razlogi, ki so jo vodili k sprejetju odločitev. Pri vsaki takšni odločitvi pa mora navesti dejansko stanje, kar pomeni izjavo obeh tožnikov in oceno njune izjave glede dokazov, na katere se je oprla. Upoštevati pa mora vse informacije, ki sta jih predložila tožnika.

Tožena stranka je z pridobljenimi informacijami o izvorni državi seznanila tožnika in jima dala možnost, da se je o pridobljenih informacijah izjasnila. Ocenila je pridobljene informacije, ki jih je pridobila in na podlagi teh ocenila navedbe tožnikov. Vendar je po presoji sodišča takšna dokazna ocena pomanjkljiva. Dokazna ocena pomeni, da mora organ oceniti vsak posamezen dokaz posebej, ob upoštevanju navedb strank v vlogi. Na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj pa mora izdelati dokazno oceno.

V obravnavanem primeru to pomeni, da bi morala tožena stranka sprejeti dokazno oceno na podlagi navedb tožnikov ob podaji prošnje in ob zaslišanju, dokazov, katere je pridobila sama (informacije o izvorni državi), izjav tožnikov glede informacij tožene stranke ter dokazov, predloženih s strani tožnikov. Tožena stranka je svojo odločitev sprejela še preden se je opredelila do navedb tožnikov glede pridobljenih informacij o njuni izvorni državi, ki jih je pridobila tožena stranka. Iz obrazložitve tožene stranka bi bilo mogoče sicer sklepati, da izjav tožnikov ni upoštevala, ker jih je ocenila kot pavšalne. S takšno oceno se sodišče ne strinja, saj sta se tožnika do predloženih informacij opredelila vsebinsko in jih nista le pavšalno zavrnila. Tožena stranka bi se glede na to morala še pred izdajo odločbe opredeliti tudi do navedb tožnikov o informacijah o njuni izvorni državi, jih oceniti glede na informacije, katere je pridobila sama in glede na navedbe tožnikov v postopku. Ker ni postopala na navedeni način je, kot rečeno, dokazna ocena pomanjkljiva in sodišču onemogoča presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve.

Napotek vrhovnega sodišča iz citirane sodbe je tudi bil, da mora tožena stranka oceniti, ali ne gre v zadevi za ponavljajoča se dejanja ali morebiti za dovolj ponavljajoča se dejanja po 1. alineji 1. odstavka 26. člena ZMZ in se do tega opredeliti. Tožena stranka je v odločbi ugotovila, da sta tožnika izpostavila zgolj verbalne napade, fizični napad na A.A. in dva napada na B.B., ni pa ocenila, kaj to pomeni z vidika 1. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ. Pri tem sodišče pripominja, da sta tožnika pri podaji razlogov za vložitev prošnje navedla tudi dogodek iz leta 1998 (požar pred vrati stanovanja in napis na hiši: dober Žid je mrtev Žid), prav tako dogodka na tržnici, in sicer z dne 2. 8. 2006 in z dne 30. 8. 2006, kar pa tožena stranka pri oceni ni upoštevala. Tožena stranka je ugotovila, da sta tožnika kot subjekte preganjanja navajala nedržavne subjekte, da sta dogodke sicer prijavila policiji, vendar ocenila, da bi morala glede na določbo 20. člena Zakona o kazenskem postopku Ruske federacije kazenske zadeve zasebnega pregona sprožiti sama. Sklicevala se je na drugi odstavek 20. člena Zakona o kazenskem postopku Ruske federacije, ki določa, da kazenske zadeve po 130. členu Kazenskega zakonika Ruske federacije, ki urejajo žalitev, veljajo za kazenske zadeve zasebnega pregona in se sprožijo na prijavo žrtve ali njenega pravnega zastopnika ter se zaključijo s spravo med žrtvijo in obtožencem. Vendar po presoji sodišča ni v pristojnosti tožene stranke, da presodi, ali je šlo v zadevi za kazenske zadeve zasebnega pregona, poleg tega tožnika nista zatrjevala le verbalnih napadov, temveč tudi fizične napade, prav tako tudi požig njune trgovine. Iz prošnje z dne 9. 9. 2006 izhaja, da je B.B. ta dogodek prijavil policiji in tudi navedel, kakšen je bil njen odziv. Požiga trgovino po mnenju sodišča ni mogoče šteti za kazenske zadeve v smislu 130. člena Kazenskega zakonika. V kolikor pa je tožena stranka zavzela drugačno stališča, da gre v zadevi za kazenske zadeve zasebnega pregona, bi morala ugotoviti, kaj pomeni prijava policiji v takem primeru, skratka, kaj v primeru, ko se stranka obrne nanjo, stori: ali zavrne ali zavrže prijavo ali morda napoti prijavitelja na vložitev kazenske ovadbe kot zasebnega prijavitelja. Šele po tem bi bil utemeljen očitek, da bi morala tožnika sama začeti kazenski pregon.

Glede na razloge, ki jih je sodišče v obrazložitvi navedlo, tožena stranka ni postopala v skladu z napotki Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr št. I Up 251/2008 z dne 17. 7. 2008, zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (dalje ZUS-1). Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker je že na podlagi 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 ugotovilo, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti.